Jedro

Izvedene gradbeno obrtne storitve na objektu v solasti tožnice so bile nedvomno (tudi) v njeno korist opravljene brezplačno. Gre torej za dohodek, prejet v naravi, ki podleže obdavčitvi po določbah ZDoh-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo odpravil odločbo istega organa (št. DT 01-7328-0 z dne 16. 9. 2010), s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2009 ter ji odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 34.901,23 EUR, v plačilo pa naložil razliko med odmerjeno dohodnino in plačanimi akontacijami dohodnine in doplačilom dohodnine po prvi odmerni odločbi, v višini 7.346,40 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane določbe davčni organ navaja, da je po tem, ko je postala prva odmerna odločba dokončna, izvedel za nova dejstva in s tem za obnovitveni razlog dne 7. 11. 2011, ko je bil izdan zapisnik št. DT 0610-124/2010-02-220-13 (o davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. d.d. - v stečaju). Tožnici je bil dne 24. 4. 2012 izdan sklep o obnovi postopka, v postopku obnove pa dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev v obnovljenem postopku. Tožnica se je na vabilo z dne 3. 5. 2012 odzvala in podala izjavo v kateri je sodelovanje z A. d.d. zanikala in navedla, da je obnovo vodil njen partner B.B., ki je Posebnemu davčnemu uradu predložil vse relevantne dokumente v zvezi z obnovo hiše v C. Sklep o obnovi postopka odmere dohodnine je bil izdan tudi solastniku nepremičnine B.B., ki pa se na sklep in vabilo k izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, ni odzval in tudi ni predložil nobene dokumentacije. Navedeno pomeni, da v obnovljenem postopku odmere dohodnine za tožnico niso bili podani nikakršni listinski dokazi ali pojasnila, ki bi izpodbijali dejstva, ugotovljena v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru pri A. d.d. v stečaju, ki vplivajo na odmero dohodnine tožeči stranki.

Iz zapisnika pa sledi, da je A. d.d. na naslovu ..., na t.i. „objektu C.“ v solasti tožnice v letu 2009 in 2010 brez računov in brez plačila s svojimi delavci gradil/adaptiral družinsko hišo in urejal okolico. Stroškovno mesto za gradbišče ni bilo odprto, stroški za izvedbo gradbenih in obrtnih storitev na „objektu C.“ so bremenili stroškovno mesto drugega velikega gradbišča t.i. „objekt D.“, kar pomeni, da uradno A. d.d. na „objektu C.“ ni izvajal nobenih gradbeno obrtnih storitev. Na podlagi vseh zbranih podatkov in pojasnil davčni organ ugotavlja, da je A. d.d. na „objektu C.“ v letu 2009 opravil gradbeno obrtna dela v vrednosti najmanj 63.478,64 EUR in sicer: nova lesena strešna konstrukcija 4.244,90 EUR, kovinska konstrukcija 10.669,13 EUR ter gradbeno obrtna dela po „specifikaciji“ 48.564,61 EUR (vse brez DDV), z upoštevanjem 8,5% DDV pa skupaj najmanj v vrednosti 68.874,32 EUR.

Med A. d.d. in kupcema torej ni šlo za običajno ravnanje, ki velja na prostem – nepovezanem trgu pri tovrstnih poslih. Resnična volja A. d.d. pri tem je bila v korist fizičnih oseb brez plačila opraviti gradbeno obrtne storitve, to pa je storil tako, da za opravljena dela ni izdal računov, obravnavani posel pa je s prirejanjem listin prikril in vse stroške knjižil na drugem stroškovnem mestu. Opisano pomeni, da sta B.B. in E.E. kot lastnika nepremičnine na kateri je A. d.d. brez plačila izvedel gradbeno obrtne storitve, v letu 2009 pridobila premoženjsko korist v višini najmanj 68.874,32 EUR, kar ima davčne posledice, in sicer gre pri omenjenem znesku po vsebini za drug dohodek iz 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), oziroma za drug dohodek po 6. točki 18. člena ZDoh-2, saj gre za dohodek, ki se v skladu z ZDoh-2 ne šteje za dohodek fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena, kar določa 105. člen ZDoh-2. V davčno osnovo se vštevajo vsi posamezni dohodki, kar je v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZDoh-2. Gre za dohodek, prejet v naravi, ki se poveča za koeficient 1,3333 v skladu z devetim odstavkom 16. člena Zdoh-2. Od tako izračunane davčne osnove (91.830,13 EUR) pa se izračuna in plača akontacija dohodnine od drugih dohodkov po stopnji 25% (22.957,53 EUR), kar je v skladu s 133. členom istega zakona. Ker je tožnica lastnica navedene nepremičnine do polovice, znaša obračunana akontacija dohodnine od drugih prejemkov tožnice 11.478,77 EUR. Ker navedeni dohodek ni bil upoštevan v prvi odmerni odločbi za leto 2009, se dohodnina tožnici ponovno odmeri v obnovljenem postopku na način in ob upoštevanju podatkov ter zakonskih določb, ki so navedeni na strani 18 in 19 izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-01-455/2012 z dne 20. 9. 2013 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori ugotavlja, da je bil postopek obnove začet pravilno in v predpisanem roku ter pri tem pravilno upoštevan datum sestave zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.d. kot dan, ko je začel teči subjektivni rok iz 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Glede na podatke spisov ugotavlja, da tožnica v izvajanju svoje pravice do sodelovanja v postopku ni bila prikrajšana. Z zapisnikom, ki je bil sestavljen v zvezi z izjavo stranke v postopku je davčni organ tožnico seznanil z dejstvi, ki se nanašajo na sporno obnovo in predstavljajo podlago za odmero dohodnine, ni pa ji vročil relevantnega dela zapisnika, ki je bil sestavljen v inšpekcijskem pregledu pri pravni osebi A. d.d. Vpogled v zapisnik je bil tožnici zato omogočen v pritožbenem postopku. Nanj je vložila pripombe in se opredelila do zapisniških ugotovitev. V zvezi z naknadno ugotovljenimi dohodki pa pritožbeni organ povzema ugotovitve iz prehodnega postopka pri A. d.d. ter poudari, da je opisani potek dogodkov (opravljene storitve na objektu C. so bile fakturirane na objekt D.) razviden iz knjigovodskih in drugih poslovnih listin, ki v davčnem postopku predstavljajo najvišji dokazni standard. Da so bile storitve opravljene pa posredno priznava tudi tožnica, ko v dopolnitvi pritožbe izpodbija v davčnem postopku ugotovljeno vrednost opravljenih del. Na odločitev pa tudi ne more vplivati zatrjevano dejstvo, da sama ni bila naročnica opravljenih del, da je pogodbo z izvajalcem sklenil zgolj B.B. in da iz izpovedbe prič izhaja, da so se za storitve dogovarjale zgolj z B.B. Stvar davčnega postopka in posledično obdavčitve je zgolj dejstvo, da je bila tožnica z opravljenimi storitvami obogatena (dela so se opravljala na celotni nepremičnini), kateri od solastnikov (očitno v soglasju z drugim) in s kom je sklenil pogodbo o gradnji oziroma obnovi pa je za konkretni postopek irelevantno. V zvezi z obsegom in vrednostjo opravljenih del, ki jim tožnica ugovarja, organ druge stopnje vpogleda v predloženi popis in oceno del, opravljenih na objektu ..., ki ga je B.B. poslal F.F. v G. d.o.o. - v stečaju in v katerem uvodoma ugotavlja, da sta popis in ocena narejena na osnovi popisa del 060/09 z dne 30. 7. 2009, ki ga je pripravilo podjetje G. d.o.o. in je sestavni del podjemne pogodbe pod isto številko, sklenjene med naročnikom B.B. in izvajalcem G. d.o.o. in ugotavlja, da gre za listino, ki jo je sestavil naročnik sam in kateri ni predložena nikakršna druga dokumentacija in zato zatrjevane nižje vrednosti del ne dokazuje. Iz inšpekcijskega zapisnika namreč izhaja, da je po oceni vodje gradbišča Vegrad na objektu „C.“ izvedel gradbene storitve v vrednosti približno 100.000,00 EUR, davčni organ pa je vrednost dejansko opravljenih del ugotovil na podlagi dokumentacije H. za izvedbo lesene strešne konstrukcije in I. Zaključna dela za izvedbo kovinske konstrukcije, ter pogodbe s „specifikacijo“, ki jo je pridobil od B.B., za izvedbo gradbenih in obrtnih del ter kanalizacije. Kljub temu, da je analiza pokazala na nerealno nizko vrednotenje del iz „specifikacije“, je davčni organ zaradi ekonomičnosti postopka upošteval cene iz podjemne pogodbe oz. „specifikacije“. Vrednost opravljenih del po specifikaciji je bila ugotovljena tako, da je bila od pogodbene vrednosti odšteta dobava, izdelava in montaža več kovinskih konstrukcij, ker je upoštevana po računu H. in vrednost neopravljenih del, za katera sta vodji gradbišča zatrdila, da jih A. d.d. ni opravil. Dela po pogodbi s „specifikacijo“ so bila torej v postopku ugotovitve vrednosti opravljenih del že upoštevana, zato popisa in ocene izvedenih del, ki je sestavljen brez vsakršnih vsebinskih dokazov, v tem postopku ni mogoče upoštevati.

V davčnem postopku se dejansko stanje dokazuje prvenstveno z listinami. Dokazovanje z zaslišanjem prič se izvaja le, če gre za dokazovanje dejstev, ki jih ob upoštevanju konkretnega primera z drugimi dokaznimi sredstvi ni mogoče dokazovati. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato pritožbeni organ ne sledi dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje B.B. in F.F. V zvezi s pritožbeno navedbo, da o brezplačni storitvi ni mogoče govoriti dokler obstaja pravica izvajalca, da od naročnika terja plačilo pa pritožbeni organ poudari, da so bili glede na ugotovljeno dejansko stanje računi posredno izdani kupcem stanovanj v D. in je zato dejstvo, da je tožnica prejela brezplačno premoženjsko korist neizpodbitno.

Tožeča stranka odločbo izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da jo sodišče odpravi ter samo odloči v tej upravni zadevi, tako da ugotovi, da tožeči stranki ni nastala dodatna obveznost iz naslova dohodnine za leto 2009 in obnovljeni postopek odmere dohodnine za leto 2009 ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

S stališčem tožene stranke, da je tožnica obogatena s storitvami kot lastnica nepremičnine, se ne strinja. Da je bil naročnik storitev B.B. je nesporno in izhaja tudi iz dokumentacije in iz izjav, pridobljenih v postopku. Prav tako ne more biti sporno, da je kot naročnik edini zavezanec za plačilo storitev, pri čemer ni pomembno ali in v kolikšnem deležu je lastnik objekta.

Ne glede na navedeno pa je tudi sicer materialnopravno napačno stališče tožene stranke, da v predmetni zadevi dohodki, prejeti v obliki opravljenih storitev, predstavljajo dohodke iz 6. točke 18. oziroma 11. točke 105. člena ZDoh-2. V skladu z Obligacijskim zakonikom ima pogodbeni izvajalec (G., d.o.o. - v stečaju) pravico terjati plačilo za opravljene storitve, naročnik pa je te storitve dolžan plačati vse do zastaranja, ki v obravnavanem primeru nastopi v drugi polovici leta 2014. Vse do takrat opravljenih storitev niti teoretično ni mogoče opredeliti kot drug dohodek. Ker je izvajalec v stečaju, to nujno pomeni, da je stečajni upravitelj dolžan terjati plačilo v korist stečajne mase. V tej zvezi tečejo dogovori med naročnikom B.B. in stečajnim upraviteljem F.F. glede obsega in vrednosti opravljenih storitev. Če izvensodni dogovor ne bo dosežen, bo stečajni upravitelj brez dvoma terjatev uveljavljal sodno. Ne glede na način evidentiranja storitev je račun nedvomno mogoče izdati (tudi zgolj na podlagi pogodbe). Kolikor bi obveljalo stališče tožene stranke, bodo sporne storitve dvakrat plačane, in sicer enkrat davčnemu organu in enkrat pogodbenemu izvajalcu, pri čemer tožnica ali naročnik odmerjene dohodnine nasproti pogodbenemu izvajalcu ne moreta uspešno uveljavljati. Odločitev, da se neplačilo storitev opredeli kot drug dohodek, je edinstvena in predstavlja kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Ob zavzetem stališču bi namreč moral davčni organ vsem dolžnikom (fizičnim osebam), ki svojih obveznosti ne plačajo, odmeriti dohodnino. Zavrnitev dokaznega predloga je neutemeljena, saj dogovarjanja drugače kot z zaslišanjem prič ni mogoče dokazati.

Tožeča stranka je v postopku ves čas opozarjala, da se do nobenega od dokazov, ki jih v izpodbijani odločbi navaja davčni organ, ni mogla opredeliti, ker ji ti dokazi niso bili predloženi. Predložen ji je bil le izsek zapisnika davčnega inšpekcijskega nadzora družbe A. d.d. - v stečaju, pa še to šele v pritožbenem postopku. Izjave prič, na katere se sklicuje davčni organ, ji niso bile predočene, prav tako pa ji ni bila predložena dokumentacija, na katero je odločitev oprta in na podlagi katere davčni organ ugotavlja vrednost dejansko opravljenih del. Obnovo hiše je vodil B.B. in zato vsebine dogovorov s posameznimi izvajalci ne pozna in tudi ne razpolaga z nikakršno dokumentacijo. Kljub opozorilu tožnica tudi z vsebino dokumentacije, ki jo je davčni organ pridobil od B.B., ni bila seznanjena. Zato se do izračuna davčnega organa ne more opredeliti, izračun pa je, ob odsotnosti relevantne dokumentacije tudi povsem nerazumljiv in ga ni mogoče preveriti. Gre namreč za specifično situacijo, saj tožnica v dogovore v zvezi z izvedbo obnove ni bila vključena, zato je še toliko bolj pomembno, da jo davčni organ seznani z vsemi dokazi, na katerih utemeljuje svojo odločitev in ji omogoči, da se o njih izreče. Opozarja še na dvojna merila davčnega organa v zvezi z izvajanjem dokazov z zaslišanjem prič. Davčni organ je namreč obseg storitev „na objektu C.“ ugotavljal izključno na podlagi zaslišanja prič. V zvezi z obsegom opravljenih del je tožnica predlagala zaslišanje B.B., ki bi povedal, ali in v kolikšni meri izjave prič držijo. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaza je davčni organ posegel v pravico tožnice iz 22. člena Ustave in zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, katere posledica je tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je predložila tudi oceno in popis del, iz katere izhaja obseg opravljenih storitev (kot jih zatrjuje naročnik). Do tega popisa se pritožbeni organ ni opredelil in ni pojasnil, zakaj glede obsega opravljenih del verjame drugim pričam in ne naročniku.

Podredno (kolikor bi bilo ugotovljeno, da je tožnica prejemnica drugih dohodkov) tožeča stranka opozarja, da v izpodbijani odločbi ni natančno opredeljen čas, ko naj bi bile posamezne storitve opravljene in s tem čas prejema drugih dohodkov. Na straneh 16 in 17 se namreč navajata leti 2009 in 2010. Ker tožeči stranki kronološki potek dogodkov ni znan, je dokazno breme v zvezi s tem v celoti na davčnem organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi. Ker so tožbene navedbe pretežno enake pritožbenim, se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja: V zadevi ni spora o tem, da je bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda in da se je v tej zvezi, enako kot v davčnem inšpekcijskem postopku, sklicevala na dokumentacijo, ki jo je v inšpekcijskem postopku predložil njen partner B.B. kot edini investitor. Spora tudi ni, da se B.B. v obnovljenem postopku odmere dohodnine na vabilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, ni odzval. Spora nadalje ni, da je pritožbeni organ tožnici vročil ustrezni del zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri A. d.d. in ji s tem dodatno omogočil, da se o ugotovitvah, zbranih pri inšpekcijskem pregledu, izreče v postopku obnove. Rok za podajo pripomb na zapisnik je bil na prošnjo tožeče stranke podaljšan. Tožeča stranka je prošnjo utemeljila z dejstvom, da zaradi odsotnosti B.B. v danem roku relevantnih informacij in dokumentov ne more pridobiti. Kljub temu se je v pripombah na zapisnik sklicevala, da ji dokumentacija, ki jo je PDU predložil B.B., še vedno ni bila predložena in ji zato ni poznana, hkrati pa se je sklicevala na Popis in oceno del z dne 12. 9. 2013, ki ga je pridobila od B.B. in ki je izdelana prav na podlagi popisa del št. 60/09 z dne 30. 7. 2009, ki je sestavni del podjemne pogodbe. Ne drži torej tožbena trditev, da tožnica ni imela možnosti, da se izreče o ugotovitvah, zbranih pri inšpekcijskem pregledu. Iz zapisnika pa izhaja tudi vsebina listin in izjav, pridobljenih v postopku inšpiciranja zato tudi ni slediti trditvi, da tožnica z dokazi ni bila seznanjena in da ji vsebina relevantne dokumentacije ni znana.

Trditev o zatrjevanem specifičnem položaju, v katerem naj bi tožnica kot solastnica nepremičnine ne bila vključena v razgovore z izvajalci del in zbrani dokazi potrjujejo le, da tožnica pri obnovi kot investitor formalno ni sodelovala, ne pa tudi njene dejanske neseznanjenosti s potekom in vrednostjo opravljenih obnovitvenih del. Dejstva in okoliščine, ugotovljene v postopku inšpekcijskega nadzora pri A. d.d. in povzete v razloge izpodbijane odločbe, tudi po presoji sodišča dokazujejo, da so bile v letu 2009 izvedene gradbeno obrtne storitve na objektu v solasti tožnice in torej nedvomno (tudi) v njeno korist opravljene brezplačno. Gre za dohodek, prejet v naravi, ki podleže obdavčitvi po določbah ZDoh-2. Neprerekana ugotovitev davčnega organa, da podjemna pogodba z dne 30. 7. 2009 s specifikacijo del, sklenjena med B.B. in družbo G. d.o.o., na katero se sklicuje tožeča stranka, ni bila sklenjena pred začetkom izvajanja del 30. 7. 2009, ampak po sili razmer napisana naknadno in antidatirana, kot posledica medijskih pritiskov in aktivnosti državnih institucij, z namenom pravno formalno „pokriti“ izvedbo gradbeno obrtnih del v obsegu, v katerem jih je A. d.d. v končni fazi tudi dejansko opravil, je v izpodbijani odločbi (na straneh 13 do 16) izčrpno, logično in prepričljivo obrazložena. Zato se tožeča stranka nanjo in na terjatve, ki iz nje izhajajo, ne more z uspehom sklicevati. Za obdavčitev je namreč relevantno dejansko stanje v času, ko je dohodek prejet, v tem času pa so se dela na objektu v solasti tožnice nedvomno opravljala kot neodplačna. Vsebina dogovarjanja s stečajnim upraviteljem, ki ga je s predlaganim zaslišanjem prič dokazovala tožnica, je iz navedenih razlogov za odločitev nerelevantna, zaslišanje predlaganih prič pa zato nepotrebno. Ob upoštevanju ugotovljene neodplačnosti storitev pa izpodbijana odločitev tudi ni edinstvena in ne odstopa od ustaljene prakse davčnih organov v tovrstnih zadevah.

Razlogi izpodbijane in drugostopne odločbe so dovolj jasni tudi v pogledu obsega in vrednosti opravljenih storitev. Tudi trditev tožnice, da ji ni poznana vsebina dokumentacije (podjemne pogodbe s popisom del), ki jo je v inšpekcijskem postopku pri A. d.d. predložil solastnik nepremičnine B.B., pa iz že navedenih razlogov ne prepriča. Sodišče se zato tudi v tem delu v celoti pridružuje razlogom izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi.

Iz izpodbijane odločbe pa tudi jasno sledi, da so bila vsa v tem postopku obravnavana brezplačna gradbeno obrtna dela na nepremičnini v solasti tožeče stranke opravljena v letu 2009. Dejstvo, da ji za opravljene storitve računi tudi letu 2010 niso bili izdani, navedene ugotovitve v ničemer ne omaje.

Ker je torej spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v davčnem postopku, je sodišče na podlagi 51. člena v zvezi z 59. členom ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.