Jedro

V zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe v delu, katere predmet je bila ugotovitev ničnosti upravne odločbe, je opozoriti na sledeče: pristojnost (sodišča) je procesna predpostavka, ki mora biti podana, če naj sodišče obravnava konkreten spor ter o njem tudi meritorno odloči. Če namreč ni podana pristojnost sodišča, to ne sme postopati in o sporu ne sme meritorno odločati ter mora tožbo zavreči. Odločanje o neveljavnosti pravnomočne upravne odločbe ne spada pod sodno oblast ter je zato sodna pot sploh nedopustna. Ti procesnopravni zaključki temeljijo na določilu 16. člena ZPP (ki v drugem odstavku določa, da kadar sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno ne redno sodišče ne kakšno drugo z zakonom ustanovljeno sodišče, temveč kakšen drug domači organ, se izreče za nepristojno in tožbo zavrže) in na določilu 282. člena ZPP (po katerem predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost). Sodišče druge stopnje, ki je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, s katerim je tožnik terjal ugotovitev ničnosti upravne odločbe, je glede na navedene predpise pravilno uporabilo določila zakona o pravdnem postopku in zato ni zagrešilo opisno uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je zahteval, da se ugotovi, da je odločba občine Š. št. 462-31/65 z dne 10.6.1965 z dopolnilno odločbo iste številke z dne 1.7.1965 o izročitvi zemljišč v last in posest tožencem nična ter dalje, da so toženci dolžni izročiti tožniku zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih se bo vknjižil kot lastnik v zemljiško knjigo, in mu izročiti v posest tudi sporne nepremičnine. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper tak sklep zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov 385. člena ZPP in predlagal, naj se sklep spremeni tako, da se ugodi njegovi pritožbi, ali pa naj se sklep razveljavi. V reviziji povzema kronološki potek dogodkov, iz katerega izhaja, da so bile vse nepremičnine njegovih staršev zaplenjene v kazenskem postopku leta 1949, da je bil del nepremičnin pozneje vrnjen zaradi mladoletnih otrok, da je njihov skrbnik sporne nepremičnine odkupil v razdružitvenem postopku pod opr. št. R 73/56 na sodišču v Š., da je O. leta 1965 z odločbo dodelila tožencem v last in posest sporni del nepremičnin, čeprav je revident na dražbi temu nasprotoval in vse tožence seznanil z dejstvom, da je sporne nepremičnine kupil leta 1958 ter da je po sprejemu zakona o denacionalizaciji prejel vrnjene vse nepremičnine razen spornih.

V reviziji dalje še poudarja, da je sprožil predmetni spor leta 1993, ker občina ni hotela odpraviti svoje odločbe, čeprav je protipravnost njenih postopkov v letu 1965 očitna. Opozarja, da je bil kazenski postopek iz leta 1949 zoper njegove starše obnovljen in kazenski postopek sedaj ustavljen ter da so bile s tem odpravljene vse posledice obsodbe, zaradi česar bi se moralo vrniti vse zaplenjeno, to je tudi sporno premoženje.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je s pobijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrglo njegovo tožbo zoper tožence na podlagi dveh procesnopravnih podlag: del tožbe, s katerim je tožnik terjal, da se ugotovi, da je nična odločba tožene O. št. 462-32/65 z dne 10.6.1965 z dopolnilno odločbo iste številke z dne 1.7.1965, s katero so dobili toženci od 1 - 5 v last in posest parc. št. 440, 441/2, 438/2 in 439, vse k.o. B. R., je zavrglo na podlagi določila 16. člena ZPP, ker je ugotovilo, da tožnik pobija upravno odločbo, o čemer pa redno sodišče ni pristojno odločati; tožbo v delu, s katerim je tožnik zatrjeval, da je sporne nepremičnine pridobil na podlagi v letu 1958 sklenjene kupne pogodbe in zato zahteval, da mu toženci izdajo za prenos lastninske pravice na njegovo ime ustrezne zemljiškoknjižne listine, pa je zavrglo na podlagi določb drugega odstavka 333. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je bilo o identičnem zahtevku pravnomočno odločeno že s sodbo Temeljnega sodišča v C...., opr. št. P 240/83 z dne 24.5.1985 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v C., opr. št. Cp 636/85 z dne 19.12.1985 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 148/86 z dne 11.9.1986. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji ni razčlenil, kakšne možne v 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo s svojo odločitvijo. Zato je lahko preizkusilo pobijani sklep le v smeri uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki v tem primeru po njegovih ugotovitvah na škodo tožnika ni bila zagrešena ter še glede kršitve določila 16. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP), kolikor tak revizijski očitek opisno vsaj delno izhaja iz revizijskega izvajanja, "da sodišče razsodi o ničnosti odločb, s katerimi so toženci pridobili lastninsko pravico na zemljiščih". Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku na drugi stopnji ni bila zagrešena niti navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe v delu, katere predmet je bila ugotovitev ničnosti upravne odločbe, je opozoriti na sledeče: pristojnost (sodišča) je procesna predpostavka, ki mora biti podana, če naj sodišče obravnava konkreten spor ter o njem tudi meritorno odloči. Če namreč ni podana pristojnost sodišča, to ne sme postopati in o sporu ne sme meritorno odločati ter mora tožbo zavreči. Odločanje o neveljavnosti pravnomočne upravne odločbe ne spada pod sodno oblast ter je zato sodna pot sploh nedopustna. Ti procesnopravni zaključki temeljijo na določilu 16. člena ZPP (ki v drugem odstavku določa, da kadar sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno ne redno sodišče ne kakšno drugo z zakonom ustanovljeno sodišče, temveč kakšen drug domači organ, se izreče za nepristojno in tožbo zavrže) in na določilu 282. člena ZPP (po katerem predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost). Sodišče druge stopnje, ki je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, s katerim je tožnik terjal ugotovitev ničnosti upravne odločbe, je glede na navedene predpise pravilno uporabilo določila zakona o pravdnem postopku in zato ni zagrešilo opisno uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da ima pretežni del revizijskih izvajanj naravo dejanskih navedb o spornem, to je lastninskopravnem razmerju pravdnih strank, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Zaradi procesnopravne narave pobijanega sklepa pa je odpadel materialnopravni preizkus, ki je mogoč le pri meritornih odločbah.

Ker po oceni revizijskega sodišča tožnikova revizija ni bila utemeljena, jo je zavrnilo v skladu z določilom četrtega odstavka 400. člena v zvezi s 393. členom ZPP.