Jedro

Čeprav odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo sicer temelji na Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (Uradni list SFRJ, št. 2/74, ki se na podlagi ustavnega zakona še vedno uporablja kot republiški predpis, Uradni list SFRJ, št. 17/90, Ur.l. RS, št. 1/91-I), pa uporaba ZOR pripelje do enakega rezultata. V specialnem zakonu je v 18. členu namreč določeno, da je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika, razen če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

Skoki z vozečega vlaka so dovolj pogosti, da jih tožena stranka mora predvidevati.

Pri presoji ekskulpacije v železniškem prometu je potrebno upoštevati vse značilnosti železniškega prometa, to je zlasti vožnjo po tirih in veliko maso železniške kompozicije, ki bistveno omejujeta možnosti preprečevanja nastanka škode v že nastalih nevarnih situacijah. Zato je treba presojo preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu presojati po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. To pa ne velja za ravnanje oškodovanca. Njegovo ravnanje in s tem soodgovornost je treba presojati ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti. Zato je potrebno strožje presojati tudi varnostne ukrepe, ki jih mora nosilec dejavnosti, to je tožena stranka, upoštevati, ko izvaja svojo gospodarsko dejavnost.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se tudi pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu se revizija tožene stranke, v celoti pa revizija tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik pretrpel dne 11.6.1987. Ugotovilo je, da znaša delež odgovornosti tožene stranke 30%. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je določilo odgovornost tožene stranke v deležu 40%. Sicer je pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka v reviziji trdi, da so ugotovitve sodišča o poteku nesreče napačne. Ročka za odpiranje vrat na prvi naslednji postaji proti M. je bila v prvotnem položaju, kar pomeni, da je sodišče zmotno presodilo mnenje izvedenca R. T. Prav tako sodišči nista pravilno ocenili izpovedi priče dr. B. V. B., ki je povedala, da je prišlo do nesreče na območju perona. Nadalje trdi, da je napačno tudi stališče izvedenca R. T., ko trdi, da bi tožnik, če bi skočil s premikajočega se vlaka, ko bi bila vrata še odprta, padel pred prometnika. V konkretnem primeru je sprevodnik grobo kršil pravila, saj se je odpravnik vlakov ravnal le po znaku sprevodnika, ki ga je ta dal skozi okno vagona. Sicer pa je bil tožnik po nesreči večkrat po cele dopoldneve na postaji, kjer je prišlo do nesreče, in ugotavljal, koliko nepravilnosti se zgodi pri odpravi vlakov. Meni tudi, da bi bilo treba zaslišati izvedenca sodne medicine, ki bi moral pojasniti, kakšne poškodbe bi tožnik lahko pretrpel pri hitrosti vlaka med 30 in 40 km/h, če bi bilo res, da je pri takšni hitrosti izskočil z vlaka. Tožnik je prepričan, da bi v takšnem primeru pretrpel še vrsto drugih poškodb. Odpravnik vlakov je tožnikovemu očetu tudi zatrdil, da je tožnik obležal v okviru postajne zgradbe, to je perona. Sodišči nista dovolj upoštevali, da je bila ročica za ustavitev vlaka pred tem dogodkom v steklenem zaprtem prostoru, da je imel vlak 11 minut zamude, da bi moral biti na postaji 2 minuti, pa je odpeljal že prej. Zato tožnik predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti spozna toženo stranko za odgovorno za tožnikovo škodo, medtem ko naj bodo revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

Tožena stranka pa trdi, da se je v tem postopku v celoti ekskulpirala. Sodišču druge stopnje očita, da je samo ugotovilo, kako nevaren je skok z vlaka in da to ve vsak otrok. Tožnik je tudi vedel za prepoved uporabe ročice, kadar ni neposredne nevarnosti, in tudi, da je zloraba kazniva. Prepovedana dejanja, kot je skakanje z vlaka s kaznivim načinom odpiranja vrat in to med vožnjo, morajo imeti toliko teže, da se železnica ekskulpira odškodninske odgovornosti do kršitelja. Zato je sodišče druge stopnje zmotno ravnalo, ko je še zvišalo odstotek njene odgovornosti. Takšnega ravnanja tožena stranka ni mogla in tudi ni bila dolžna predvideti. Odpiranje vrat z mehansko ročico, namenjeno za reševanje v sili, ni pogosto. Takih primerov je manj kot samomorov s skokom pod vlak. Sodišče tudi ne pove, kaj bi morala tožena stranka storiti, da bi preprečila take zlorabe potnikov. Prav v modernih vlakih se vrata avtomatsko zapirajo. Takšen sistem pa zahteva možnost zasilne rešitve. Vsega pač ni mogoče preprečiti in tudi ni dolžnost železnice, da predvidi najhujše kršitve predpisov kot nekaj pričakovanega. Če bi obveljala logika sodišč na prvi in drugi stopnji, bi bila določba 2. odstavka 177. člena ZOR povsem nepotrebna. Vse predpise je treba uporabljati primerno življenjskim okoliščinam, zaradi katerih so nastali. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi v celoti in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

K reviziji tožeče stranke: Tožnik še v reviziji vztraja pri svoji verziji škodnega dogodka. Toda odločitev na drugi stopnji ne temelji na njegovi verziji, temveč tisti, ki jo je ugotovilo že sodišče prve stopnje in kot pravilno sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Ker je ugotovljeno dejansko stanje drugačno od tistega, ki ga uveljavlja tožnik, njegove verzije tudi revizijsko sodišče ne sme sprejeti. Po 3. odstavku 385. člena ZPP je namreč zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog. Za presojo pravilne ali zmotne uporabe materialnega prava so zato tudi za revizijsko sodišče pravno odločilna naslednja dejstva: - delavci tožene stranke niso napravili pri odpravi spornega vlaka nobene napake, - tožnik je med vožnjo zaspal in se je zbudil šele, ko je vlak že speljal, - da bi odprl že zaprta vrata, je potegnil ročico za mehansko odpiranje vrat v sili in - nato izskočil z vozečega vlaka.

Takšno dejansko stanje pa ne more biti podlaga za izključno odgovornost tožene stranke. Materialnopravno pravilna je presoja, da je tožnik v pretežni meri zakrivil škodni dogodek. Ravnal je proti predpisom in navodilom, nameščenim ob ročici, ročico je lahkomiselno uporabil ter skočil z vozečega vlaka, kar je smrtno nevarno. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da se je tožnik mogel in moral zavedati, da se lahko s takšnim dejanjem poškoduje. Sodišče druge stopnje pa je še bolj poudarilo njegovo odgovornost, ko je ugotovilo, "da je vedel - saj vsak otrok ve -, da je skok z vlaka nevaren".

Revizija tožeče stranke zato ne more biti utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

K reviziji tožene stranke: Tudi tožena stranka poskuša, kljub sklicevanju le na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, doseči drugačno dejansko podlago spora. Toda prepoved poseganja v ugotovljeno dejansko stanje velja tudi zanjo. Med dejanske ugotovitve pa sodi tudi ugotovitev, da skoki z vlakov in s tem zvezana uporaba mehanske ročice za odpiranje vrat, niso redki. Ne glede na to ugotovitev pa tožena stranka delno pravilno graja uporabo materialnega prava na drugi stopnji.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz določb 173., 174. ter 2. in 3. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi tožena stranka se je med postopkom sklicevala na te določbe in to počne tudi v reviziji. Čeprav odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo sicer temelji na Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (Uradni list SFRJ, št. 2/74, ki se na podlagi ustavnega zakona še vedno uporablja kot republiški predpis, Uradni list SFRJ, št. 17/90, Ur.l. RS, št. 1/91-I), pa uporaba ZOR pripelje do enakega rezultata. V specialnem zakonu je v 18. členu namreč določeno, da je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika, razen če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

Tožena stranka je zatrjevala, da je storila vse, kar je bila po veljavnih predpisih dolžna storiti in da takšnega protipravnega ravnanja tožnika ni mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Sodišči druge in prve stopnje pa sta vendarle ugotovili, da so skoki z vozečega vlaka dovolj pogosti, da jih tožena stranka mora predvidevati. Prav tako sta ugotovili, da je bila ročica za mehansko odpiranje vrat zlahka dostopna brez kakršnegakoli varovala pred neupravičeno uporabo (razen opozorilnega napisa). Tožena stranka je torej lahko predvidevala, da bo kakšen potnik uporabil mehansko ročico za odpiranje vrat na nedovoljen način.

Sodišče druge stopnje je nadalje pravilno poudarilo tudi dejstvo, da je tožena stranka specializirana organizacija za prevoz potnikov ter da je prevoz potnikov po železnici nevarna dejavnost. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodni praksi že večkrat poudarilo, da je pri presoji ekskulpacije v železniškem prometu potrebno upoštevati vse značilnosti železniškega prometa, to je zlasti vožnjo po tirih in veliko maso železniške kompozicije, ki bistveno omejujeta možnosti preprečevanja nastanka škode v že nastalih nevarnih situacijah. Zato je treba presojo preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu presojati po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. To pa ne velja za ravnanje oškodovanca. Njegovo ravnanje in s tem soodgovornost je treba presojati ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti. Zato je potrebno strožje presojati tudi varnostne ukrepe, ki jih mora nosilec dejavnosti, to je tožena stranka, upoštevati, ko izvaja svojo gospodarsko dejavnost. Pač pa se revizijsko sodišče strinja s toženo stranko, da je namen mehanske ročice varnost potnikov. Prav zaradi morebitnih nevarnih situacij, ki zahtevajo odprtje posameznih vrat, je tudi prišlo do tega, da so bile nad vrati montirane navedene ročice. Tožena stranka utemeljeno opozarja na to dejstvo. Toda za popolno ekskulpacijo to ne zadošča. Poudarjene so že bile značilnosti železniškega prometa in razmerje moči obeh strank. Močnejši (nosilec gospodarske dejavnosti, ki ima od te dejavnosti tudi korist) in nevarnejši (glede možnosti povzročitve škode) udeleženec v škodnem dogodku mora predvideti tudi nepremišljena, lahkomiselna in neodgovorna ravnanja šibkejšega. Še posebej, če so takšna dejanja pogosta in če je naprava, ki jih omogoča, lahko dostopna in jo je mogoče uporabiti brez posebnega truda. Teorija rizika, ki se je razvila prav zaradi takšnih (neenakopravnih) razmerij, zahteva, da močnejši nosi večje breme odgovornosti in posledično temu tudi škode. Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti zato le izjemoma pripelje do popolne ekskulpacije objektivno odgovornega. Ravnanje tožnika sem ne sodi.

Čeprav je torej tožena stranka morala namestiti oz. proizvajalec vlakov vgraditi mehanske ročice, s katerimi je mogoče odpreti vrata tudi posamič, bi do ekskulpacije lahko prišlo, če bi namestitev te naprave bila takšna, da bi potencialni uporabnik moral uporabiti silo (npr. razbiti steklen zaslon ali kaj podobnega). Ker do tega ni prišlo, se tožena stranka ne more v celoti rešiti svoje objektivne odgovornosti. Vendar pa revizijsko sodišče, tako kot je to storilo že prvostopno sodišče, daje večji poudarek tožnikovemu soprispevku k nastali škodi. Tožnik je storil vrsto nepravilnosti, ki jih je sodišče prve stopnje mnogo bolj ustrezno upoštevalo kot sodišče druge stopnje. Tudi sodišče druge stopnje posebej poudarja, da je tožnik skočil z vozečega vlaka, čeprav je vedel, kar ve vsak otrok, da je skok z vlaka nevaren. Ravnal je tudi proti predpisom in navodilom, nameščenim ob ročici, in ročico lahkomiselno uporabil. Gre za tako hude kršitve prometnih predpisov, da je odločitev sodišča druge stopnje o samo 60% soodgovornosti tožnika prenizko odmerjena. Zato revizijsko sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je soodgovornost tožnika odmerilo na 70%, tožene stranke pa na 30%.

Revizija tožene stranke je zato delno utemeljena. Ker gre za zmotno uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena drugostopno sodbo ustrezno spremenilo.

Ker gre za vmesno sodbo, revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka tožene stranke ni odločalo. O njih bo odločeno s končno odločbo.