Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, če je predmet spora zakonitost odločbe o razlastitvi.

Revident z navedbami o tem, da naj bi bilo pravno vprašanje razvidno iz nadaljevanja obrazložitve in s splošnimi navedbami o zlorabi instituta razlastitve ter nesorazmernem posegu v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja. Ker pravnega vprašanja tudi ni izpostavil v nadaljevanju revizije in ker ni naloga Vrhovnega sodišča, da med revizijskimi razlogi in navedbami išče in nato samo kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje oziroma pravna vprašanja, ki naj bi utemeljevala dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izkazana.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica, št. 351-258/2006-51 z dne 13. 5. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35020-24/2011 z dne 8. 8. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi revidenta in Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije zaradi gradnje avtoceste na odseku Vrba – Črnivec (Peračica) razlastijo zemljišča parc. št. 13, 14 in 15, vse k. o. ..., v lasti revidenta; da ugasnejo stavbna pravica na prac. št. 15 in skupne hipoteke na parc. št. 13 in 15; da se v zemljiški knjigi zaznamuje izbris zaznambe razlastitvenega postopka, izbris stvarnih pravic in bremen prost prenos lastninske pravice v korist Republike Slovenije; da se glede višine odškodnine za razlaščene nepremičnine in ugasle stavbne pravice stranke napoti na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku; da razlastitvena upravičenka prevzame subsidiarno odgovornost za terjatve zavarovane s hipotekama na parc. št. 15 k. o. ...; da pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na navedenih nepremičninah za razlastitveno upravičenko ter odločil o stroških postopka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je predmet spora zakonitost odločbe o razlastitvi. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih odločbah, kot npr. X Ips 398/2011 z dne 28. 3. 2012, X Ips 373/2010 z dne 16. 3. 2011, in drugih. Glede na navedeno revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9. Revident uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: “ki se v nadaljevanju manifestira in kakor je na kratko povzeto v tem pasusu ter nadalje s povzemom celotne tožbe pa je zloraba inštituta razlastitve ter s tem nesorazmeren poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine.“

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (pojasnjenim v 4. in 8. točki te obrazložitve) mora namreč revident natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Tega pa revident ni storil z navedbami o tem, da naj bi bilo pravno vprašanje razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, niti s splošnimi navedbami o zlorabi instituta razlastitve ter nesorazmernem posegu v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Pravnega vprašanja tudi ni izpostavil v nadaljevanju revizije. Ni pa naloga Vrhovnega sodišča, da med revizijskimi razlogi in navedbami išče in nato samo kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje oziroma pravna vprašanja, ki naj bi utemeljevala dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z navedenim in v upravnosodni praksi uveljavljenim stališčem Vrhovnega sodišča, da trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije nosi revident. Ker torej revident ni opredelil konkretnega in natančnega pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini te zadeve, ni izkazal izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).