Jedro

Če se ukrep omejitve gibanja izvaja v Centru za tujce, bodisi po ZMZ, bodisi po ZTuj-2, gre za ukrep omejitve gibanja, ki ga je treba na podlagi dejanskih okoliščin izvajanja tega ukrepa šteti kot ukrep odvzema osebne svobode. Nikakor pa ni mogoče določila 76. člena ZTuj-2 razlagati in uporabiti tako, kot da to določilo lahko pomeni zgolj določitev kraja bivanja brez omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode, saj nenazadnje tudi samo določilo 76. člena ZTuj-2, ki sicer neustrezno oziroma zavajujoče uporablja izraz „nastanitev v centru“, v naslovu tega določila, vsebuje tudi izrazoslovje, da gre za „omejitev gibanja“, ta izraz pa uporablja tudi v prvem odstavku tega določila skupaj s pojmom „nastanitev“.

Tožnik se je v pripravljalni vlogi, s katero je spremenil tožbeni zahtevek, izrecno omejil na zatrjevano nezakonitost, ki naj bi bila v tem, da na podlagi 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode sploh ni možna, ampak je možna zgolj določitev kraja bivanja, kar je očitno zmotno stališče. Določba 76. člena ZTuj-2 predstavlja pravno podlago za omejitev gibanja oziroma osebne svobode.

Uveljavljanje odškodnine zoper državo zaradi nezakonitega odvzema prostosti zahtevek pa je treba obravnavati po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu. Po tem določilu pa velja, da kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, je bilo odločeno, da se tožnik, državljan Nigerije, ki je v postopku odstranitve, ki je brez osebnih dokumentov in je njegova istovetnost neznana, ki je ilegalno vstopil na ozemlje Slovenije, in je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin in ker obstaja nevarnost pobega, nastani v Centru za tujce od dne 12. 4. 2012 in sicer ne dlje kot za 6 mesecev.

2. V tožbi zoper omenjeno odločbo je tožnik uveljavljal več ugovorov in sicer, da mu je bil ukrep izrečen, ko še ni bil v postopku odstranitve, da je bila napačno ugotovljena njegova begosumnost, da ni bil uporabljen test sorazmernosti in da mu je bil v izreku odrejen ukrep „nastanitve« v Centru za tujce, med tem ko se je v obrazložitvi odločbe organ ukvarjal z utemeljitvijo omejitve gibanja na prostore Centra za tujce in da je dejansko tudi šlo za omejitev gibanja, čeprav bi mu bil po zakonu lahko izrečen zgolj ukrep določitve kraja bivanja v Centru za tujce (76. člen ZTuj-2) in da zgolj omejitev gibanja na prostore Centra za tujce po 77. členu ZTuj-2 pomeni ukrep omejitve gibanja, ki pa se dejansko izvaja na način, da gre za odvzem prostosti.

3. Omenjena upravna odločitev je bila predmet preizkusa na podlagi tožbe na odpravo akta v upravnem sporu opr. št. I U 799/2012-9. V tej zadevi je Upravno sodišče s sodbo z dne 6. 6. 2012 ugotovilo, da je tožena stranka dovolj celovito ugotovila pravno relevantno dejansko stanje in sicer, da je šlo za omejitev gibanja in ne zgolj nastanitev v Centru za tujce z določitvijo kraja bivanja, in da je upravni organ pravilno uporabil določilo 76. člena ZTuj-2 v zvezi z 68. členom ZTuj-2, tako da je zakonske okoliščine glede begosumnosti pravilno povezal z materialno-pravnimi določbami in da ni bilo procesnih kršitev, zaradi katerih bi bilo treba upravno odločbo odpraviti.

4. Tožnik je dne 16. 7. 2012 vložil revizijo zoper omenjeno sodbo in Vrhovno sodišče je na podlagi podatka v spisu ugotovilo, da je bil revident izpuščen iz Centra za tujce, tako da je upravna odločitev prenehala učinkovati 7. 8. 2012 in je zato revizijo zavrglo (X Ips 327/2012, 10. 10. 2012).

5. V postopku ustavne pritožbe je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da odločanje sodišča v okviru tožbenega predloga ni ovira, da sodišče tožbi ugodi in zgolj ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, čeprav je tožnik sprva predlagal njegovo odpravo. „Zato je stališče Vrhovnega sodišča, da si pritožnik svojega pravnega položaja v tem postopku ne more (več) izboljšati, samovoljno oziroma arbitrarno ter s tem v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu“ (Up-51/13-11, 21. 11. 2013, odst. 10). Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

6. V ponovnem revizijskem postopku je Vrhovno sodišče sodbo Upravnega sodišča I U 799/2012-9 z dne 6. 6. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 339/2013 z dne 9. 7. 2015 zavzelo stališče, da revident ima pravni interes v tem smislu, da bi si lahko izboljšal svoj pravni položaj, če bi dosegel ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta, „ker je obstajala možnost, da bo revidentu enak ukrep ponovno izrečen glede na to, da je po podatkih Vrhovnega sodišča postopek odstranitve revidenta iz Slovenije še odprt“ (ibid. odst. 10). Vrhovno sodišče je iz te zadeve izpeljalo tudi, da je med strankama sporen način izvrševanja ukrepa (ibid. odst. 12), pri čemer ukrepa na podlagi 76. člena ZTuj-2 in ukrepa na podlagi 77. člena ZTuj-2 ni mogoče zamenjevati (ibid. odst. 14). Sodišče prve stopnje je bilo zato dolžno ugotavljati dejanske okoliščine v zvezi z izvrševanjem odločbe o nastanitvi revidenta v Centru za tujce in sicer, ali je bilo tožniku kljub sklicevanju na 76. člen ZTuj-2 dejansko omejeno gibanje v smislu 77. člena ZTuj-2 (ibid. odst. 15-16).

7. Glede na argument Vrhovnega sodišča v sodni odločbi z dne 9. 7. 2015 je Upravno sodišče je dne 15. 9. 2015 na toženo stranko naslovilo poziv, da pove, ali je tožnik še vedno v Sloveniji in če je postopek odstranitve v teku in če je bilo tožniku omejeno gibanje po hišnem redu, ki velja po 77. členu ZTuj-2, ali po hišnem redu za omejitev gibanja po 76. členu ZTuj-2. 8. Tožena stranka je na poziv sodišča odgovorila z vlogo z dne 16. 9. 2015, in sicer navaja, da ne razpolaga s podatkom, da tožnik biva v Sloveniji, zoper tožnika postopek odstranitve ne poteka, zoper tožnika pa tudi ni bila izdana druga odločba o vrnitvi. Tožena stranka je tudi pojasnila, da je bil tožniku izrečen ukrep na podlagi 76. člena ZTuj-2 in da hišni red ne more biti podlaga za omejitev gibanja.

9. Sodišče je z odgovorom tožene stranke z dne 16. 9. 2016 seznanilo tožnika, ki na naslovu ..., pošte ni prevzel; poštna pošiljka se je vrnila s pripisom „preseljen“. Pisanje je nato sodišče poslalo odvetnici A.A. in jo pozvalo, da odgovori, ali vztraja pri tožbi oziroma ali jo spreminja iz predloga na odpravo v predlog na ugotovitev (ne)zakonitosti.

10. Dne 8. 10. 2015 je sodišče prejelo pripravljalni spis odvetnice tožnika, v katerem pravi, da spreminja zahtevek v predlog na ugotovitev nezakonitosti odločbe, „na podlagi česar zahteva tudi odškodnino za nezakonito omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, (namesto samo z določitvijo kraja bivanja v centru za tujce Postojna, kot bi bilo to zakonito po 76. členu ZTuj-2.“ Pooblaščenka tožnika odškodninski zahtevek utemeljuje v drugem odstavku pod točko I. pripravljalnega spisa. Pod točko II. pripravljalnega spisa pooblaščenka pojasnjuje, da je tožnik z ženo trenutno na začasnem delu v Avstriji, kar pa ne izključuje možnosti, da ima tožnik dovoljenje za začasno prebivanje, izdano s strani UE J. Predlagala je tudi, da se ponovni poziv tožniku pošlje preko njegove žene na naslov ..., če je osebna udeležba na obravnavi nujna. V pripravljalni vlogi je tudi navedeno, da bo B. skušal najti stik s tožnikom. Dne 22. 10. 2015 je Upravno sodišče od pooblaščenke tožnika prejelo informacijo o naslovu, kjer tožnik prebiva v Avstriji.

11. Dne 15. 10. 2015 je tožena stranka podala odgovor na pripravljalno vlogo tožnika. Tožena stranka ugovarja zastaranje zahtevka za odškodnino za nezakonito omejitev gibanja „na prostore Centra za tujce“, namesto samo z odločitvijo kraja prebivanja v Centru za tujce Postojna. Tožnik je zahtevek za odškodnino za omejitev gibanja postavil v vlogi dne 7. 10. 2015, tožbo v tej zadevi je vložil na Upravno sodišče dne 31. 5. 2012, poseg v njegovo prostost je prenehal 28. 5. 2012, ko mu je bila izdano dovoljenje za izhod in od tega dne ni bil več nastanjen v Centru za tujce, dne 7. 8. 2012 pa so prenehali razlogi za nastanitev v Centru za tujce. Obligacijski zakonik v 354. členu določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Glede na to, da je od zaključka ukrepov policije proti tožniku do postavitve zahtevka tožnika v pripravljalnem spisu dne 7. 10. 2015 v vsakem primeru preteklo več kot tri leta, odkar je tožnik izvedel za škodo in za tistega, ki mu naj bi jo povzročil, je zahtevek tožnika zastaran. Tožena stranka ugovarja tudi navedbam tožnika o tem, da je bila nezakonita omejitev gibanja tujcu na „prostore Centra za tujce“ namesto z določitvijo kraja prebivanja v Centru za tujce, kot bi bilo to zakonito po 76. členu ZTuj-2. ZTuj-2 v prvem odstavku 76. člena jasno določa, da policija tujcu odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru največ za šest mesecev. ZTuj-2 ne opredeljuje terminologije, ki jo navaja tožnik kot je „določitev kraja prebivanja v Centru za tujce Postojna“. Glede na navedbo se je tudi odločba glasila na nastanitev v Centru za tujce, ne pa na določitev kraja prebivanja. Policija niti drugi organi ne morejo samovoljno spreminjati zakonskih tekstov in so dolžni ravnati v skladu s pooblastili in pristojnostmi, ki jim jih nalaga zakon, v konkretnem primeru ZTuj-2, ki opredeljuje v 76. členu omejitev gibanja in nastanitev v centru za tujce. Tožnikovo bivanje v centru je trajalo do 28. 5. 2012 do 14. ure. Tega dne je bilo tožniku izdano dovoljenje za izhod številka 2253-75/2012/14 (216-11) z dne 28. 5. 2012, ki se mu je izdalo za uveljavljanje osebnih zadev, na njem pa je bilo navedeno, da bo prebival pri ženi B.B. na naslovu ... Dovoljenje za izhod se mu je dne 11. 6. 2012, dne 16. 7. 2012 ter dne 7. 8. 2012 podaljševalo, dne 7. 8. 2012 pa so prenehali razlogi za nastanitev v Centru za tujce. Tako je bil tožnik v centru nastanjen le en mesec in pol in ne štiri mesece kot navaja tožnik, nato pa mu je bilo omogočeno bivanje pri ženi. Tudi v času nastanitve pa so bile razmere v centru bistveno drugačne kot v zaporu, omogočeni so mu bili obiski žene dne 14. 4. 2012 in 11. 5. 2012 ter znanca dne 14. 4. 2012. Glede na navedeno so navedbe tujca oz. primerjava višine odškodnine z zaporom neustrezne, neprimerne, nekonkretizirane in nedokazane, zato jih tožena stranka zavrača kot neutemeljene in ugovarja zahtevku po višini ter tudi zavrača obrestni zahtevek tožnika. Predlaga zaslišanje višjega policijskega inšpektorja C.C. 12. Pooblaščenka na vlogo tožene stranke z dne 15. 10. 2015 ni odgovorila.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Upravno sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave in ni poizkušalo najti tožnika in ga vabiti na zaslišanje skupaj z uslužbenci Centra za tujce, da bi pojasnjeval, v kakšnim okoliščinah je bilo tožniku pred približno štirimi leti in pol v Centru za tujce omejeno gibanje. Glavni razlog za to, je sprememba pomembne okoliščine glede na čas, ko je v zadevi zadnjič odločalo Vrhovno sodišče. Upoštevajoč pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 8. 10. 2015, s katero je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek, med strankama ni več sporno, kako se je dejansko izvrševal ukrep omejitve gibanja, kar je sicer kot sporno vprašanje izpostavilo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 339/2013 z dne 9. 7. 2015. Med strankama je po pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 8. 10. 2015 sporno samo še golo materialno-pravno vprašanje oziroma interpretacija, ali pravno določilo 76. člena ZTuj-2 lahko pomeni omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode, ali pa, kot trdi tožeča stranka, je na podlagi tega določila možno izreči samo ukrep določitve kraja bivanja za tujca, ki nezakonito biva v Sloveniji brez omejitve gibanja. Slednje je ključen in edini argument tožeče stranke o tem, da je bila omejitev gibanja nezakonita, med tem ko tožena stranka temu odgovarja, da ukrepa določitve kraja bivanja brez omejevanja svobode gibanja ni mogoče izreči na podlagi 76. člena ZTuj-2. Med strankama pa ni sporno, da tožniku ni bilo omejeno gibanje na podlagi 77. člena ZTuj-2, kot strožji policijski nadzor.

15. Predmetno vprašanje, ki je še ostalo sporno, ima v Sloveniji naravo splošno znanega dejstva, in sicer, če se ukrep omejitve gibanja izvaja v Centru za tujce, bodisi po Zakonu o mednarodni zaščiti, bodisi po ZTuj-2, gre za ukrep omejitve gibanja, ki ga je treba na podlagi dejanskih okoliščin izvajanja tega ukrepa šteti kot ukrep odvzema osebne svobode.(1) Nikakor pa ni mogoče določila 76. člena ZTuj-2 razlagati in uporabiti tako, kot da to določilo lahko pomeni zgolj določitev kraja bivanja brez omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode, saj nenazadnje tudi samo določilo 76. člena ZTuj-2, ki sicer neustrezno oziroma zavajujoče uporablja izraz „nastanitev v centru“, v naslovu tega določila, vsebuje tudi izrazoslovje, da gre za „omejitev gibanja“, ta izraz pa uporablja tudi v prvem odstavku tega določila skupaj s pojmom „nastanitev“.

16. Ker mora tožnik v tožbi na ugotovitev nezakonitosti navesti, „v čem naj se ugotovi nezakonitost“ (1. odstavek 30. člena ZUS-1), v pripravljalni vlogi, s katero je spremenil tožbeni zahtevek pa se je izrecno omejil na zatrjevano nezakonitost, ki naj bi bila v tem, da na podlagi 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode sploh ni možna, ampak je možna zgolj določitev kraja bivanja, kar je očitno zmotno stališče, sodišče meni, da bi presoja zakonitosti odločbe o odvzemu osebne svobode z vidika morebitnih drugih razlogov za nezakonitost upravne odločitve, presegla namen določila 1. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem sodišče presoja upravni akt „v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge.“

17. Da določila 76. člena ZTuj-2 ni mogoče razlagati v tem smislu, da gre zgolj za ukrep določitve kraja bivanja, izhaja tudi iz pravu EU skladne interpretacije ZTuj-2. Z določbo 76. člena ZTuj-2 namreč zakonodajalec, upravni organi in sodišča izvajajo določbo 15. člena o pridržanju nezakonito prebivajočih tujcev, ki so v postopku odstranitve po Direktivi 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.(2) Rok za prenos Direktive o vračanju v notranji pravni red je potekel 24. 12. 2011, to je približno 4 mesece pred izdajo prvostopenjske odločbe. Čeprav je v predmetni zadevi bistveno, da se je ukrep zoper tožnika pred 4 leti in pol izvajal po standardnem režimu v Centru za tujce na podlagi 76. člena ZTuj-2, ni brez pravnega pomena dejstvo, da je že v letu 2009 Sodišče EU v sodbi v zadevi Kadzoev nakazalo, da gre pri pridržanju po Direktivi o vračanju za „odvzem osebne svobode“.(3)

18. Upoštevanje prava EU v tem primeru je pomembno iz razloga odgovora na vprašanje, zakaj je sodišče še vedno dolžno po vsebini presoditi utemeljenost ugotovitvene tožbe v omenjenem obsegu, četudi je sporni ukrep zoper tožnika prenehal učinkovati že pred več kot štirimi leti in četudi je tožnik izgubil tisti pravni interes, ki mu ga je priznalo Vrhovno sodišče v sodni odločbi z dne 9. 7. 2015. Po izdaji omenjene sodne odločbe vrhovnega sodišča je namreč tožena stranka sodišče obvestila, da tožnik ni v postopku odstranitve in mu tudi ni bila izdana druga odločba o vrnitvi, tako da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, ker bi bil njegov postopek odstranitve še vedno odprt, za kar mu je sicer pravni interes priznalo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 339/2013 z dne 9. 7. 2015. 19. Po mnenju Upravnega sodišča pa ima tožnik še vedno pravni interes za ugotovitveno sodbo na podlagi določila člena 5(5) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjena s protokolom št. 2, Uradni list RS - MP, št. 7, Uradni list RS, št. 33, v nadaljevanju: EKČP) v povezavi z določilom 4. odstavka 15. člena Ustave(4) in 26. člena Ustave.(5) Po določilu člena 5(5) EKČP, kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določili tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine. Pridržanje v postopku odstranitve po Direktivi o vračanju je v okoliščinah, kot se ta ukrep običajno izvaja v Centru za tujce - in v obravnavani zadevi noben podatek v spisu ne kaže na to, da bi šlo za nestandardizirano izvajanje ukrepa omejitve gibanja oziroma osebne svobode - treba v povezavi z uvodnima izjavama št. 24 in 6 ter 1. členom Direktive o vračanju obravnavati kot odvzem osebne svobode po 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah.(6) Da gre v takšnih okoliščinah pridržanj, ko se izvajajo po 76. členu ZTuj-2, za odvzem osebne svobode, izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 5. člena EKČP.(7) Določilo 5. člena EKČP je pomembno, ker po stališču Sodišča EU v zadevi J.N. določilo 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ustreza določilu 5. člena EKČP.(8) To stališče v luči določila člena 52(3) Listine pomeni, da ker pravica iz 6. člena Listine ustreza pravici iz 5. člena EKČP, sta vsebina in obseg pravice iz 6. člena Listine enaka vsebini in obsegu pravice iz 5. člena EKČP, pri čemer določilo člena 52(3) Listine ne preprečuje širšega varstva po pravu EU. Za to je za tovrstne primere bistvenega pomena, da je pravico iz člena 5(4) EKČP - to je pravica, vsakogar, „ki mu je odvzeta prostost“ začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev - mogoče uveljavljati samo s strani tistega, ki mu je odvzeta prostost, ne more pa se na določilo člena 5(4) EKČP sklicevati tudi oseba, ki je po zakonu že izpuščena na prostost, in želi uveljavljati ugotovitveno sodbo za nazaj, torej da je bil ukrep odvzema prostosti, ki je že prenehal učinkovati, nezakonit.(9)

20. Ker v predmetni zadevi sodišče izvaja pravo EU, ki na predmetnem področju zahteva harmonizacijo skupnih in ne zgolj minimalnih standardov, je možno tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti presojati po vsebini samo na podlagi uporabe člena 4(3) Direktive o vračanju, ki pravi, da ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da sprejmejo ali ohranijo določbe, ki so ugodnejše za osebe, za katere se uporabljajo, če so takšne določbe združljive s to direktivo. V konkretnem primeru, ker je tožnik vložil tožbo na odpravo ukrepa o odvzemu osebne svobode med njegovim izvajanjem in je potem zaradi večstopenjskega sodnega odločanja in poteka časa tožnik bil izpuščen iz Centra za tujce že leta 2012, sodišče meni, da ni nezdružljivo z Direktivo o vračanju, če predmetni zahtevek Upravno sodišče obravnava po vsebini - deloma tudi zaradi tega, ker je tako odločilo Vrhovno sodišče. 21. Vendar, ker je Upravno sodišče v tej zadevi ugotovilo, da je tožbeni ugovor glede zatrjevane nezakonitosti ukrepa odvzema osebne svobode neutemeljen, saj določba 76. člena ZTuj-2 predstavlja pravno podlago za omejitev gibanja oziroma osebne svobode, v tožnikovem primeru pa izpodbijani ukrep ni temeljil na podlagi strožjega policijskega nadzora iz 77. člena ZTuj-2, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno v celoti (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ob tem pa sodišče tudi pripominja, da je uveljavljanje odškodnine zoper državo zaradi nezakonitega odvzema prostosti zahtevek, ki ga je treba obravnavati po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Uradni list RS, št. 20/1997 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po tem določilu pa velja, da kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Iz drugega odstavka 14. člena ZDPra izhaja, da se določilo prvega odstavka brez dvoma nanaša na sporna razmerja, kjer gre za denarne terjatve do države. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi, s katero je spremenila tožbeni zahtevek, ni izkazala, da je predhodno predlagala po ZDPra, da se sporno razmerje reši v postopku pred Državnim pravobranilstvom.

opomba (1) : Sodne odločbe Upravnega sodišča: U 556/2008-13 z dne 28. 3. 2008; I U 1199/2009 z dne 15. 7. 2009, I U 694/2010 z dne 27. 5. 2010, I U 1271/2010 z dne 20. 9. 2010, I U 392/2015-6 z dne 6. 3. 2015; sodni odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, odst. 7; Up-21/11-12 z dne 10. 10. 2012; sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 13; I Up 15/2016, 24. 2. 2016, odst. 13. opomba (2) : Uradni list, EU L 348, 24. 12. 2008, v nadaljevanju: Direktiva o vračanju.

opomba (3) : C-357/09 PPU, Kadzoev, 30. 11. 2009, odst. 56. opomba (4) : Po določilu 4. odstavka 15. člena Ustave sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.

opomba (5) : Po tem določilu ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

opomba (6) : Po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah ima vsakdo pravico do svobode. V zadevi Mahdi, ki se nanaša na pridržanje po Direktivi o vračanju, se Sodišče EU sklicuje na 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah (C-146/14 PPU, 5. 6. 2014, odst. 52 in izrek sodne odločbe). Glej tudi (primerjaj) okoliščine v zadevi Alo in Osso, ki ne zadeva Direktive o vračanju, ampak je v tej zadevi šlo za varstvo pravice do svobode gibanja in ne za odvzem osebne svobode (C-443, C-444/14, 1. 3. 2016, odst. 15-16, 22-24).

opomba (7) : Nada v. Switzerland, odst. 226, 229; Guzzardi v. Italy; Raimondo v. Italy; Gahramanov v. Azerbaijan; Cyprus v. Turkey; Djavit An v. Turkey; Hajibeyli v. Azerbaijan; Streletz, Kessler and Krenz v. Germany; Ashingdane v the United Kingdom.

opomba (8) : C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47. opomba (9) : Odločitve Komisije za človekove pravice v zadevah: X v. Sweden, no. 10230/82, 11. 5. 1983, DR 32, str. 304, A.K. v. Austria, no. 20832/92, 1. 12. 1993, neobjavljeno; sodne odločbe ESČP v zadevah: Stephens v. Malta (no.1), no. 11956/07, 21. 4. 2009, odst. 102; Fox, Hartley and Campbell v. the United Kingdom, nos. 12244/86, 12245/86, 12383/86, 30. 8. 1990, odst. 45; Slivenko v. Latvia, [GC] no. 48321/99, 9. 10. 2003, odst. 158.