Jedro

V primeru pripravljalnih dejanj storilec še ne uresničuje kakšnega znaka kaznivega dejanja, temveč z določenimi na zunaj zaznavnimi ravnanji le nakaže odločitev, da bo storil kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 10.04.2000 je bil obs. M.P. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni od dveh do pet mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ ob upoštevanju kazni osem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 01.07.1998, izrečena enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora. Obsojencu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 04.07.2000 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.N. iz C., je dne 29.09.2000 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obs. M.P., zavrne. Iz izreka pravnomočne sodbe sledi, da je obsojenec storil dejanja, ki imajo vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ, enega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in enega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Sodišče je določbe materialnega kazenskega zakona pravilno uporabilo in kazenskega zakona ni kršilo. Podane pa tudi niso nobene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da sta nižji sodišči kršili določbe Kazenskega zakonika o tem, kakšno ravnanje pomeni pomoč h kaznivemu dejanju goljufije in kakšno ravnanje pomeni ponarejanje listin. Ocenjuje, da gre glede na opis dejanj v obtožnem predlogu in v izpodbijani pravnomočni sodbi za pripravljalna dejanja, ki ne pomenijo izvršitve kaznivih dejanj, očitanih obsojencu. S temi izvajanji zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi z navedenima kaznivima dejanjema nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1.točke 372. člena ZKP.

Navedeni kaznivi dejanji sta v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisani pod točko B/4, b, e, h in k ter točko 6/a in b. Obsojencu je očitano, da je naklepoma pomagal pri izvršitvi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ tako, da je obs. M.Č. dal na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja. Temu sledi opis obsojenčevih konkretnih ravnanj, katerih bistvo se nanaša na potrditev neresničnih podatkov o zaposlenosti obs. M.Č. in prejemanju osebnega dohodka, kar je slednjemu omogočalo najemanje kreditov. Tudi opis nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin vsebuje navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi so opredeljeni vsi njegovi zakonski znaki. Glede na to in glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno presodilo, da imata obsojencu očitani nadaljevani dejanji vse zakonske znake kaznivih dejanj po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Gre za dokončani kaznivi dejanji, to je dejanji, s katerima je obsojenec uresničil vse njune zakonske znake. V primerih pripravljalnih dejanj storilec še ne uresničuje kakšnega znaka kaznivega dejanja, temveč z določenimi na zunaj zaznavnimi ravnanji le nakaže odločitev, da bo storil kaznivo dejanje. To so ravnanja, ki lahko zadevajo pripravljanje sredstev in ustvarjanje možnosti ter pogojev za storitev kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi glede na pravilne ugotovitve pravnomočne sodbe ni nobene podlage za zaključek, za katerega se zavzema zahteva za varstvo zakonitosti, ki tudi sicer z uveljavljanjem svojega stališča ostaja na ravni splošne trditve, ki je ne podkrepi z argumenti, ki bi lahko bili upoštevni. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Z navedbo, da je sodišče zmotno uporabilo pravno teoretično določbo o nadaljevanem kaznivem dejanju, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Bistvo njenega stališča je, da bi sodišče glede na istovrstnost dejanj moralo kaznivi dejanji goljufije in poskusa kaznivega dejanja goljufije pravno opredeliti kot eno samo kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, storjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi (v 1. odstavku na 20. strani in na 22. strani) obrazložilo, zakaj je obsojenčeva dejanja pod točkami A/1, b, d, f in h pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in iz katerih razlogov je enako postopalo pri dejanjih pod točko B/4, b, e, h in k ter jih pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ. Pri tem je pravilno presodilo za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja upoštevne in ugotovljene stalne in spremenljive kriterije. Sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti, ko napada takšno odločitev sodišča, sklicuje le na istovrstnost kaznivih dejanj, ne da bi pojasnila, katere od ostalih kriterijev sodišče ni upoštevalo, ali jih ni pravilno ocenilo. Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti očitka, da je sodišče kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je bil glede navedenih kaznivih dejanj uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti očita pravnomočni sodbi, da zaključek o obsojenčevem naklepnem ravnanju pri storitvi kaznivih dejanj goljufije ne temelji na dokazih, ki v tej smeri niso bili predlagani in neizvedeni, temveč se obstoj krivde le domneva. Opozarja na obsojenčev zagovor, v katerem je pojasnil, da je bil v času najemanja kreditov zaposlen na črno in je prejemal plačo, kreditov pa ni mogel vrniti, ker je ostal brez plače. Ne glede na to, da iz pravnomočne sodbe povsem jasno sledi, na katera ugotovljena dejstva in okoliščine sodišče opira zaključek o obsojenčevem naklepnem ravnanju, navedena izvajanja zahteve predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti s trditvijo, da sodišče, ko je odločalo o kazenski sankciji, ni upoštevalo določila kazenskega zakona o odmeri kazni, meri na kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Toda ta kršitev je podana le, če je sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zahteva ne navaja, katere pravice, ki jih ima po zakonu, je sodišče prekoračilo z odločbo o kazni. Iz njenih navedb je razvidno le, da ne soglaša s presojo okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni (2. odstavek 41. člena KZ).

Sodišče je postopalo v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 41. člena KZ. Ugotovilo in upoštevalo je olajševalne in obteževalne okoliščine ter obsojencu določilo v okviru z zakonom predpisani posamezni kazni ter v skladu z določbami o steku kaznivih dejanj (47. člen KZ) izreklo enotno kazen. Glede na to, in ker okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sodišče prosto presoja, nakazana kršitev kazenskega zakona ni podana. Zavzemanje zahteve za varstvo zakonitosti za drugačno oceno navedenih okoliščin pa pomeni z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. M.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.