Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je tožnik iz naslova povečanega obsega upravičen do višjega deleža osnovne plače od tistega, ki mu ga je priznala in izplačala tožena stranka, pravilno utemeljilo na ugotovitvah, da je znal odlično izkoristiti svoj delovni čas in da je bil z opravljanjem dodatnih del nadpovprečno obremenjen, saj je v 67 % delovnega časa opravljal naloge delovnega mesta "voznik V" in višje vrednotenega delovnega mesta "skladiščnik V - orožar", pri čemer svojih rednih delovnih nalog v pretežnem delu ni bil razbremenjen (opravljal je sedem od osmih nalog delovnega mesta "upravnik V").

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe odločilo, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2018 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 26. 9. 2018 razveljavita. V II. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, naj tožniku za obdobje od 1. 5. 2017 do 30. 11. 2018 iz naslova povečanega obsega dela v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, obračuna skupno 1.270,74 EUR bruto, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo bruto zneskov v skupni višini 2.045,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila, za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 7. 2016 do 30. 4. 2017 ter za plačilo stroškov predpravdnega postopka v znesku 366,00 EUR. V IV. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni plačati 265,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 5. 2017 do 30. 11. 2018 priznati in izplačati del plače iz naslova povečanega obsega dela v deležu 14 % osnovne plače. V pritožbi vztraja pri navedbah, da mu je tožena stranka s sklepom z dne 20. 7. 2017 za posamezne mesece obdobja od aprila 2012 do aprila 2017 priznala in izplačala del plače iz naslova povečanega obsega dela v deležu 14 % osnovne plače, pri čemer se je obseg njegovega dela po aprilu 2017 kvečjemu povečal. Ker sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, zakaj tega sklepa pri odločitvi ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bil vse od leta 2015 dalje ocenjen z odlično oceno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del v I. in II. točki izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi s sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 237/2018 vztraja pri navedbah, da bi moral tožnik za vsak dan vtoževanega obdobja natančno navesti, katere dodatne naloge je opravil in v kakšnem obsegu. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, z opravljanjem katerih nalog je presegel pričakovan obseg dela, v izpovedi pa je bil neprepričljiv. S sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 782/2019 nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za čisti denarni zahtevek. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe VIII Ips 11/2020, da del, ki jih delavec opravi po nalogu nadrejenega delavca, ni mogoče avtomatično šteti za preseganje pričakovanih rezultatov dela. Povzema stališča Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v istovrstni zadevi I Pd 108/2019. Navaja, da tožnik ni zatrjeval, da so mu druge naloge vzele toliko časa, da svojih rednih nalog ne bi mogel opraviti. S sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 453/2019 kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je delavec, ki opravlja del delovnega časa delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, preostali del časa pa delo drugega, enako vrednotenega delovnega mesta, s tem da ne gre za delo preko polnega delovnega časa, sploh upravičen do kakšnega plačila in na kakšni podlagi. Navaja, da večina nalog, ki jih je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, po novejši sodni praksi sodijo v opis delovnega mesta "operater V". S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 40/2013 navaja, da opis dela v pogodbi o zaposlitvi že po naravi ne more obsegati vseh opravil, ki jih je dolžan opraviti delavec. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotavljalo, kakšen je bil pričakovan obseg dela in ali je bil tožnik nadpovprečno obremenjen, kar je glede na sklep Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 11/2020 bistveno za odločitev. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik po izpovedih nadrejenih delavcev nadpovprečno obremenjen, saj iz izpovedi komandirja A.A. izhaja le, da je bil vsako leto nadpovprečno ocenjen, da je dal vse od sebe in da je znal 100 % izkoristil svoj delovni čas. Meni, da ocene delovne uspešnosti niso relevantne za presojo upravičenosti do dela plače iz naslova povečanega obsega dela, saj je obseg dela le eden izmed kriterijev ocenjevanja javnih uslužbencev. Poleg tega ocena javnega uslužbenca temelji na njegovem delu iz preteklega leta, upravičenost do dela plače iz naslova delovne uspešnosti pa se ugotavlja mesečno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo, da je tožnik tri mesece opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta "skladiščnik V – orožar", saj v tem sporu ne zahteva plačila po dejanskem delu. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega ugodilnega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in prerekala njegove pritožbene navedbe ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2008 in aneksov k tej pogodbi na delovnem mestu "upravnik V" za polni delovni čas 40 ur tedensko. V tem sporu od tožene stranke za obdobje od julija 2016 do novembra 2018 zahteva razliko med izplačanim delom plače za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela v deležu 4 oziroma 6 % osnovne plače in delom plače iz tega naslova v deležu 20 % osnovne plače. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik v obdobju od vključno maja 2017 do novembra 2018 poleg nalog delovnega mesta "upravnik V" opravljal naloge, ki so med drugim povezane z vzdrževanjem službenih vozil in opreme policistov. Te dodatne naloge, ki po presoji sodišča prve stopnje sodijo v delokrog delovnih mest "voznik V" in "skladiščnik V - orožar", je tožnik opravljal 67 % svojega delovnega časa. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v zvezi z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega za javne uslužbence (v nadaljevanju: Uredba; Ur. l. RS, št. 53/2008 in nasl.) upravičen do višjega deleža osnovne plače, kot mu je to v obdobju od maja 2017 do novembra 2018 priznala in izplačala tožena stranka, in sicer do deleža 10 % osnovne plače, zato je tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo. Pritožbeno sodišče tej odločitvi pritrjuje.

O pritožbi tožene stranke:

9. Tožnik je v tožbi natančno navedel, katere naloge drugih delovnih mest je opravljal poleg svojih rednih delovnih nalog, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da njegova trditvena podlaga v zvezi s tem ni zadostna. S sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 237/2018 z dne 27. 9. 2018 neutemeljeno zatrjuje, da bi moral tožnik za vsak dan vtoževanega obdobja določno navesti in izpovedati, katere dodatne naloge je opravil in v kakšnem obsegu. V citirani zadevi tožnik ni določno navedel, v katerih obdobjih je opravljal določene naloge (navajal je le, da jih je opravljal v času nadomeščanj drugih delavcev), v obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje upoštevaje neprerekane trditve tožnika o tem, katere dodatne naloge je opravljal v obdobju od maja 2017 do novembra 2018, in upoštevaje nesporno dejstvo, da je tožena stranka tožniku za večino mesecev tega obdobja (to je za šestnajst od devetnajstih mesecev) priznala in izplačala del plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, utemeljeno zaključilo, da je tožnik dodatne naloge opravljal ves čas.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da se tožnik zoper izdane sklepe o izplačilu dela plače iz naslova povečanega obsega dela ni pritožil. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo za dejansko delo, v zvezi s katerim mu ni bilo treba uveljavljati predhodnega varstva pri toženi stranki na podlagi 24. oziroma 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Praksa pritožbenega sodišča glede navedenega pravnega vprašanja sicer ni povsem enotna, na kar s pritožbenim sklicevanjem na sodbo Pdp 782/2019 z dne 5. 3. 2020 opozarja tudi tožena stranka, vendar je bilo v številnih drugih odločbah (glej npr. Pdp 520/2016, Pdp 453/2019 itd.) zavzeto stališče, da se tovrstni tožbeni zahtevki uvrščajo med čiste denarne zahtevke, v zvezi s katerimi je na podlagi četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) dopustno neposredno sodno varstvo. Sicer pa je tožena stranka tožniku večino vtoževanega obdobja tudi izplačevala del plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, tožnik pa se ni strinjal le z višino izplačila, kar vsekakor pomeni čisti denarni zahtevek.

11. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je tožnik iz naslova povečanega obsega upravičen do višjega deleža osnovne plače od tistega, ki mu ga je priznala in izplačala tožena stranka, pravilno utemeljilo na ugotovitvah, da je znal odlično izkoristiti svoj delovni čas in da je bil z opravljanjem dodatnih del nadpovprečno obremenjen, saj je v 67 % delovnega časa opravljal naloge delovnega mesta "voznik V" in višje vrednotenega delovnega mesta "skladiščnik V - orožar", pri čemer svojih rednih delovnih nalog v pretežnem delu ni bil razbremenjen (opravljal je sedem od osmih nalog delovnega mesta "upravnik V"). Ker med strankama niti ni bilo sporno, katera dela je tožnik opravljal v vtoževanem obdobju, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnikova izpoved v zvezi s tem ni prepričljiva. Neutemeljeno je tudi njeno pritožbeno uveljavljanje, da je tožnik dodatne naloge opravil kot "druga dela po nalogu nadrejenega" v okviru delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je do povečanega obsega dela pri toženi stranki prišlo zato, ker je imela tožena stranka na Policijski postaji B. manj kot 85 % zasedenost delovnih mest glede na sistemizacijo, uslužbenci, zaposleni na tej policijski postaji (vključno s tožnikom), pa so morali zato poleg svojih rednih delovnih nalog opravljati naloge nezasedenih delovnih mest. To je bil tudi razlog, da je imela tožena stranka s temi uslužbenci sklenjene dogovore o opravljanju povečanega obsega dela. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnikove ocene dela za odločitev v zadevi niso pomembne. Ker je obseg dela eden od kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnega uslužbenca, je sodišče prve stopnje zaključek, da je tožnik opravljal povečan obseg dela, pravilno utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da je bilo njegovo delo v spornem obdobju ocenjeno z oceno odlično.

12. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 453/2019 z dne 10. 10. 2019, saj ne gre za primerljivo zadevo. V tej zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik naloge drugih delovnih mest opravljal zato, ker dela na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni bilo dovolj za 8 ur dnevno, kar je bistveno drugače kot v obravnavani zadevi. Tožena stranka v pritožbi s sklicevanjem na podobne spore drugih tožnikov neutemeljeno uveljavlja, da večina zatrjevanih dodatnih nalog sodi v opis tožnikovega delovnega mesta. Iz 13. in 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo prepričljivi razlogi za presojo, da dodatne naloge ne sodijo v opis delovnega mesta "operater V", temveč v opis delovnih mest "voznik V" in "skladiščnik V – orožar", zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

O pritožbi tožnika:

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu je tožena stranka za obdobje od aprila 2012 do aprila 2017 obračunala in izplačala del plače iz naslova povečanega obsega dela v deležu 14 % osnovne plače. V 10. točki obrazložitve sodbe je zavzelo pravilno stališče, da to samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da je tožnik do dela osnovne plače v tem deležu upravičen tudi za obdobje od maja 2017 dalje, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje kot ustrezno sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od maja 2017 do novembra 2018 upravičen do dela plače v deležu 10 % osnovne plače, kar je v mejah, ki jih za ta del plače določa 4. člen Uredbe. Tožnikove pritožbene navedbe, da se je vozni park pri toženi stranki v letu 2018 povečal za dve vozili in eno motorno kolo, ne vplivajo na drugačno presojo pritožbenega sodišča in so zato neutemeljene.

14. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji tožena stranka v pritožbi nasprotuje zgolj v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, upoštevaje določbo 154. člena ZPP vsaka sama krije svoje stroške pritožbe. Stranki tudi sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).