Jedro

Tožnica je zahtevo za priznanje pravice vložila v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oziroma nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več. Iz tega razloga toženka ne bi smela odločati, ali gre tožnici ta pravica, ampak bi morala ugotoviti, ali tožnici pripada katera od pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 7. 7. 2009 in sklep z dne 3. 6. 2009 ter toženki naložilo, da v roku 30 dni izda nov upravni akt ter tožnici povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnici je bila priznana invalidnost III. kategorije invalidnosti po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ji je bila v zvezi s tem priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve. Glede na 1. odst. 397. čl. ZPIZ-1 invalidi, po teh predpisih obdržijo že priznane pravice v istem obsegu, nove pravice pa se jim lahko priznajo le v primeru poslabšanja oz. nastanka nove invalidnosti glede na 3. odst. 397. čl. ZPIZ-1, kar pa pri tožnici ni podano. Tožnica tako ne more pridobiti pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, glede na to, da je delovni invalid po prej veljavnih predpisih in ima priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po prej veljavnih predpisih, saj to ni združljivo. Takšno stališče izhaja iz prehodnih določb ZPIZ-1 in sicer iz določbe 397. čl. ZPIZ-1. V zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja je potrebno izhajati iz predpisov, ki so veljali v času nastanka invalidnosti in priznati zavarovancem tudi pravice, ki so takrat veljale. Tožnica ni razvrščena v kategorijo invalidnosti po določbah ZPIZ-1 in ji tudi ni bila priznana pravica do premestitve po 91. čl. ZPIZ-1 temveč je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti po določbah ZPIZ s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu. Sodišče tudi ni navedlo razloga glede navedbe, da ga navedbe prič niso prepričale, kar pomeni, da se sodba glede takšnega stališča o odločilnem dejstvu ne more preizkusiti in nima razlogov glede tega in je podana kršitev iz 14. toč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišče tudi ni imelo podlage za odpravo izpodbijane odločbe in sklepa ter za odločitev po 82. čl. ZDSS-1. Tožnica je podala odgovor na pritožbo v kateri meni, da je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in toženki naložiti pritožbene stroške. Navaja, da oseba, ki ji je priznana invalidnost, ne pridobi pravice, ki izhajajo iz invalidnosti, avtomatsko na podlagi odločbe o priznanju invalidnosti ampak jih mora uveljavljati posebej. Tožnici pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem delovnem mestu nikoli ni bila priznana, zato v zadevi ne gre za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. in 397. čl., navedeno stališče pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba, ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da sodišče ni navedlo razloga glede tega, da ga izpovedi prič niso prepričale. V 2. odst. na 3. strani obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo kako je toženka ravnala v primeru vloge tožnice ter pri tem navedlo, da gre pri tožnici za prava neuko stranko in bi bila naloga toženke, da tožnici omogoči čim lažje uveljavljanje pravic in, da ni bilo dokazano, da je tožnica ob vložitvi delovne dokumentacije 29. 5. 2009 zahtevala prav priznanje pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) posebej še ob dejstvu, da sploh ni bila pozvana, da pojasni kot kaj je šteti vloženo delovno dokumentacijo. V navedenem kontekstu je potrebno razumeti nadaljnji stavek v istem odstavku obrazložitve sodišča, da izpovedi prič sodišča niso prepričale, da je bilo v tožničinem primeru storjeno vse, da bi ta lahko čim lažje uveljavljala svoje pravice, da bi se te varovale in, da bi se ugotovilo resnično dejansko stanje. Upoštevajoč navedeno tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je podana le takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V danem primeru se sodba lahko preizkusi saj je izrek sodbe razumljiv in samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ne razlogom sodbe, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Dejansko stanje kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je naslednje: tožnica je delovni invalid III: kategorije invalidnosti od 22. 3. 1983 dalje; z odločbo toženke z dne 30. 11. 2000 ji je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno fizično lažje delo z polnim delovnim časom; z odločbo toženke z dne 30. 3. 2001 ji je bilo priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, vse do 31. 10. 2007, ko ji je prenehalo delovno razmerje; do 30. 4. 2009 je tožnica kot brezposelna oseba prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti; tožnica je dne 23. 3. 2009 vložila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Zahteva je bila z odločbo z dne 24. 4. 2009 zavrnjena, češ, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas prekinila sporazumno, ob ponovni zaposlitvi pri drugem delodajalcu za določen čas pa ni pridobila soglasja invalidske komisije o ustreznosti delovnega mesta. Navedena odločba je bila potrjena z odločbo toženke z dne 18. 5. 2009, ki je dokončna in tudi pravnomočna; dne 29. 5. 2009 je tožnica vložila izpolnjeni obrazec delovna dokumentacija z dne 25. 5. 2009 kar je toženka štela kot zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev in to vlogo tožnice s sklepom z dne 3. 6. 2009 zavrgla, ker je v isti zadevi že bilo odločeno. Sklep je bil potrjen z dokončno odločbo toženke z dne 7. 7. 2009. V dani zadevi gre za primer, ko je bila tožnici priznana invalidnost na podlagi ZPIZ, pravico iz tega naslova pa je uveljavljala tudi s svojo zadnjo vlogo z dne 29. 5. 2009. Gre za vprašanje o katerih pravici bi morala tožena stranka odločati. Toženka je z odločbo z dne 24. 4. 2009 odločala o pravici po ZPIZ, ne pa o eni izmed pravic, ki jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožena stranka v tem postopku torej o eni izmed pravic, ki jih vsebuje ZPIZ-1 ni odločala in je že iz tega razloga napadeni sklep z dne 3. 6. 2009, ko je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavržena, češ, da je bilo o tožničini pravici do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev pravnomočno odločeno, napačna. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je tožnica ob vložitvi delovne dokumentacije 29. 5. 2009 zahtevala prav priznanje pravic po ZPIZ in je iz teh razlogov pravilno zaključilo, da je pri toženi stranki prišlo do takšnih bistvenih kršitev postopka, da sta izpodbijana odločba in sklep nepravilna in nezakonita.

Materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je možno v danem primeru glede priznanja pravic invalidom priznati le eno izmed pravic, ki jih določa ZPIZ-1, ne pa pravice po ZPIZ, je pravilno. Tožnica je zahtevo za priznanje pravice vložila v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oz. nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več. Glede na to bi imela tožnica lahko pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo le v primeru, če bi to izrecno izhajalo iz prehodnih in končnih določb ZPIZ-1. Toženka se v pritožbi v zvezi s tem napačno sklicuje na 397. čl. ZPIZ-1. 397. čl. ZPIZ-1 primere kot je ta, ne zajema. Zajema le uživalce pravic iz invalidskega zavarovanja, in v zvezi s tem navaja, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. V predmetni zadevi tožnica ni bila uživalka pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti saj je v času vloge, oddane toženki, ni uživala. Tako zanjo 397. čl. sploh ne pride v poštev, saj ta člen opredeljuje tiste zavarovance, ki so uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti in le tisti lahko pridobijo pravice po ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Toženka je torej tožničine pravice iz invalidnosti napačno presojala po prejšnjem predpisu in sploh ni ugotavljala ali tožnici pripada katera od pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je ravnalo popolnoma pravilno, ko je v skladu s 1. alinejo 1. odst. 82. čl. ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, ugotavljanje tega pa bi bilo pred sodiščem povezano v nesorazmernimi težavami, toženi stranki naložilo, da v 30 dneh izda nov upravni akt pri katerem bo le ta morala najprej ugotoviti, katero pravico tožnica uveljavlja oz. do katere bi bila lahko upravičena in nato ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V skladu s 1. odst. 165. čl. je odločilo, da tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi pritožbene zadeve.