Jedro

Z upoštevanjem navedb, ki jih je tožena stranka prvič podala šele v drugi pripravljalni vlogi, bi sodišče prve stopnje storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravico do izjave bi kršilo tožeči stranki, saj bi se oprlo na navedbe, do katerih se ta sploh ne bi imela možnosti opredeliti.

Če niso ugotovljene napake, nikakor ne more biti utemeljen ugovor znižanja kupnine.

Pri kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). To je napaka tehnične narave (napačen postopek prenosa).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 151,47 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 124779/2015 z dne 20. 12. 2015 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 640,91 EUR tožnikovih pritožbenih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z neupoštevanjem številnih in obširnih novih trditev, ki jih je tožena stranka podala v svoji drugi pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje slednji ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Res je sicer tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor, da je družba F. d. o. o. iz Hrvaške delo opravila slabo, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. Tožeča stranka jo je v svoji prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) opozorila, da so njene navedbe v zvezi s slabo opravljenim delom povsem pavšalne in se zato do njih sploh ne more opredeliti. Tožena stranka bi torej svoje ugovore morala konkretizirati že v odgovoru na dopolnitev tožbe. Namesto tega je v njem navedla le, da bo račune zavrnila, ko jih bo prejela, saj ji je nastala velika škoda. Podatke o tem, zakaj naj bi bila dela opravljena nestrokovno in nekvalitetno, je podala šele v drugi pripravljalni vlogi. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in kot razlaga tudi odgovor na pritožbo) je to prepozno. V postopkih v spornih majhne vrednosti namreč veljajo posebna procesna pravila, urejena v tridesetem poglavju Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Med drugim je v njem določeno, da morajo pravdne stranke vse trditve in ugovore podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP - v sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopa zadeve v pravdo, pa v dopolnitvi tožbe in odgovoru na to vlogo). V nadaljnji pripravljalni vlogi lahko le še odgovorijo na navedbe nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze lahko podajajo le, če je to nujno zaradi navedb nasprotne stranke (452. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo, da pomenijo navedbe tožene stranke o tem kakšne konkretne pomanjkljivosti je delo imelo in o tem kolikokrat in kdaj je tožeča stranka (oziroma njen podizvajalec) tiskalnike skušal popraviti, povsem nove navedbe. Nikakor jih namreč ni mogoče šteti zgolj kot (upoštevno) konkretizacijo že podanega ugovora, da delo ni bilo dobro opravljeno. Prav tako jih ni mogoče šteti kot odgovor na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v svoji drugi pripravljalni vlogi. Kot rečeno, je namreč ta ugovor o pavšalnosti toženčevih trditev, podala že v dopolnitvi tožbe.

6. Prav z upoštevanjem navedb, ki jih je tožena stranka prvič podala šele v drugi pripravljalni vlogi, bi tako sodišče prve stopnje storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravico do izjave bi kršilo tožeči stranki, saj bi se oprlo na navedbe, do katerih se ta sploh ne bi imela možnosti opredeliti (zaradi pravila iz 453. člena ZPP, da se navedbe podane izven vlog iz 451. in 452. člena ZPP ne upoštevajo).

7. Glede na opisano, povsem pavšalno (pravočasno) zatrjevanje napak, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti neupoštevanja določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odgovornosti za napake. Kot rečeno tožena stranka v zvezi z njimi ni podala zadostne trditvene podlage. Če niso ugotovljene napake, pa nikakor ne more biti utemeljen ugovor znižanja kupnine (po drugem odstavku 635. člena OZ). Višje sodišče se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka takšen ugovor smiselno podala.

8. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skladno z drugim odstavkom 454. člena ZPP v sporih majhne vrednosti sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih listinskih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank) pomenijo takšno zahtevo.(1) Zgolj iz razloga, ker so bile v obravnavanem primeru predlagane priče, torej sodišču naroka ni bilo treba izvesti.

9. Nadalje ni podano niti očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjske sodbe. Tako iz I. točke izreka kot iz 16. točke obrazložitve namreč povsem jasno izhaja, da je v veljavi ostal sklep o izvršbi v celotnem prvem odstavku izreka. Ker je sodba tudi sicer jasna, razumljiva in argumentirana, ni podana niti kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Kršitev 15. točke iste določbe pa je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). To je napaka tehnične narave (napačen postopek prenosa), o čemer v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Očitki, ki jih tožena stranka skuša prikazati kot opisano kršitev - da je iz elektronskih sporočil razvidno, da tožeča stranka ne ve v čem je problem in zakaj „printerji“ ne daljo, kar pomeni, da je tožena stranka storitve reklamirala - dejansko pomenijo očitek zmotne dokazne ocene. V sporih majhne vrednosti takšni očitki ne morejo biti predmet presoje pritožbenega sodišča. Pomenijo namreč uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tovrstnih postopkih ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Da je tožena stranka sodišču predložila delovne naloge iz katerih izhaja, da je storitve opravilo podjetje iz Hrvaške, je v obravnavanem sporu povsem irelevantno. Dejstvo je namreč, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja zaključek, da plačilo po teh nalogih pomeni, da je bilo opravljeno delo po vtoževanih računih (kot očita pritožba). Sodišče prve stopnje se na naloge sploh ni sklicevalo. Do zaključka, da je bilo delo po vtoževanih računih opravljeno, je prišlo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka račune prejela, ni pa jih grajala ali jih zavrnila (pri tem velja dodati, da se je plačilu upirala le iz razlogov, da naj računov ne bi prejela in da naj delo ne bi bilo kvalitetno opravljeno). Na podlagi navedenega so irelevantni tudi očitki, da se predloženi delovni nalogi ne nanašajo storitve iz vtoževanih računov.

12. Glede na že opisana pravila o tem do kdaj stranke v postopkih v sporih majhne vrednosti lahko navajajo nova dejstva, so prepozne tudi navedbe, da dejstvo, da je tožnik toženi stranki po elektronski pošti poslal račune, ne pomeni, da je bilo delo pred tem prevzeto. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, da je tožena stranka smiselno zatrjevala, da storitev ni prevzela, ker je grajala napake. Trditve o ne-prevzemu tako prvič podaja šele v pritožbi. Višje sodišče se zato tudi do njih ni vsebinsko opredeljevalo.

13. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Poleg tega mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, v katerem je slednja argumentirano odgovorila na njene pritožbene navedbe. Višje sodišče je te stroške odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife. Tožeči stranki je priznalo 250 točk nagrade za postopek, 50 točk nagrade za končno poročilo stranki in 6 točk materialnih stroškov (2% nagrade)(2) - skupaj torej 306 točk. Ob upoštevanju, da je ena točka vredna 0,495 EUR, je torej tožena stranka tožeči dolžna povrniti 151,47 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722 in obsežna sodna praksa, npr. odločbe VSL II Cpg 1817/2014, II Cpg 748/2013, II Cpg 1264/2015, II Cpg 1264/2015. Op. št. (2): Ni pa ji priznalo nagrade za konferenco s stranko, saj je nagrada po tej postavki všteta v nagrado za odgovor na pravno sredstvo.