Jedro

Ker se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za objavo popravka iztekel 6. 2. 2016, tožnik pa je tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka v mediju, v katerem je bil objavljen prispevek, na katerega se popravek nanaša, vložil 18. 3. 2016, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba vložena prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo subjektivno in objektivno spremembo tožbe, nato pa jo zavrglo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 571,74 EUR.

2. Tožnik je zoper odločitev o zavrženju tožbe in zoper stroškovno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sklep v izpodbijanem delu. Meni, da z vlogo z dne 18. 3. 2016 ni objektivno spremenil tožbe, ampak le popravil očitno pisno napako znotraj zahtevka. Poprava očitne pisne napake pa ne predstavlja spremembe tožbe. Zapis, da mora biti popravek objavljen „najkasneje v drugi izdaji časnika X“, je napisan pomotoma. Da vanj ne spada, očitno izhaja iz vsebinske primerjave zahtevka za objavo popravka ter tožbene naracije. Da tovrstne očitne pisne pomote ne predstavljajo spremembe tožbe, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Pri tem navaja zadevo III P 212/2012 Okrajnega sodišča v Mariboru, v kateri je sodišče navedlo, da gre pri navedbi besede „Finance“ namesto „Večer“ v tožbenem zahtevku za očitno napako, ki jo je tožeča stranka upravičeno popravila na glavni obravnavi in ne za spremembo tožbe. Zaključuje, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 33. člena Zakona o medijih (ZMed), ko je zavrglo tožbo.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 19. 1. 2016 vložil tožbo, s katero je od takratne odgovorne urednice dnevnika X in X.si zahteval objavo popravka najkasneje v drugi objavi časnika X. Z vlogo z dne 18. 3. 2016, ki jo je naslovil „Subjektivna sprememba tožbe“, je subjektivno spremenil tožbo, ker je po njeni vložitvi pri sodišču prišlo do zamenjave odgovornega urednika medija, hkrati pa je zahteval, da se mora popravek objaviti namesto v drugi izdaji časnika X, na spletni strani www.X.si v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik s tem, ko je zahteval objavo popravka v drugem mediju kot prvotno, spremenil tožbo. Sprememba tožbenega predloga namreč vedno predstavlja spremembo tožbe. Ne gre zgolj za popravo očitne pisne napake, kot to toženec napačno meni v svoji pritožbi. Očitne pisne napake se nanašajo na „tehniko pisne redakcije“ oziroma na napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote in pomanjkljivosti glede oblike(1). Tožnik pri tem tudi ni izkazal drugačnega stališča sodne prakse od navedenega. Tega se iz primera, na katerega se sklicuje v pritožbi, ni mogoče razbrati. Ker se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za objavo popravka iztekel 6. 2. 2016(2), tožnik pa je tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka v mediju, v katerem je bil objavljen prispevek, na katerega se popravek nanaša, vložil 18. 3. 2016, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba vložena prepozno in da jo je zato treba na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZMed zavreči. 5. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZMed).

6. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti z njeno vložitvijo nastale stroške. Enako velja tudi za toženkine stroške odgovora na pritožbo. ZMed ne predvideva toženkinega izjavljanja o vloženi pritožbi, saj v drugem odstavku 39. člena izrecno določa, da se pritožba ne vroča nasprotni stranki v odgovor. Če tožena stranka odgovor na pritožbo vseeno vloži, gre za nepotreben strošek, ki ga ni mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZMed).

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 328. člena ZPP in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 199. Op. št. (2): Tožnik ugotovitve te dejanske okoliščine ne izpodbija.