Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sklep I Cp 2145/2021

ECLI:SI:VSLJ:2022:I.CP.2145.2021 Civilni oddelek

predlog za obnovo postopka kreditna pogodba v CHF nična pogodba razlogi za obnovo postopka novi dokazi nova dejstva in dokazi
Višje sodišče v Ljubljani
5. september 2022

Povzetek

Sodna praksa se osredotoča na obnovo postopka, kjer je tožnik predlagal obnovo zaradi novih dokazov, ki naj bi potrjevali zavajajoče informacije banke o valutnih tveganjih. Sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika, ker novi dokazi niso spremenili prejšnje presoje, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi banka kršila pojasnilno dolžnost do potrošnikov. Sodišče je potrdilo, da ni bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev in da zavajajoča predstavitev informacij ni bila dokazana.
  • Obnova postopka kot izredno pravno sredstvoSodna praksa obravnava vprašanje, ali so novi dokazi dovoljeni za obnovo postopka in kakšne so posledice, če ti dokazi ne spremenijo prejšnje presoje sodišča.
  • Učinkovito sodno varstvo in pravica do poštenega sojenjaObravnava se vprašanje, kako novi dokazi vplivajo na pravico do učinkovitega sodnega varstva in ali je bila tožniku omogočena pravica do poštenega sojenja.
  • Pojasnilna dolžnost banke do potrošnikovSodna praksa se ukvarja z vprašanjem, ali je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do potrošnikov in ali je bila ta dolžnost ustrezno upoštevana v prejšnjem postopku.
  • Kršitev načela enake vrednosti dajatevObravnava se vprašanje, ali je bila kršena načela enake vrednosti dajatev pri sklenitvi pogodbe med banko in potrošnikom.
  • Zavajajoča predstavitev informacij o valutnih tveganjihSodna praksa se osredotoča na vprašanje, ali je banka zavajala potrošnike glede valutnih tveganj pri kreditih v švicarskih frankih.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočno sodno odločbo. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki je v obliki ustavnega načela določena v 158. členu Ustave, je sestavni del pravice od učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Del te pravice je tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča. Zato je pri oceni dovoljenosti in utemeljenosti obnovitvenih razlogov potrebna stroga presoja.

Novi dokazi tudi v ničemer ne spreminjajo presoje sodišča prve stopnje, da v času sklenitve pogodbe ni bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev, saj toženka na podlagi spremembe tečaja zaradi dolžnosti zaprtih pozicij ni imela posebnih dobičkov. Zgolj zaradi razkoraka v stopnji informiranosti med banko kot finančnim strokovnjakom in potrošnikom zato ni mogoče zaključiti, da je bilo pogodbeno razmerje že od vsega začetka nepošteno ter nično in novi dokazi drugačne presoje ne utemeljujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, ki ga je zavrnilo z delno sodbo P 2145/2017 z 29. 3. 2018, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1506/2018 z 21. 11. 2018. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1, s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter obnovo postopka dovoli, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da mora biti potrošnikom zagotovljeno učinkovito varstvo pred nedovoljenimi pogodbenimi pogoji, o katerih se stranki nista dogovorili posamično, kar pripelje do zaključka, da banka potrošniku pri najetju kredita ne sme dati manj informacij ali drugačne informacije, kot jih daje pravni osebi. Zato so razlogi sodišča v 24. in 25. točki sklepa zgrešeni. Za različno obravnavanje potrošnikov in pravnih oseb s strani banke ni razumnih razlogov. V dokumentu _Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih_ je bilo izrecno zapisano, da se material naslavlja na vse stranke, ki se zanimajo za kredite, na zadnji strani pa so bila omenjena priporočila za stanovanjske kredite, ki jih najemajo potrošniki. Zaključek sodišča, da je bila listina namenjena pravni osebi, je v nasprotju z njeno vsebino in v neskladju s trditveno podlago strank. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je v nasprotju z vsebino listine izhajalo iz predpostavke, da se ponudba pravni osebi bistveno razlikuje od ponudbe potrošniku. Tožena stranka je v omenjeni listini izrecno izpostavila, da na področju finančnih trgov ni fundamentalnega razloga, da bi se v prihodnje frank občutno krepil, oziroma da ne verjame, da bi bila rast dolgoročnejša. V listini je podana torej izrecna ocena in domneva o stabilnosti paritete valut, s tem pa je tožena stranka potrošnike utrjevala v prepričanju, da je verjetno, da bo tečaj stabilen in ne bo večjih nihanj. S tem ni bila izpolnjena zahteva po preglednosti, kot izhaja iz sodbe Sodišča EU C 609/19 z 10. 6. 2021. Tudi listina _Obvestilo št. JP/11-2004_ ima specifično vsebino, saj je v njej tožena stranka priporočala zaposlenim, da se komitentu predstavijo podatki o gibanju LIBOR-ja v zadnjih petih letih ter podatki o gibanju tečaja CHF v primerjavi z EUR, ki so izkazovali relativno majhna nihanja. Ta listina je nedvomno dokaz, da so bančni uslužbenci pri komitentih ustvarjali vtis, da so razmerja glede obrestne mere in tečaja stabilna in večjih odklonov ni pričakovati, kar je nasprotno od ugotovljenega v predhodnem postopku. Oba nova dokaza potrjujeta skladnost z reklamnim materialom tožene stranke in kažeta, da je toženka kredit v CHF predstavila na izrazito privlačen način, kar je bila njena poenotena praksa. Sodišče bi ob poštenem sojenju in z uporabo metodološkega pravila iz 8. člena ZPP moralo ponovno oceniti reklamni material: _Stanovanje in stanovanjska hiša so sanje vsakega Slovenca_, v katerem je bilo podano pojasnilo o večvalutnem kreditu kot kreditu z minimalnim valutnim tveganjem. Da je tožena stranka pri svetovanju potrošnikom zagotavljala, da se razmerje med valutami ne bo močno spremenilo v njihovo škodo, potrjuje tudi dejstvo, da je v obdobju od leta 2005 do 2008 prodala bistveno več stanovanjskih potrošniških kreditov v CHF kot v domači valuti.

V postopku obnove mora sodišče upoštevati stališče sodne prakse, da je strankam v ponovljenem postopku treba omogočiti podajanje novih navedb in dokazov v luči sodne prakse Sodišča EU, ki je v času sojenja pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo. Tožnik opozarja na sodbo Sodišča EU z 10. 6. 2021 v zadevi C-609/19 in tam zavzeta izhodišča. Novi dokazi imajo pomen tudi zato, ker je sodišče v prejšnjem sojenju zavrnilo dokaz z zaslišanjem poimensko predlaganih prič za dokazovanje dejstva o minimalnem valutnem tveganju in privlačnem prikazovanju kreditov s strani bančnih uslužbencev. S tem je tožniku odreklo temeljno pravico dokazovanja v okviru pravice do poštenega sojenja, zato mu ni moč očitati, da ni pravočasno predlagal zaslišanja priče A. A., bančnega referenta toženke. Vsebina njegovega zaslišanja v drugem postopku jasno potrjuje napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje ter da je toženka kredite v CHF prikazovala kot ugodne in jih preferirala.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočno sodno odločbo. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki je v obliki ustavnega načela določena v 158. členu Ustave, je sestavni del pravice od učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Del te pravice je tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča. Zato je pri oceni dovoljenosti in utemeljenosti obnovitvenih razlogov potrebna stroga presoja.

6. Tožnik je predlagal obnovo pravnomočno končanega postopka, s katerim je sodišče zavrnilo njegov zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega sporazuma in ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke, iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP2. Ta določa, da se lahko postopek na predlog stranke obnovi, če zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik je predlog oprl na nove dokaze, ki naj bi potrjevali, da je toženka v svoji poslovni praksi dajala zavajajoča zagotovila o valutnih tveganjih ter zmanjševala njihov pomen, in sicer: _ponudbo družbi B. d. o. o. s prilogo s 1. 2. 2007_, material: _Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih_, kot del te ponudbe, _obvestilo toženke uslužbencem_ s 13. 4. 2004 in _izvedeniško mnenje C. d. o. o._, iz leta 2019, ki pojasnjuje značilnosti valute CHF in možnosti njene dolgoročne napovedi. Naknadno je svoj predlog dopolnil še s prepisom zvočnega posnetka zaslišane priče A. A. s 7. 10. 2020, ki naj bi potrdil, da je toženka svojim komitentom zamolčala tveganja iz naslova sprememb valutnih tečajev. Vsi predloženi novi dokazi se torej nanašajo na že zatrjevano dejstvo, da toženka ni korektno izpolnila svoje pojasnilne oziroma informacijske dolžnosti ter ni predstavila vseh podatkov o tveganosti valutnih menjav. Tudi če bi se to dejstvo ob upoštevanju novih dokazov izkazalo za resnično, pa pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost še ne zadošča za ugotovitev ničnosti pogodbe, temveč se tak pogoj šteje za nejasen in je podvržen presoji nepoštenosti.

7. Tožnik v pritožbi ne graja vsebinskih razlogov sodišča prve stopnje iz 30. točke sklepa glede predloženega _izvedenskega mnenja C. d. o. o._, ki je bilo izdelano v letu 2019 za potrebe drugega pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče zato zgolj dodaja, da morajo po ustaljeni sodni praksi "novi dokazi" obstajati že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, a stranka zanje ni vedela do trenutka, ko bi še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku3. Tudi iz omenjenega razloga zato priloženega izvedeniškega mnenja ni mogoče upoštevati kot novega dokaza v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ki bi predstavljal dopusten obnovitveni razlog.

8. Enako velja za _prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče A. A._ s 7. 10. 2020 v drugi pravdni zadevi. Ker je zvočni posnetek nastal po pravnomočnosti sodbe, že iz razloga, navedenega v predhodni točki obrazložitve, kot listina ne predstavlja dovoljenega novega dokaza. Poleg tega je omenjena priča prav tisti bančni uslužbenec, ki je pojasnilno dolžnost izvajal ob sklepanju v tem postopku sporne kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je med postopkom večkrat opozorilo pravdni stranki, da bi o okoliščinah spornega razmerja poleg tožnika največ lahko povedal omenjeni referent, a ga nobena od strank ni želela predlagati za pričo4. Gre torej za dokaz, ki je bil tožniku pravočasno znan, a je ocenil, da ne bo potrdil njegovih trditev in njegove izvedbe zato ni predlagal. Odgovornost za takšno tveganje mora nositi sam ter je sklicevanje na kršitev pravice do izvajanja dokazov neutemeljeno. V okviru obnove postopka tožnik tudi ne more uspeti z grajo pravnomočne sodbe glede nabora izvedenih dokazov, zato se pritožbeno sodišče do trditev v tej smeri ne bo opredeljevalo.

9. Tožnik je v postopku predložil še tri listinske dokaze, ki so obstajali pred zaključkom sojenja na prvi stopnji in naj bi potrjevali njegovo trditev o s strani toženke zavajajoči predstavitvi minimalnega tveganja pri posojilu z valutno klavzulo v CHF. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da gre za dokaze, ki se ne nanašajo na konkretno razmerje med strankama in da tudi vsebinsko ne vplivajo na dokazno oceno sodišča v pravnomočno končani zadevi. Poleg tega jim tožnik v svojih trditvah pripisuje pomen, ki iz njihove vsebine ne izhaja.

10. Iz predložene _ponudbe za dolgoročni kredit družbi B. d. o. o._, izhaja, da je bila družbi posredovana na podlagi predhodnega razgovora z vodjo poslovne enote banke. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, gre za konkretno ponudbo pravni osebi več kot leto dni pred sklenitvijo tožnikove kreditne pogodbe. Ker ima pravna oseba, ki se ukvarja z mednarodno trgovino, izkušnje na finančnih trgih in lahko ustvarja dohodke tudi v različnih valutah, standard pojasnilne dolžnosti banke do takšne družbe ne more biti merilo za njeno dolžnost podajanja informacij potrošnikom. Na tem razlikovanju nenazadnje temelji tudi tožnikova trditvena podlaga, ki jo je sodišče ob presoji v 24. točki sklepa ustrezno upoštevalo. Iz ponudbe je nadalje razvidno, da sta bila družbi ponujena kredita v obeh valutah, tako CHF kot EUR, da je bila v obeh primerih ponujena brezplačna možnost konverzije med valutama, banka pa je podala tudi dva amortizacijska načrta, upoštevajoč različne obrestne mere, z opozorilom na valutno tveganje. To je še posebej pojasnjeno v prilogi _Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih_5. V njej je banka v zvezi z obrestnim tveganjem navedla, da se zaradi nizkih obrestnih mer pričakuje njihova rast, s tem, da je bila vse od leta 1992 obrestna mera LIBOR nižja od EURIBOR in razliko za približno 1,5 odstotne točke pričakujejo tudi v prihodnje. Glede tečajnega tveganja pa je v prilogi navedeno, da ni racionalno pričakovati, da se tečaj ne bo spreminjal, da se napovedi finančnih analitikov razlikujejo lahko tudi za 10 %, da je bila v zadnjih petih letih velika volatilnost CHF, tudi za 10 %, kot posledica političnih in gospodarskih razmer ter vloge franka kot trdne valute, pri čemer je bilo opozorjeno na vlogo švicarske centralne banke in njeno dosedanje ukrepanje predvsem z regulacijo obrestnih mer. Banka informacijo zaključi z navedbo, da so napovedovanja o gibanju franka le ugibanja, da menijo, da ni razloga za njegovo občutnejšo krepitev, da pa strankam pri najemanju stanovanjskih kreditov priporočajo večvalutni kredit, da se izognejo tveganjem. Ta priloga torej ne potrjuje trditev toženke, da je banka dajala zavajajoča zagotovila o valutnih tveganjih ter zmanjševala in banalizirala njihov pomen. Ob upoštevanju, da se predložene listine nanašajo na ponudbo pravni osebi, da gre zgolj za pisno informacijo, ki omogoča prejemniku, da se še podrobneje pozanima o značaju posla, preden se odloči za pogoj kredita v tuji valuti, in da konkretna priloga tožniku ni bila predočena in torej ni vplivala na njegovo odločitev, omenjena listinska dokaza (ponudba in priložena informacija o značilnosti kredita v tuji valuti) tudi ob primerjavi z drugimi dokazi ne predstavljata dokaza, ki bi vplival na presojo pojasnilne dolžnosti banke v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje pri njuni presoji tudi ni zagrešilo očitanih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav je listino "Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih" upoštevalo kot prilogo ponudbe pravni osebi, kar je izhajalo iz tožnikovih trditev6, se je do nje v 26. točki sklepa tudi vsebinsko opredelilo in s tem tožniku omogočilo učinkovito pravico do sodnega varstva. Razlogi sklepa so v tem delu jasni in ne nasprotujejo ne vsebini listine niti trditveni podlagi tožnika. Njena vsebina namreč ne potrjuje tožnikovih trditev, da gre za dokaz o nepoštenem in zavajajočem ravnanju banke pri opravljanju informacijske dolžnosti.

11. Zadnja kot "novi dokaz" predložena listina je _dopis banke vodjem poslovnih enot in komercialistom iz leta 2004_, torej 4 leta pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe. Opozarja na novost banke z vpeljavo nove storitve kreditiranja v CHF, namenjeno predvsem komitentom, ki so že najemali kredite v tujini in ki so bili pripravljeni sprejeti določeno stopnjo valutnega tveganja. V obvestilu banka opisuje gibanje višine obrestne mere LIBOR v zadnjih šestih mesecih in gibanje tečaja CHF za zadnjih pet let ter pojasnjuje, da bo mogoča tudi konverzija valut ob soglasju z zavarovalnico. Dopis uslužbencem torej prikazuje novo storitev in način njene izvedbe, ki časovno ne sovpada s sklepanjem kreditne pogodbe med pravdnima strankama. Izpostavljeni zapis, da je za konverzijo potrebno soglasje zavarovalnice, se v kasneje sklenjeni kreditni pogodbi tožnika ni pojavil in očitno ni bil del pogodbenih pogojev, zato je sklicevanje nanj pravno neodločilno. Vztrajanje tožnika, da gre za dokaz, ki bi skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi vplival na dokazno presojo sodišča prve stopnje o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti banke, pa nima podlage v vsebini dokaza, ki nima dokazne vrednosti, kot mu jo tožnik pripisuje. O tem so razlogi sodišča v 28. in 29. točki sklepa jasni in se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

12. Predložene listine, ki so obstajale pred pravnomočnostjo sodbe in jih je tožnik predložil kot nov dokaz v postopku obnove, torej ne vsaka zase ne skupaj ne potrjujejo trditev tožnika, da je toženka zavestno utrjevala potrošnike v prepričanju o verjetni stabilnosti tečaja, brez pričakovanja večjih odklonov, čeprav se je zavedala nasprotnega. To velja tudi ob primerjavi z reklamnim letakom, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da letak predstavlja reklamo za določene produkte, zato njegove vsebine ni mogoče enačiti z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, h kateri je banka zavezana v vsakem posamičnem primeru.

13. Predvsem pa so za presojo ničnosti bistvene ugotovitve sodišča, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe7, da banki tudi kot strokovnjaku na finančnem področju ni mogoče očitati slabovernega sklepanja pogodbe zaradi zagotavljanja enostranskih koristi. Toženka bi bila nedvomno slaboverna, če bi imela konkretne informacije, da se bo tečaj EUR/CHF bistveno spremenil v škodo tožnika, pa bi te informacije zavestno prikrila. Zgolj zavedanje, da so nihanja tečaja lahko tudi večja kot v preteklem obdobju, zaključka o njenem ravnanju v škodo tožnikov ne dopušča. Novi dokazi tudi v ničemer ne spreminjajo presoje sodišča prve stopnje, da v času sklenitve pogodbe ni bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev, saj toženka na podlagi spremembe tečaja zaradi dolžnosti zaprtih pozicij ni imela posebnih dobičkov8. Zgolj zaradi razkoraka v stopnji informiranosti med banko kot finančnim strokovnjakom in potrošnikom zato ni mogoče zaključiti, da je bilo pogodbeno razmerje že od vsega začetka nepošteno ter nično in novi dokazi drugačne presoje ne utemeljujejo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, ne da bi se opredeljevalo do navedb, ki za odločitev niso bile relevantne.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo, ko bo znan celoten uspeh strank v postopku.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, z dopolnitvami. 2 Pritožbeno sodišče sicer soglaša z opozorilom toženke iz odgovora na pritožbo glede formalnih pomanjkljivosti predloga za obnovo. Ker pa se zoper sklep sodišča ni pritožila in je sodišče prve stopnje tožnikov predlog štelo za popoln in pravočasen ter mu s tem zagotovilo pravico do sodnega varstva, se je tudi pritožbeno sodišče, upoštevajoč določilo prvega odstavka 350. člena ZPP, osredotočilo na njegovo vsebinsko presojo. 3 Tako praksa: npr. sklepi VSL II Cp 303/2018, VDSS Pdp 17/2018, II Cp 1624/2021, VDSS Pdp 302/2021 in teorija: Ude v komentarju k 394. členu ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 593. 4 O tem izrecno 20. točka sodbe P 2145/2017-I z 29. 3. 2018. 5 Ta dokaz nima datuma, iz trditev tožnika pa izhaja, da je bil priložen ponudbi gospodarski družbi B. d. o. o. 6 Če je bila priloga namenjena vsem komitentom in jim bila splošno dostopna kot del informacij o naravi posojil, bi tožnik moral njeno pravočasno predložitev posebej izkazati in navesti, zakaj je brez svoje krivde ni mogel predložiti. Njegove trditve v zvezi s pravočasnostjo so se nanašale na zaupnost razmerja med pravno osebo in njenim pooblaščencem, zaradi katerih je za te dokaze izvedel šele, ko so postali dostopni Združenju frank, v katerem aktivno sodeluje. 7 Primerjaj npr. 24. in 25. točko sodbe I Cp 1506/2018 ter 55. do 57. točko prvostopne sodbe. 8 Primerjaj 32. in 33. točko prvostopne sodbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia