Jedro

Sodišče prve stopnje mejo uredilo na podlagi močnejše pravice, to je lastninske pravice, ki se po mnenju prvostopenjskega sodišča izraža z uživanjem oziroma posestjo nepremičnin. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko na podlagi priposestvovanja pridobi tudi z uživanjem oziroma s posestjo, vendar le ob pogojih, ki jih za to določa zakon. Po 2. in

4. odst. 28. člena ZTLR je bila za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem potrebna kvalificirana posest, to je dobroverna, zakonita in določen čas trajajoča posesti. Podobne pogoje za priposestvovanje določa v 2. in 3. odst. 43. člena tudi sedaj veljavni SPZ. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu izpolnjenosti teh pogojev ni ugotavljalo.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se meja med parc. št. 512/15 vl. št. 356 k.o. V., last predlagateljice, in parc. št. 598, vl. št. 854 k.o. V., parc. št. 599 in 600 obe vl. št. 475 k.o. V. ter parc. št. 593 vl. št. 1012 k.o. V., vse štiri last prvega nasprotnega udeleženca (vrednost spornega prostora 150.000,00 SIT) določi kot v skici zamejničenja z naroka 19.5.2005 izvedenca geodetske stroke M. M., izdelane 25.5.2005 in poteka v rdeči barvi od točke A, kjer se dotika parc. št. 2315/1, cesta v splošni rabi upravljalca Občine S., po severnem robu makadamske poti preko točk B, C, D, E, F in se konča v točki G, kjer se dotika parc. št. 512/16, last O. M., V. 22a, B., in O. A., B. 9b, B., da je skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki z naroka 19.5.2005 izvedenca M. M. (s

25.5.2005) sestavni del tega sklepa, da se meja označi v točkah A, B, C, D, E, F z mejnimi znamenji (lesenimi količki) in se konča v točki G, ki je plastični mejnik z železnim klinom ter da sta predlagateljica in 1. nasprotni udeleženec dolžna povrniti stroške postopka vsak do 1/2, v začasni višini pa vsak 96.263,15 SIT.

Zoper navedeni sklep sta se pritožila predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec. Predlagateljica v pritožbi pravi, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa napačno navedlo, da je pritožba dopustna v roku 8 dni po prejemu. Nadalje pravi, da se z mejo, ki jo je določilo sodišče prve stopnje ne strinja. Meni, da sodišče prve stopnje ni postopalo po določbi 77. člena Stvarnopravnega zakonika, saj je na dveh narokih sprejelo sklep, da se meja določi po zadnji mirni posesti, nato pa je mejo očitno določalo na podlagi močnejše pravice. Ker iz izpodbijanega sklepa ni moč točno razbrati, na podlagi česa je sodišče mejo določilo, gre za bistveno kršitev določb postopka. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati domnevo o tem, da se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katasterskem postopku, to pa je meja določena in vrisana v kataster pred letom 1972. Sodišče je zato ravnalo napačno, ko izvedencu M. ni naložilo, da v skico vnese tudi to katastersko mejo, saj je ta meja bistvena za določitev meje v tem postopku. Sodišče prve stopnje pri tem napačno tolmači dopis izvedenca, ko zaključi, da vris katasterske meje v skico spornega prostora ni možen. Nadalje pravi, da V.Ž. in njemu naklonjenim pričam ne gre verjeti, saj je večkrat spreminjal svoje trditve o tem, kje naj bi meja potekala, njegovim navedbam o zmoti glede katasterske meje in uživalne meje pa tudi ne gre verjeti. Ker je bila šele na predzadnjem naroku popravljena skica spornega sveta in se dokazni postopek ni mogel voditi glede povečanega dela spornega sveta, saj se dokazni postopek ni ponovil oziroma dopolnil, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka. Pravi, da sodišče prve stopnje napačno ocenjuje, da je na skicah geodetske meritve iz leta 2001 narisana domnevna katasterska meja, saj gre za dejansko katastersko mejo. Iz tega razloga pa zaključki sodišča o uživanju spornega sveta nimajo dokazne opore. Napačni so tudi zaključki o krajšem delu bivše poti ob Železnikovi hiši do asfaltirane ceste, ti pa so tudi napačno povezani z asfaltiranjem poti v letu 1994. V.Ž. je namreč v motenjski pravdi povedala drugače, zato pa ni moglo priti do priposestvovanja.

Pravi, da sodišče prve stopnje ne pojasni, na kakšen način naj bi Železnik pridobil lastninsko pravico oziroma kako dolgo bi moralo biti uživanje v ta namen podano. Ne drži niti, da naj bi pot urejal Ž., sploh pa ne pred letom 2001. Pravi tudi, da Ž. v drugi pravdi pri istem sodišču vtožuje služnostno pot, sodišče prve stopnje pa zato napačno zaključi, da naj bi uporaba poti pomenila takšno uživanje, ki ima za posledico lahko le pridobitev lastninske pravice. Meni, da sama vožnja po tujem svetu še zdaleč ne pripelje do tega, lahko pa pride do pridobitve služnosti. Poudarja, da vožnja in morebitno nasipavanje poti še ne pomeni pridobitev lastninske pravice. Po takšni logiki sodišča bi morali tudi O. in drugi, ki vozijo po tej poti, že zdavnaj postati lastniki te poti. Pravi, da pa sama s tem, ko je občasno dopustila te vožnje, ni opustila svoje lastninske pravice na sporni poti. Napačni so zaključki tudi glede orehov, saj niti sam Ž. ne trdi, da bi te orehe užival oziroma na kakšni podlagi, naj bi postali njegovi. Pravi, da sodišče tudi ne omeni njene navedbe o tem, da ima Ž. po gradbenem dovoljenju dostop do svojega objekta iz glavne ceste, ne pa po sporni poti, po drugi strani pa je napačen zaključek, da lahko predlagateljica pride na svoj travnik tudi direktno iz javne poti oziroma da to še ne pomeni, da po sporni poti ni vozila. Tudi to, da ozek pas severno od mreže ne uživa predlagateljica, še ne pomeni, da je izkazano uživanje tega dela za Ž.. Na neresničnost trditev Ž. kaže tudi njegov poskus, da odkupi sporni del zemljišča, za katerega sedaj trdi, da je njegov. Ker je pravilna meja le katasterska meja, določena pred letom 1972, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Prvi nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da se ne strinja z mejo določeno med točkami B, C, D, E, saj je meja v tem delu postavljena preveč proti njegovim nepremičninam. Predlagateljica je po uvedbi predmetnega postopka samovoljno in brez vsakršne osnove nasipavala zemljo in jo nato zatravila tudi do 2 m v njegov svet. Pot se je zato kasneje avtomatično pomaknila proti njegovi hiši, navedeno pa so potrdile tudi priče v motenjski tožbi. Tudi iz avio posnetka iz leta 1985 izhaja, da je pot potekala povsem zravnano. Pravi, da pot poteka tako kot jo je označil sodni izvedenec v svoji skici z dne

5.5.2005 med točkama 80 in 82, sodišče pa bi zato moralo določiti mejo brez vmesnih točk B, C, D E. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep spremeni ter v celoti ugodi njegovemu predlogu oziroma da sklep razveljavi v izpodbijanem delu in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Predlagateljica v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku navedlo napačen pritožbeni rok. Ta ne znaša le 8 dni od prejema sklepa, ampak znaša glede na določbo 3. odst. 31. člena ZNP (Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986) 15 dni od prejema sklepa. Pritožba predlagateljice je zato kljub temu, da je vložena en dan po izteku v pravem pouku napačno navedenega 8-dnevnega pritožbenega roka, pravočasna, saj je vložena v zakonsko določenem 15-dnevnem pritožbenem roku. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da vrednost spornega ozemlja ne presega 150.000,00 SIT, v skladu z določbo 1. odst. 77. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS št. 87/2002) pravilno odločilo, da se sporna meja določi na podlagi močnejše pravice. Pravilno je tudi ugotovilo, da sporna meja v katastrskem postopku še ni bila dokončno urejena in da zato ni podana domneva iz 2. odst. 77. člena SPZ, po kateri se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče mejo urediti tako kot je bila ta v katastru narisana pred letom 1972 in da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker izvedencu geodetske ni naložilo, da to mejo nariše v skico zamejničenja. Po določbi 1. odst. 11. člena ZENDMPE (Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/2000) je dokončna meja tista meja parcele, ki je urejena oziroma določena z dokončno upravno ali pravnomočno sodno odločbo in ki ima s predpisano natančnostjo določene koordinate zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu. Po 1. odst. 100. člena tega zakona se štejejo za dokončne tudi meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku po Zakonu o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki. Ker naj bi bila sporna meja v kataster narisana še pred uveljavitvijo Zakona o zemljiškem katastru leta 1974, se ta meja ne more šteti za dokončno, ampak je za ureditev te meje - tudi glede na določbo 3. odst. 100 člena ZENDMPE - potreben ponoven postopek ureditve meje po ZENDMPE.

Nenazadnje novega postopka ureditve meje po ZENDMPE - v kolikor bi bila sporna meja, kot je narisana v katastru, že dokončna - glede na določbo 34. člena ZENDMPE sploh ne bilo mogoče uvesti.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sporna meja v upravnem postopku ni dokončna, da zato domneva iz 2. odst. 77 člena SPZ ne pride v poštev ter da zato tudi ni bilo potrebe po izrisu katastrske meje v skici zamejničenja s strani izvedenca geodetske stroke.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe predlagateljice o tem, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ima že sama uporaba poti oziroma spornega zemljišča za posledico pridobitev lastninske pravice. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje mejo uredilo na podlagi močnejše pravice, to je lastninske pravice, ki pa se izraža ravno z uživanjem oziroma posestjo nepremičnin (na 10. strani obrazložitve) oziroma da se je meja določila po tem, kakor sta stranki, ki sta izključni lastnici spornih parcel, zemljišče uživali (na koncu 15. strani obrazložitve).

Takšno stališče je po ugotovitvah pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko na podlagi priposestvovanja pridobi tudi z uživanjem oziroma s posestjo, vendar le ob pogojih, ki jih za to določa zakon. Po 2. in

4. odst. 28. člena ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih Uradni list SFRJ, št. 6/1980) je bila za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem potrebna kvalificirana posest, to je dobroverna, zakonita in določen čas trajajoča posesti. Podobne pogoje za priposestvovanje določa v 2. in

3. odst. 43. člena tudi sedaj veljavni SPZ. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu izpolnjenosti teh pogojev ni ugotavljalo, saj je štelo, da je lastnik spornih delov parcel tisti udeleženec, ki te dele uporablja, ne glede na to ali jih je po zakonskih kriterijih priposestvoval. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 3. točke

365. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004) v zvezi s 355. členom ZPP in

37. členom ZNP pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu predlagateljice, da se zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje po drugem sodniku, saj zato ni navedla nobenih utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku ugotoviti, kateri od udeležencev ima na spornem zemljišču močnejšo pravico. Močnejšo pravico ima tisti udeleženec, za katerega bo izkazano, da je na spornem zemljišču pridobil lastninsko pravico na podlagi katerega od pravnoveljavnih načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (ne le na podlagi priposestvovanja).

Če lastninska pravica nobenega izmed udeležencev postopka ne bo izkazana, lahko udeleženci svojo močnejšo pravico dokazujejo tudi v obliki bonitarne lastnine po 98. členu SPZ oziroma po 41. členu ZTLR. Šele če močnejša pravica enega ali drugega udeleženca ne bo dokazana, bo lahko sodišče prve stopnje mejo uredilo po zadnji mirni posesti (4. odst. 77. člena SPZ), če pa tudi te ne bo mogoče ugotoviti, bo potrebno sporni prostor razdeliti po pravični oceni (5. odst. 77. člena SPZ).

Na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.