Jedro

Prvi toženec ne zanika, da je bil z zneskom, ki je bil s pokojnikovega transakcijskega računa nakazan na račun družbe A. d. o. o., poravnan njegov dolg po leasing pogodbi.

Kar se pokojnikove sfere tiče, je položaj matematično nazoren: zapuščinska masa je za 37.054,46 EUR manj vredna. Tisto, kar se je spremenilo v premoženjski sferi prvega toženca, pa je natančno tisto, kar je prvi toženec želel: njegov dolg do družbe A. d. o. o. je v enakem obsegu ugasnil. Ob transakciji je bila ekonomska (premoženjska) korist prvega toženca podana in kasneje se ni glede tega nič spremenilo. Odločitev nižjih sodišč, da je podan položaj iz 190. člena OZ, je tako pravilna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvotoženec je dolžan tožnici povrniti njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 1.009,8 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, odtlej tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnica in prvotoženec sta sestra in brat. Spor v tej pravdi izvira iz dejstva, da je pokojni oče pravdnih strank maja 2012 odtisnil prstni odtis na notarskem zapisu, v katerem je bilo pooblastilo prvemu tožencu, da upravlja z denarnimi sredstvi na njegovem transakcijskem računu. S pokojnikovega računa je prvi toženec nato med drugim nakazal znesek 37.054,46 EUR na račun družbe A., d. o. o.. Šlo je za plačilo leasing obroka za prvotoženčevo hišo, ki bi ga sicer moral plačati iz lastnih sredstev.

2. Ugotovljeno je bilo, da pokojni oče v času, ko je pooblastilo dal, ni bil več poslovno sposoben. Mentalno je bil namreč prizadet zaradi alzheimerjeve bolezni, tudi fizično je bil šibek. Ni se bil zmožen podpisati. Na notarskem zapisu je zato le njegov prstni odtis.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je notarski zapis z dne 24. 5. 2012, sklenjen med pokojnim B. B. na eni strani ter D. D. in C. C. na drugi strani, ničen. Ugotovilo je, da obstaja terjatev pokojnega B. B. v skupni višini 37.054,46 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2012 dalje ter da v zapuščino po pokojnem B. B. sodi ta terjatev.

4. Ostalega dela odločitve, ki za odločitev v tem revizijskem postopku ni bistvena, Vrhovno sodišče ne povzema.

5. Pritožbeno sodišče je v spornem delu pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v prej opisanem obsegu potrdilo.

**Sklep o dopustitvi revizije**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 571/2019 z 12. marca 2020 revizijo dopustilo glede naslednjega vprašanja: „ali je sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo določbi 87. in 190. člena Obligacijskega zakonika, ko je štelo, da je bil zaradi odpadle podlage neupravičeno obogaten toženec (revident) in je posledično pasivno legitimiran za kondikcijski zahtevek, čeprav je bila neposredna prejemnica koristi tretja oseba?“ **Navedbe strank v revizijskem postopku** _Navedbe prvotoženca v reviziji_

7. Bistvo prvotoženčeve revizije črpa argumente obogatitvenega načela, ki naj bi bilo sprejeto v slovenski sodni praksi. Bistvo tega načela je, da je mogoče zahtevati nazaj le tisto, za kar je druga stran obogatena, ne pa vsega tistega, kar je prikrajšana stranka dala. Opira se tudi na novejšo teorijo glede odpada obogatitve. Izhaja tudi s stališča, da mu ni mogoče očitati nedobrovernosti. Ni mu mogoče očitati, da bi moral vedeti za ničnost pooblastila. S tem ko je tretji osebi prenesel znesek v višini 37.054,46 EUR, je torej z njim v dobri veri razpolagal in ga v dobri veri porabil. Iz tega razloga po njegovem stališču ne more biti pasivno legitimiran za obogatitveni zahtevek.

_Tožničin odgovor na revizijo_

8. Tožnica, ki ji je bila revizija vročena, je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Trdi, da je pogoj za uspešno uveljavljanje ugovora odpadle koristi oziroma odpadle obogatitve prejemnikova poštenost. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je bil prvotoženi kot pridobitelj koristi nepošten. Tudi višje sodišče je v 9. točki obrazložitve zapisalo, da je nedvomno vedel za očetovo zdravstveno stanje. Revidentovo stališče opisuje kot skrajno absurdno. Prizadeva si namreč prikazati, da je njegovo premoženje enako, kot je bilo pred nakazilom. Prvotoženec je imel korist, ker je bil poravnan njegov leasing obrok. Če bi ne bil plačan z očetovim denarjem, bi ga moral poravnati sam.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

9. Revizija ni utemeljena.

_Glede odločitve o glavni stvari_

10. Tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo v III. točki izreka, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev potrdilo, vzpostavlja razmerje med prvotožencem kot dolžnikom na eni ter zapuščinsko maso po pokojnem B. B. na drugi strani (njen nosilec je skupnost dedičev kot upnik).

11. Terjatev, katere obstoj je bil pravnomočno ugotovljen, se opira na pravno podlago iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Gre za splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi. Ta tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nalaga, da mu je dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

12. Uvod v prejšnjih dveh točkah je pomemben zato, ker zarisuje tako predmet te pravde kot predmet odločanja Vrhovnega sodišča. Življenjski dogodek, v katerem korenini spor, namreč zajema več pravnih razmerij med več različnimi subjekti. A kakor je zasnovana ta pravda, je odločilno izhodiščno vprašanje le, ali je prišlo po neupravičenega premoženjskega premika iz sfere pokojnika v sfero prvega toženca.

13. Prvi toženec ne zanika, da je bil z zneskom, ki je bil s pokojnikovega transakcijskega računa nakazan na račun družbe A. d. o. o., poravnan njegov dolg po leasing pogodbi. Odločilno je, kako se je to pravno dejanje odrazilo v premoženjski sferi pokojnika na eni ter v premoženjski sferi prvega toženca na drugi strani.

14. Kar se pokojnikove sfere tiče, je položaj matematično nazoren: zapuščinska masa je za 37.054,46 EUR manj vredna. Tisto, kar se je spremenilo v premoženjski sferi prvega toženca, pa je natančno tisto, kar je prvi toženec želel: njegov dolg do družbe A. d. o. o. je v enakem obsegu ugasnil. Pasiva njegovega premoženja so se zmanjšala. To ustreza pojmu obogatitve. Ni pa se spremenila vrednost premoženja tretje osebe, to je družbe A., d. o. o. - spremenila se je le njegova oblika (sedaj ima namesto terjatve do prvega toženca denarna sredstva na svojem računu).

15. Do premika premoženja iz sfere pokojnika v sfero prvega toženca je torej prišlo. Tudi vzročna zveza med prikrajšanjem na eni in okoriščenjem na drugi strani je prima facie podana.1 Ali je ob tem podan oz. utemeljen tudi obogatitveni zahtevek pa je odvisno še od nadaljnjega vprašanja, ali ni morebiti prišlo od odpada obogatitve. To vprašanje revident načenja, a ker ga povezuje z izvornim dogodkom (nakazilom denarja), je nanj v pretežni meri tudi že odgovorjeno. Revident namreč smiselno trdi, da je podan položaj, ko je prejeto (denar) porabil (nakazal na račun družbe A.) ter zato zanj več ni obogaten. Sklicujoč se na obogatitveno načelo meni, da zato zneska ne dolguje.

16. Koncept obogatitvenega načela skuša novejša teorija posodobiti z institutom odpada obogatitve.2,3 Bistvena razlika je predvsem v tem, da je pri institutu odpada obogatitve povsem jasno, da ga mora dolžnik uveljavljati z ugovorom. Institut odpada obogatitve je terminološko bolj neposreden (jasen).

17. Izhodišče prava neupravičene obogatitve je načelo komutativne pravičnosti4. To terja tudi nekaj prožnosti. Potrebno je „diferencirati med različnimi vrstami obogatitve tudi glede na udeležbo nasprotne stranke v dogajanju, ki je pripeljalo do obogatitve in njenega odpada.“5

18. Položaj v obravnavani zadevi se glede na dejanske ugotovitve približuje položaju, ko lahko govorimo o condictio furtiva (vrnitev ukradenega). Ker je bil pokojnik poslovno nesposoben in ker je prvotoženec za njegovo zdravstveno stanje vedel (9. točka sodbe sodišča druge stopnje), seveda ni mogoče govoriti, da je bilo denarno nakazilo s pokojnikovega računa plod njegove volje (in s tem darilo), marveč je šlo za samovoljno ravnanje prvega toženca, ki je želel z očetovim denarjem poravnati svoj dolg. To je prek kompleksne pravne forme tudi storil. 19. O odpadu obogatitve je mogoče govoriti le, če ni nobene nadomestne koristi6. To pomeni, če ni nobenih surogatov ali prihranka lastnih izdatkov. Ugovor odpada obogatitve pride v poštev, ko bi šlo sicer za poseg v pravico do premoženja iz 1. člena protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah7. 20. Za tak položaj v obravnavani zadevi ni šlo. Ob transakciji je bila, kot je bilo obrazloženo že prej, ekonomska (premoženjska) korist prvega toženca podana in kasneje se ni glede tega nič spremenilo. Odločitev nižjih sodišč, da je podan položaj iz 190. člena OZ, je tako pravilna. Širši odgovor na revizijsko vprašanje ni potreben. Povedano namreč zadošča za obrazložitev, da je revizija neutemeljena. Na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo.

_Glede odločitve o stroških_

21. Prvi toženec z revizijo ni uspel, zato po merilu uspeha ni upravičen do povračila stroškov, nastalih v zvezi z njo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po istem merilu pa je dolžan tožnici povrniti njene stroške za odgovor na revizijo. Ti glede na v reviziji relevantno vrednost spornega predmeta, ob uporabi tarifne št. 21/3 Odvetniške tarife znašajo 990 EUR, skupaj s priglašenimi materialnimi stroški to znese 1.009,8 EUR.

_Sestava senata in izid glasovanja_

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 K. Lutman, Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu, doktorska disertacija, Ljubljana 2018, na str. 181 in nasl. Avtorica kritizira sodno prakso, ki vzročno zvezo upošteva kot prvino instituta neupravičene pridobitve ter se zavzema za njeno opustitev. Trdi namreč, da so ta vprašanja zajeta s pojmom neupravičenosti (obogatitve) ter da v nekaterih primerih sploh ne gre za vprašanje vzročne zveze. A v bran sodni praksi je treba reči: če se vrednotna podstat vzročne zveze in pojem neupravičenosti v določenem delu prekrivata ali prepletata (enako kot npr. krivda, protipravnost in vzročna zveza v odškodninskem pravu), tedaj gre v resnici le za obravnavo istih vrednotnih vprašanj z različnimi besedami. 2 Lutman, nav. delo, izrecno na str. 352. 3 O odpadu obogatitve ter ugovoru odpada govori tudi Možina. Glej: D. Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka v: Razsežnosti zasebnega prava, Liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik (ur. D. Možina), PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2017, str. 143-167. 4 Možina, nav. delo, str. 143. 5 Možina, nav. delo, str. 153. Tu se sklicuje na: A. Flessner, Wegfall der Bereicherung. J.C. Mohr (Paul Siebick), Tübungen 1970, str. 161. 6 Prim Lutman, nav. delo, str. 365. 7 Glej Lutman, nav. delo, str. 371. Tu analizira Sodbo ESČP v zadevi Čakarević proti Hravški (št. 48921/13 z dne 26. 4. 2018).