Jedro

Ker je tožena stranka izkoristila že jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine, z delom pobotnega ugovora, s katerim med drugim uveljavljala plačilo stroškov, ki so potrebni, da se napaka sanira (kar ima prav tako značaj jamčevalnega zahtevka za odpravo napake), nikakor ne more uspeti.

Zgolj v primeru, ko bi tožeči stranki povedala, da je izpolnitev po 22. 4. 2016 zanjo brez pomena in bi se tožnica z navedenim datumom dobave strinjala ter sprejela pomen časa izpolnitve za toženo stranko, bi toženka v tem postopku lahko uveljavljala, da je bil datum 22. 4. 2016 določen kot fiksen, ne more pa uspeti z navedbami, da se je - kljub temu, da je tožena stranka sprejela ponudbo, v kateri je bilo navedeno, da bo dobava najkasneje 28. 4. 2016 - tožeča stranka zaradi številnih klicev in prigovarjanj morala vedeti, da je bila izpolnitev na dan 22. 4. 2016 bistvena sestavina pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94449/2016 z dne 20. 9. 2016 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji toženčeva terjatev, v pobot uveljavljana do višine vtoževane terjatve 2.408,24 EUR (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v višini 607,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je 'iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)' pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi celotni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94449/2016 z dne 20. 9. 2016 in predlog zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži še tožničine stroške pritožbenega postopka.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je (upoštevaje relevantno materialno pravo) v zvezi z vprašanjem, ali je toženka sprejela 3 % popust, katerega ji je tožnica ponudila iz razloga dobave panelov napačnih dimenzij1, okoliščinam danega primera pripisalo ustrezen pomen. O toženkinem strinjanju s ponujenim popustom (zaradi dobave krajših panelov od naročenih) v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ni sklepalo zgolj na podlagi ugotovljenega dejstva, da tožena stranka vtoževanega računa, ki je vseboval 3 % popust, vse do vložitve predloga za izvršbo ni zavrnila. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo izpoved priče P. o usklajevanju cene2, predvsem pa dane obljube plačila zneska po vtoževanem računu, ki že vključuje znižano ceno zaradi dobave panelov z napako, ter dejstvo, da toženka (dodatnega) znižanja plačila ni zahtevala nikoli pred predmetno pravdo. Kot je namreč ugotovilo, iz elektronskih sporočil z dne 25. 8. in 6. 9. 2016 izhaja, da je G. K. (tj. zakoniti zastopnik tožene stranke) B. P. (takrat zaposlenemu pri tožeči stranki) obljubil plačilo neporavnanega zneska vtoževanega računa, pri tem pa tudi ni uveljavljal kakšnih dodatnih stroškov zaradi napačnih dimenzij (čeprav je - kot je izpovedal sam - takrat že vedel, da se ji zaradi napake v dimenzijah pojavljajo dodatni stroški). Zaključek v smeri, da je toženec konkludentno pristal na ceno, ki zaradi napak izpolnitve vključuje 3 % popust, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen.

7. Posledično pa je po stališču pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev, ki izhaja iz I. točke izpodbijane sodbe. Pravdni stranki z opisanim ravnanjem uredili posledice pomanjkljivosti, na katere je po prevzemu panelov opozarjala tožena stranka. Tožena stranka se je na vtoževani račun, v katerem je vsebovan 3 % popust, v svojih elektronskih sporočilih odzvala z obljubami o plačilu tega zneska in ni podala nobenih dodatnih ugovorov ali zahtevkov glede ugotovljenih napak - ni uveljavljala dodatnih stroškov, ki naj bi po njenih trditvah (iz tega postopka) grobo presegali znesek navedenega popusta in za katere je po lastni izpovedbi že vedela do začetka septembra 2016. Takšnega ravnanja pa ni mogoče razumeti drugače, kot da sta pravdni stranki na ta način ovrednotili znane pomanjkljivosti in s tem uskladili medsebojne obveznosti. Posledično je za toženo stranko nastala plačilna obveznost, odgovornost tožeče stranke za očitne napake pa je prenehala. Pravdni stranki sta napake obravnavane dobave uredili z znižanjem kupnine v višini 3 % od nabavne vrednosti blaga. Drugačni pritožbeni razlogi so zato po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni.

8. Neutemeljen pa je nadalje tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s pobotnim ugovorom tožene stranke3. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da toženčeva terjatev, ki jo do višine vtoževane terjatve 2.408,24 EUR uveljavlja v pobot, ne obstoji, v obrazložitvi te sodbe pa pojasnilo, da je tožena stranka po panele v Z. šla na lastne stroške (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) in da zaradi tega ne more zahtevati njihove povrnitve. Do stroškov, ki naj bi potrditvah tožene stranke nastali s predelavo zaradi napačnih dimenzij, pa se sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je tožena stranka izkoristila že jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine4, z delom pobotnega ugovora, s katerim med drugim uveljavljala plačilo stroškov, ki so potrebni, da se napaka sanira (kar ima prav tako značaj jamčevalnega zahtevka za odpravo napake), nikakor ne more uspeti (prim. 12. točko obrazložitve). Jamčevalnih zahtevkov namreč ni mogoče kumulirati. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je pobotni ugovor v tem delu tudi pomanjkljivo substanciran. Prav tak pa je tudi v delu, s katerim toženka zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala iz naslova zahtevkov njenega naročnika. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji, je po vsem povedanem torej pravilna in zakonita.

9. Pravilno pa je končno tudi njegovo materialnopravno stališče, da tožena stranka v tem primeru ni upravičena do stroškov prevoza, saj je glede na pogodbeno dogovorjeni rok dobave 3 - 4 tedne od ponudbe (kar pomeni, da je bil skrajni rok 28. 4. 2016 - prim. 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) povsem samoiniciativno šla predčasno iskat panele v Z. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in tega pritožnica upoštevaje določbo prvega odstavka 458. člena ZPP v tem pritožbenem postopku ne more izpodbiti), da stranki nista bili dogovorjeni za dobavo na dan 22. 4. 2016 v Ljubljani.5 Kljub temu da je toženec na Porento vršil pritisk, da bi bila dobava prej in ne šele 28. 4. 2016, mu le-ta ni obljubil, da bo blago v Ljubljani mogoče prevzeti 22. 4. 2016. Vprašanje, ali je omenjeni datum (tj. 22. 4. 2016) predstavljal fiksni rok, se v tem primeru zato niti ne more zastaviti. Skrajni rok za dobavo je bil 28. 4. 2016 v Ljubljani, tožena stranka pa se je skladno z obvestilom, da je blago mogoče prevzeti že prej, a v Zagrebu ne v Ljubljani, sama odločila, da blago tam dvigne. Če toženi stranki rok dobave, kot opredeljen v ponudbi, ni ustrezal oziroma je želela, da je rok dobave najkasneje 22. 4. 2016, omenjene ponudbe ne bi smela sprejeti. Zgolj v primeru, ko bi tožeči stranki povedala, da je izpolnitev po 22. 4. 2016 zanjo brez pomena in bi se tožnica z navedenim datumom dobave strinjala ter sprejela pomen časa izpolnitve za toženo stranko, bi toženka v tem postopku lahko uveljavljala, da je bil datum 22. 4. 2016 določen kot fiksen, ne more pa uspeti z navedbami, da se je - kljub temu, da je tožena stranka sprejela ponudbo, v kateri je bilo navedeno, da bo dobava najkasneje 28. 4. 2016 - tožeča stranka zaradi številnih klicev in prigovarjanj morala vedeti, da je bila izpolnitev na dan 22. 4. 2016 bistvena sestavina pogodbe.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej neutemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Njeno pritožbo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 In na ta način uredila njuno medsebojno razmerje, 2 Prim. 11. točko obrazložitve. Tudi v pritožbi toženka navaja, da so o 3 % popustu potekali dogovori. 3 V katerem je bila glede na trditve tožene stranke zajeta terjatev na povračilo (1) stroškov, ki so ji po njenih trditvah nastali, ko je šla po panele v Zagreb, (2) stroškov v zvezi s predelavo panelov napačnih dimenzij ter (3) škode, ki naj bi ji nastala zaradi zahtevkov njenega naročnika, ker je tožena stranka svojo obveznost do naročnika izpolnila s tridnevno zamudo, poleg tega pa vgradila panele, ki niso dogovorjenih dimenzij. 4 Kot je bilo pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve. 5 Oziroma da tožena stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da sta bila G. K. in B. P. telefonsko dogovorjena za dobavo dne 22. 4. 2016 in da je P. ta dogovor izrecno potrdil.