Jedro

Tožnik je kršil 34. člen ZDR-1, ker je kljub navodilu toženke o tem, da se vrača le nepoškodovana embalaža, samoiniciativno dovolil podjetju K., d. o. o., prevzem poškodovane embalaže. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj ZDR-1 za redno odpoved iz krivdnega razloga ne zahteva storitve kvalificirane oblike kršitve. Tožnik je kršil eno temeljnih obveznosti, v sodni praksi pa je bilo sprejeto celo stališče, da je treba tudi v primeru, če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 12. 2017 (pravilno: 4. 5. 2021) ter za priznanje pravic tožniku skladno z določili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na pisni opozorili z dne 29. 5. 2019 in 2. 6. 2020. Glede pisnega opozorila z dne 9. 2. 2021 navaja, da v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na neodzivnost, toženka ni vložila v spis e-sporočil, ki naj bi jih tožnik dobil v decembru 2020, zato sodišče nanje ne bi smelo opreti odločitve. Po prenosu poslov na Hrvaško in Bosno je moral prevzeti naloge, ki niso spadale med njegova dela, ena od teh pa je bila tudi kreiranje objave SES, na katero se nanaša kršitev. Kot je izpovedal, je bil v kontaktu z Bolgari, sicer pa je bistveno, da je obveznost v zvezi s kreiranjem objave SES izvedel pravočasno. V zvezi z očitano kršitvijo neprimerne komunikacije je dokazna ocena napačna. Izpovedi A. A. in B. B. potrjujeta, da tožnikova komunikacija na sestanku dne 4. 2. 2021 ni presegla normalnega načina reševanja problemov med sodelavci. Iz izpovedi prič ne izhaja, da bi bil tožnik na sestanku žaljiv, posmehljiv ali aroganten do C. C., kar bi sicer lahko pomenilo hujšo kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. D. D. in C. C. nista znala izpovedati o tem, kaj konkretno naj bi tožnik slednjemu rekel. Za hujšo kršitev bi šlo le, če bi tožnik ob tem kričal ali imel tak neprimeren odnos, ki ima značaj žalitve, obrekovanja ali znake kaznivega dejanja. Napačna je tudi prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Tožnik ni storil hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Navodila v zvezi z odobritvijo ali zavrnitvijo vračila embalaže niso bila jasna. Toženkine Smernice za voznike enote za distribucijo (v nadaljevanju: Smernice) ne določajo postopka za primer, ko voznik to, da je embalaža deloma poškodovana, ugotovi šele, ko je že naložena na tovornjak. Določba Smernic o tem, da se je treba v primeru, če pogoji za sprejem vračila embalaže niso izpolnjeni, obrniti na distribucijo, dopušča možnost, da ta enota odobri ali zavrne vračilo embalaže glede na konkretne okoliščine. Pred pogovorom s tožnikom je E. E. klical že v F. (Hrvaška) oziroma obvestil po e-mailu D. D. in G. G., a ni bilo odziva. Pritožba izpostavlja tudi neskladnosti v izpovedih C. C., D. D. in H. H. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo presojo o zakonitosti pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi z dne 9. 2. 2021 in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 5. 2021 (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Po nepotrebnem jih ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Prvostopenjski ugotovitvi, da je tožnik kljub prejemu pisnih opozoril na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi z dne 29. 5. 2019 in 2. 6. 2020 s kršitvami nadaljeval, pritožba očita, da je sodišče ne bi smelo sprejeti, ker ti pisni opozorili tožniku formalno nista bili vročeni, po vsebini sta neutemeljeni, zoper njiju ni imel pravnega sredstva in ker kršitve iz leta 2019 in 2020 z vidika prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ne morejo biti pravno upoštevne. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilnega pomena to, da je sodišče prve stopnje presojo, da je za podajo izpodbijane odpovedi izpolnjen pogoj iz citirane določbe ZDR-1, oprlo na ugotovljene okoliščine o kršitvah, ki sta bili vsebovani v pisnem opozorilu z dne 9. 2. 2021 (neodzivnost, neprimerna komunikacija), in na zaključek, da je to pisno opozorilo utemeljeno. Ta zaključek je vsebinsko povsem neodvisen od omembe pisnih opozoril z dne 29. 5. 2019 in 2. 6. 2020. 8. Pritožba neuspešno izpodbija prvostopenjski zaključek, da je bilo tožniku zaradi neodzivnosti utemeljeno podano pisno opozorilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka ni vložila v spis e-sporočil, ki naj bi jih tožnik dobil v decembru 2020, zaradi česar sodišče nanje ne bi smelo opreti odločitve. Tožnik namreč ni prerekal toženkinih trditev, ki jih je podala o teh e-sporočilih, prav tako ni podal dokaznega predloga, naj jih toženka predloži, zato ta tega ni bila dolžna storiti. Sicer pa je v izpovedi in tudi v pritožbi potrdil, da je ta e-sporočila v decembru 2020 prejel. Nadalje se pritožba sklicuje na obremenjenost tožnika, češ da je moral po prenosu poslov na Hrvaško in Bosno prevzeti večino del bivših sodelavcev, pri čemer naj bi bila ena od nalog, ki ni spadala med njegova dela, kreiranje objave SES, na katero se nanaša očitana kršitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik navedbe o tem, da to ni bilo njegovo delo, ni podal v okviru trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), s katerimi je izpodbijal utemeljenost pisnega opozorila. Kot je razvidno tudi iz pritožbe, te navedbe izhajajo iz njegovega zaslišanja (in deloma izpovedi I. I.). Ker z izpovedbami ni dovoljeno širiti trditvene podlage, se tudi pritožba na njih sklicuje neutemeljeno. Tudi sicer pa pritožbeno povzemanje tožnikove izpovedi ni dosledno, saj je dejansko pojasnil, da je kreiranje objave SES spadalo v okvir njegovega dela. Nadaljnje nedovoljeno širjenje trditvene podlage predstavlja tožnikova izpoved o tem, da je bil v kontaktu z Bolgari, zato tudi s sklicevanjem na to izpoved pritožba neuspešno utemeljuje odzivnost tožnika. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi v primeru upoštevanja te izpovedi, tožniku ni mogoče verjeti, saj ni znal izpovedati, s kom naj bi se pogovarjal, sprva se je skliceval na telefonsko komunikacijo, nato e-mail in Teams-e oziroma Chat, pravilno pa je tudi utemeljilo, da če bi bil res na zvezi z Bolgarijo, dodatna e-sporočila niti ne bi bila potrebna.

9. Po mnenju pritožbe je v zvezi z očitano neodzivnostjo bistveno to, da je tožnik tudi glede na izpoved nadrejenega D. D. obveznost v zvezi s kreiranjem objave SES izvedel pravočasno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedi te priče izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo, da bi tožnik moral svoj del naloge opraviti na začetku decembra (tedaj je tudi prejel prvo e-sporočilo, 4. 12. 2020), saj je v sklopu verižnega opravila njegov del naloge predstavljal podlago za izvedbo nadaljnjih aktivnosti J. J. Glede na navedeno pritožba tudi zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da bi (celotna) naloga morala biti dokončana do konca decembra, ker je šlo za konec leta in bližajoče praznike, pa bi tožnik moral svoj del v okviru te verižne naloge opraviti na začetku decembra. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku pisno opozorilo ni bilo podano zaradi nepravočasne izvedbe njegovega dela naloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča mu je bila kot kršitev 33. člena ZDR-1 utemeljeno očitana neodzivnost, saj se na večkratne pozive k izvedbi svojega dela naloge v času od 4. do 16. 12. 2020 ni odzval ter ni posredoval nobenega odgovora oziroma podatka o stanju zadeve.

10. V zvezi z drugim očitkom iz pisnega opozorila pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič napačno dokazno ocenilo. Določba 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. Po pritožbenih navedbah izpovedi A. A. in B. B. potrjujeta, da kljub tožnikovemu priznanju, da je na sestanku dne 4. 2. 2021 govoril s povišanim tonom, ta komunikacija ni bila neprimerna in ni presegla normalnega načina reševanja problemov med sodelavci. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba izpostavlja zgolj določene izseke izpovedi teh dveh prič, ki pa z vidika presoje celotnih njunih izpovedi ne morejo spremeniti prvostopenjske dokazne ocene o neprepričljivosti. A. A. tako ni izpovedal le, da je bil potek razprave običajen, kar izpostavlja pritožba. Po prvotnem zatrjevanju, da tožnik ni govoril s povišanim tonom, je po predočenju tožnikove nasprotne izpovedi ta priča svojo izpoved spremenila in pojasnila, da je bila razprava burna in da je tožnik svoja stališča posredoval zelo, zelo temperamentno. Tudi to, da se B. B. ni spomnil podrobnosti sestanka, še ne pomeni, da tožnikova reakcija ni presegla okvira normalnega reševanja konfliktov, kot to zatrjuje pritožba. Nenazadnje je ta priča zatrdila, da je tožnik govoril s povišanim tonom in da to pri toženki ni praksa.

11. Pritožba poudarja, da iz izpovedi prič ne izhaja, da bi bil tožnik na sestanku žaljiv, posmehljiv ali aroganten do C. C., kar bi sicer lahko pomenilo hujšo kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za utemeljenost pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 (glede obeh očitanih kršitev) zadošča kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ZDR-1 ne določa, da mora biti ta hujše narave. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na judikat opr. št. VIII Ips 19/2020, saj je bila v njem presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1, ki pa je zakonsko pogojena s storitvijo hujše kršitve. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik na besede nadrejenega C. C. o potrebi po izboljšanju medoddelčnega sodelovanja odreagiral zelo burno, ga prekinil in ga s povišanim tonom dve do tri minute obtoževal, da je on kriv za neustrezno komunikacijo in neustrezno medoddelčno sodelovanje. Zmoten je pritožbeni očitek, da D. D. in C. C. nista znala izpovedati o tem, kaj konkretno naj bi tožnik rekel slednjemu in da bi se C. C. tega moral spomniti glede na izpoved, da se je počutil ogroženega in da v 13 letih pri toženki še ni doživel česa podobnega. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da je bil glede na izpovedi teh prič in njuni izjavi, sestavljeni neposredno po dogodku, C. C. deležen tožnikovih obtožb o tem, da skriva pred njim nek tender, da se ne odziva na klice prevoznikov, da ne odgovarja na e-sporočila, da ne promovira sodelovanja, eden tožnikovih zadnjih stavkov pa je bil, naj mu (tožniku) dajo že enkrat odpoved. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, na kaj so se nanašale s strani tožnika izrečene besede C. C. in jih je v bistvenem potrdil tudi tožnik v svoji izpovedi.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni neprimerno komuniciral. Sodišče prve stopnje je zaključek o kršitvi iz 33. in 34. člena ZDR-1, ker na strani tožnika ni šlo za običajno poslovno komunikacijo, temveč za neprimerno obnašanje, ustrezno utemeljilo z dejstvi, da je nadrejenega C. C. prekinil in ga obtoževal s povišanim glasom v navzočnosti ostalih udeležencev sestanka (toženkini zaposleni na Hrvaškem in Bosni). Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da bi šlo za hujšo kršitev le, če bi tožnik ob tem kričal, saj je bilo že obrazloženo, da za pisno opozorilo ni potrebna kvalificirana oblika kršitve. Glede na to je neutemeljeno tudi sklicevanje, da je v 20. členu Pravilnika toženke o delovnih razmerjih kot hujša kršitev opredeljen le tak neprimeren odnos do predpostavljenih, ki ima značaj žalitve, obrekovanja ali znake kaznivega dejanja, kar obravnavani dogodek ni bil. 13. Zmotne so navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko presojo o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Navaja, da toženkina navodila v zvezi z odobritvijo ali zavrnitvijo vračila embalaže niso bila jasna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bilo temeljno navodilo takšno, da se sprejema le vračilo nepoškodovanega blaga. To, osnovno pravilo distribucije in logistike, je bilo zapisano v Smernicah, ki so se jih morali držati tudi zaposleni, ter uveljavljeno v toženkini poslovni praksi. Obstoj tega pravila so v izpovedih potrdili vsi zaslišani, tudi tožnik.

14. Pritožba vztraja, da v zvezi z obravnavanim dogodkom z dne 24. 3. 2021 ni bilo druge možnosti, kot da prevoznik K., d. o. o. (toženkin poslovni partner), embalažo, čeprav delno poškodovano, odpelje od toženkinega kupca L. (v nadaljevanju: L.), saj kupec ni želel raztovoriti že naložene embalaže, vozniku pa tudi ne izročiti dokumentov za prevoz. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že prvostopenjsko sodišče ugovor o tem, da druge možnosti ni bilo, pravilno ovrglo z obrazložitvijo, da se v primeru, če bi bilo temu res tako, E. E. (disponent v K., d. o. o.) ne bi obrnil na toženko za odobritev takšnega odvoza, oziroma voznik tovornjaka ne bi čakal v L. na toženkino dovoljenje za odvoz. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da toženkine Smernice ne določajo postopka za obravnavani primer, ko je voznik to, da je bila embalaža deloma poškodovana, ugotovil šele, ko je bila že naložena na tovornjak. Iz Smernic izhaja, da toženka sprejema vračila samo, kadar blago ni poškodovano. Pri tem v ničemer ne razlikuje med situacijami, ko se poškodovanje embalaže ugotovi še pred nalaganjem na tovornjak, ali če se ugotovi potem, ko je ta že naložena. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje, da bi voznik zavrnil sprejem embalaže, če bi to, da je delno poškodovana, ugotovil tedaj, ko je skladiščniki L. še ne bi naložili na tovornjak.

15. Določba Smernic o tem, da se je treba v primeru, če pogoji za sprejem vračila embalaže niso izpolnjeni, obrniti na distribucijo, po mnenju pritožbe dopušča možnost, da ta enota odobri ali zavrne vračilo embalaže glede na konkretne okoliščine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik res zaposlen na delovnem mestu strokovni sodelavec za distribucijo - Slovenija, vendar na podlagi citirane določbe Smernic ni bil pristojen dati E. E. dovoljenja za sprejem vračila poškodovane embalaže s strani L. To je nenazadnje potrdil v izpovedi tožnik sam in tudi njemu nadrejeni. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, pa je bil pristojen za komunikacijo s prevozniki in v tem okviru jih je bil dolžan opomniti na navodila in prakso toženke o tem, da poškodovane embalaže ne smejo prevzeti. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da naj bi pred pogovorom s tožnikom E. E. klical že v F. (Hrvaška) oziroma obvestil po e-mailu D. D. in G. G., a ni bilo odziva, v ničemer ne spreminja dejstva, da tožnik za odobritev sprejema vračila poškodovane embalaže ni bil pristojen.

16. Pritožba se sklicuje na neskladnost izpovedi prič: C. C. ter D. D. sta izpovedala, da se ne sme sprejeti nikakršna poškodovana embalaža, da niso dovoljene nobene izjeme in to ne glede na število poškodovanih steklenic, ter da onadva nista pristojna za odobritev vračila poškodovane embalaže, medtem ko se glede na izpoved njima nadrejene H. H. v praksi zgodi, da toženka odobri tudi sprejem manjšega obsega takšne embalaže, vsak primer se rešuje posebej, za takšno odobritev pa so pristojni D. D., C. C. ali ona. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od teh izpovedi ne more vplivati na drugačno dokazno oceno o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Skupno jim je namreč, da ne omogočajo zaključka o tem, da je bil tožnik pristojen za odobritev vračila poškodovane embalaže, pri čemer takega zaključka ne omogočajo niti preostali izvedeni dokazi. Tožnik se zato ne more razbremeniti odgovornosti za storjeno kršitev niti s sklicevanjem na to, da bi se moral glede na izpovedi C. C. in D. D. s predstavnikom prodaje dogovoriti, da naj L. razloži embalažo, glede na izpoved H. H. pa bi moral z namenom pridobitve odobritve vračila poškodovane embalaže poklicati v F. (Hrvaška) (D. D. oziroma C. C.) ali njo. Ključno je, da je tožnik vedoma ukrepal mimo svojih pristojnosti, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da mu zaradi "zmešnjave pravil" ni mogoče očitati nobene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Ukrepanja na lastno pest, zaradi katerega je nenazadnje toženki nastala tudi premoženjska škoda, ne more opravičiti niti sklicevanje pritožbe, da je bilo treba situacijo rešiti hitro in je bilo zato neživljenjsko, da bi tožnik moral dobiti odobritev iz F. (Hrvaška), ki se ni odzval že E. E., oziroma klicati H. H., s katero ni bil nikoli v kontaktu.

17. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o obstoju utemeljenega odpovednega razloga, saj je tožnik kršil 34. člen ZDR-1, ker je kljub navodilu toženke o tem, da se vrača le nepoškodovana embalaža, samoiniciativno dovolil podjetju K., d. o. o., prevzem poškodovane embalaže. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj ZDR-1 za redno odpoved iz krivdnega razloga ne zahteva storitve kvalificirane oblike kršitve. Kot je tudi sicer sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je tožnik kršil eno temeljnih obveznosti, v sodni praksi1 pa je bilo sprejeto celo stališče, da je treba tudi v primeru, če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, upoštevati, da prejšnje opozorilo (v primeru tožnika z dne 9. 2. 2021) ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. 18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) naslednje navedbe: da se je tudi po podaji izpodbijane odpovedi dogajalo vračilo poškodovane embalaže, pa zato ni bil nihče delovnopravno sankcioniran; da je bil tožnik neenakopravno obravnavan, saj je bil zaradi neodzivnosti na tri e-sporočila sankcioniran s pisnim opozorilom, medtem ko D. D., ki se ni odzval na pozive prevoznika, takšnega opozorila ni prejel; da toženka namesto tožnika ni zaposlila nikogar, kar potrjuje, da je imela načrt ukiniti njegovo delovno mesto, ne da bi mu plačala odpravnino. Do teh navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredelilo.

19. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana tožniku zakonito. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

20. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka pa, ker v sporu o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

1 Prim. VIII Ips 280/2017 z dne 15. 5. 2018.