Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 897/2017

ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.897.2017 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela
Višje delovno in socialno sodišče
30. november 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik na delo in z dela ni prihajal z naslova, ki ga je sporočil toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil delovne dolžnosti: obveščanja iz 36. člena ZDR-1 in upoštevanja navodil delodajalca iz 34. člena ZDR-1, da je to storil naklepoma, poleg tega ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, podan pa je tudi drug pogoj za zakonito podajo izredne odpovedi, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo ter plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik in navaja, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku opira svojo odločitev zgolj na izpoved in poročila priče tožene stranke detektiva A.A. in izpoved pričeB.B., izpovedi tožnika in njegove priče C.C. pa šteje kot neverodostojni. Vztraja, da iz pričevanja D.D. in E.E. izhaja, da nista podala takih izjav, kot so zapisane v poročilih detektiva. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede na to, da je nenavadno, da bi se priči za nekaj let nazaj spomnili, kdaj se je priselil nek sosed oziroma koliko časa živi na naslovu v F.. Ponavlja, da je tožnik hodil na naslov v F., ker sta tam živela njegova mladoletna otroka, za katera je pomagal skrbeti zaradi urnika dela partnerice. Pove, da se je v spornem času razhajal s partnerico in zato z njo ni bil v najboljših odnosih ter da je imel svoje stanovanje. Glede ugotovitev detektiva o tem, da je bilo tožnikovo vozilo ves čas spremljanja parkirano na istem mestu, iz česar naj bi izhajalo, da je bil ves ta čas v F., pove, da bi tudi če bi bil ves čas v F. zagotovo uporabljal avto za osebne potrebe in posledično parkiral na drugem mestu. Opozarja na dejstvo, da v zvezi z mestom parkiranja ni nobene fotografije, ostalih fotografij pa je veliko. V zvezi s priimkom G. na poštnem predalčniku v H. opozarja na to, da oba s sosedom izhajata iz drugačnega okolja, v katerem so medsosedski odnosi drugačni kot v Sloveniji, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Glede priče B.B., ki je zadolžena za obračunavanje stroškov pri toženi stranki, opozarja na nasprotje v njeni izpovedi, saj je po eni strani dejala, da jo je tožnik klical zaradi izjave za prevozne stroške, po drugi pa, da ne ve, zakaj jo je klical. Navaja, da jo je klical zaradi pridobitve potrebnih podatkov, da bo lahko pravilno ravnal ter se sprašuje, zakaj bi jo povpraševal o tem, kdaj mora sporočiti nov naslov, če bi stalno prebival v F. že od leta 2010. Ne zanika, da je občasno prespal v F. in da je zato utemeljeno menil, da mu ni treba spremeniti kraja prebivališča, ker gre za občasno stanje. Meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedi priče C.C., ki je prepričljivo izpovedala, da tožnik ni prebival na naslovu na I. ulici v F.. Povzema njeno izpoved in trdi, da je ta v delu, v katerem se nanaša na dejstvo, da tožnik ni prebival na naslovu na I. ulici, skladna z drugimi dokazi. Navaja, da so praktično vse priče izpovedale, da je tožnik prebival na naslovu v H., razen priče A.A., ki je svoje ugotovitve utemeljil na izhodih tožnika iz stanovanja njegove partnerice v krajšem obdobju. Izraža dvom, da je bil detektiv na naslovu na I. ulici že ob 5.30, ko bi lahko videl, da se je tožnik pripeljal. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik na delo prihajal z naslova v F. in to že od leta 2010. Pove, da je v primeru dvoma treba razsoditi v korist delavca, saj je ta v tovrstnih postopkih šibkejša stranka. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 215. člena ZPP. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o odločilnih dejstvih, ki izhajajo iz pričevanja priče C.C.. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenim zahtevkom tožnika ugodi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da se pritožba tožnika zavrne kot neutemeljena in vsaki stranki naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni v zvezi z izpovedjo priče C.C., niti je pritožba konkretno ne navaja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo 215. člena ZPP, po katerem sodišče v primeru, da na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo, da je zakonita tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Za uporabo določbe 215. člena ZPP tako v predmetni zadevi ni bilo potrebe.

8. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi, so: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu delovodja, - da je tožnik z izjavo z dne 30. 4. 2010 (B 3) in izjavo z dne 11. 11. 2014 (B 5) toženi stranki sporočil, da se vozi na delo in uveljavlja stroške prevoza na delo in z dela z naslova J. ulica 52, H., ki je tudi naslov, ki ga je navedel kot svoj naslov v pogodbah o zaposlitvi z dne 5. 4. 2011 (A 1) in 10. 4. 2012 (A 2), - da tožnik v obdobju od 22. 9. 2015 do 22. 12. 2015 ni prihajal na delo z naslova J. ulica 52, H., ampak z naslova I. ulica 21, F., - da je tožena stranka tožniku ves čas njegove zaposlitve plačevala stroške za prevoz na delo in z dela z upoštevanjem naslova J. ulica 52, H., ki je 30,2 km bolj oddaljen od kraja dela od naslova I. ulica 21, F..

Glede na taka pravilno ugotovljena pravno pomembna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil delovne dolžnosti: obveščanja iz 36. člena ZDR-1 in upoštevanja navodil delodajalca iz 34. člena ZDR-1, da je to storil naklepoma, poleg tega ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. - KZ), podan pa je tudi drug pogoj za zakonito podajo izredne odpovedi, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 9. Tožnik v pritožbi predvsem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na poročilo in izpoved detektiva A.A. ter izpoved priče B.B.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnikove nekdanje žene C.C., in dokazno ocenilo izpovedi prič D.D. in E.E. v primerjavi z njunima izjavama, ki sta ju podali detektivu A.A.. Tožnik s trditvami v pritožbi ni omajal prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z verodostojnostjo poročila in izpovedi navedenega. Zgolj dejstvo, da v poročilu detektiva ni fotografij parkiranega tožnikovega avtomobila, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da tožnik na opazovane dneve avtomobila ni uporabil, saj zadostuje izpoved o detektivovi lastni zaznavi. Tudi to, da iz detektivovega poročila izhaja več podrobnosti pri izpovedi sosedov tožnika na naslovu v H. in na naslovu v F., kot pa sta jih nato zaslišana kot priči navedla pred sodiščem prve stopnje, ne pomeni, da je to poročilo nepravilno. Pritožbeno sodišče pa sicer niti ne ugotavlja bistvenih razhajanj med njunima izpovedma in poročilom detektiva o njunih izjavah, priči namreč pred sodiščem nista izpovedovali diametralno nasprotno, pač pa sta svoji izjavi le omilila oziroma relativizirala, kar je življenjsko logično. Na drugačno odločitev ne vpliva niti pritožbena graja, ki se nanaša na dokazno oceno pomoči tožnika G.G.. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj je štelo trditve o uporabi tožnikovega stanovanja s strani družine G. za neprepričljive, pri tem pa je ustrezno upoštevalo tudi njihove zatrjevane drugačne običaje (11. točka razlogov). Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na neprepričljivost izpovedi B.B. oziroma nasprotja v njeni izpovedi ter njegovo spraševanje o namenu njegovega klica. Priča je jasno izpovedala o tem, da jo je tožnik v edinem telefonskem klicu spraševal o tem, ali mora dati novo izjavo za stroške prevoza, če popoldan pomaga nekdanji ženi pri varstvu otrok, ter da ji je na vprašanje o tem, ali bo v F. prespal oziroma spremenil naslov bivanja, odgovoril, da ne. Iz njene izpovedi kot celote tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izhajajo nasprotja, ki bi omajala pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so vse priče razen A.A. izpovedale, da se je tožnik vozil na delo z naslova J. ulica 52, H., saj sta to izpovedala le tožnik sam in njegova nekdanja žena. Ob ustrezni in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala očitek iz izredne odpovedi, to je, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker delodajalca ni obvestil o tem, da se na delo vozi z naslova I. ulica 21, F., ampak je uveljavljal povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova J. ulica 52, H.. Na to ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožniku očitala, da se že od leta 2010 dalje ni vozil na delo iz H., saj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik v opazovanem obdobju v letu 2015 storil navedene kršitve.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia