Jedro

Tožena stranka na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev v izpodbijani odločbi, ni odgovorila, zato je kršila navedeno določbo ZUP. Istočasno pa je bilo v postopku tudi pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se (povezano s kršitvijo procesnih pravil) ni ugotavljalo za kakšen promet v smislu določb ZDDV (ki je zadevi sporen), je šlo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada A št. ... z dne 4. 10. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B št. ... z dne 13. 4. 2001, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) z obrazložitvijo, da je bil tožniku po obračunu DDV za obdobje december 2000, ki ga je dne 2. 2. 2001 predložil davčnemu organu, vrnjen presežek DDV in da tožnik za mesec december 2000 na račun DDV ni plačal več kot je bil dolžan. Tožnik je v obrazcu za obračun DDV za obdobje december 2000 izkazal presežek DDV v višini 1.982.149,00 SIT. Na obrazcu je podal pripombo, da je "v postavki 11 upoštevan preračun za uničeno osnovno sredstvo do višine tržne vrednosti in po popisu 31. 12. preračunan DDV s plačilom katerega zavezanec ne soglaša, saj je mnenja, da gre za uničenje zaradi višje sile". Dne 13. 3. 2001 je pri prvostopnem organu vložil zahtevek za vrnitev DDV obračunanega in plačanega od karamboliranega vozila na Poljskem od osnove 15.189.566,00 SIT v višini 2.886.017,00 SIT z obrazložitvijo, da je bilo vozilo v prometni nesreči popolnoma uničeno brez vsake krivde njegovega delavca in njega. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja določbo 209. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju: ZDavP), ki določa, da zavezanec za DDV sam obračunava in plačuje DDV. DDV obračunava na podlagi zneskov na izdanih računih za opravljen promet blaga oziroma storitev v davčnem obdobju (37. člen Zakona o davku na dodano vrednost - Uradni list RS, št. 89/98 do 17/00, v nadaljevanju: ZDDV). Tudi po določbi 89. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Uradni list RS, št. 4/99 do 27/00, v nadaljevanju: Pravilnik) določa, da mora davčni zavezanec za davčno obdobje sam ugotoviti davčno obveznost na obrazcu Obračun DDV in ga predložiti davčnemu organu. Torej zavezanec plača DDV na podlagi obračuna, ki ga sestavi sam. Tožnik je obračun za mesec december 2000 napravil sam, v njem navedel podatke o prometu blaga in storitev, o nabavah blaga in storitev, obračunanem in vstopnem DDV ter ugotovljen presežek, katerega vrnitev je zahteval. Po določbah ZDDV se plačani DDV vrača v treh primerih: vstopni DDV, kadar zahteva vračilo davčni zavezanec; davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji; in v potniškem prometu, do česar ima pravico kupec - fizična oseba. Tožnik je v obračunu DDV za december 2000 zahteval vračilo presežka vstopnega DDV in prvostopni organ je njegovemu zahtevku v celoti ugodil. Tožnik je kasneje zahteval vračilo preveč obračunanega DDV, ki ga je plačal na podlagi osnove, ki jo je sam obračunal v davčnem obračunu, za katero v pritožbi zatrjuje, da je previsoka. Vračilo preveč plačanega davka ureja 95. člen ZDavP, ki določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. To pomeni, da ima v sistemu samoobdavčitve zavezanec pravico do vračila tistega zneska, ki ga je plačal nad zneskom davka, kot ga je obračunal v davčnem obračunu. Kot pa je bilo že ugotovljeno je bil tožniku vrnjen znesek 1.982.149,00 SIT, to je toliko kot je v obračunu tudi zahteval. Oznaka 11 v obrazcu Obračun DDV predstavlja davčno osnovo obdavčenega prometa blaga in storitev davčnim zavezancem in končnim potrošnikom po stopnjah 8 % in 19 %, ki jo zavezanec obračuna v skladu z določbami ZDDV in Pravilnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožena stranka tožniku pojasni, da drugostopni organ v pritožbenem postopku preverja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se v danem primeru nanaša na vračilo domnevno preveč plačanega DDV, zato pritožbenega ugovora v zvezi z znižanjem osnove za DDV ni mogoče obravnavati.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Iz obrazca Obračun DDV za mesec december 2000 je razvidno, da je v postavki 11 zajeta vrednost karamboliranega vozila v višini 15.189.566,00 SIT, od katerega znaša DDV 2.886.017,00 SIT. Ta osnova je bila zajeta v obračunu za mesec december po navodilu davčnega organa, ki je pred tem opravil pri tožeči stranki kontrolni pregled. Iz samega Obračuna DDV za mesec december 2000 je razvidno in to pod opombo, da se tožeča stranka z obračunom ne strinja, saj je mnenja, da gre za uničenje kamiona zaradi višje sile. V obravnavani zadevi gre za prisilno izkazan davčni promet. Iz že priložene dokumentacije je razvidno, da gre za uničenje vozila zaradi višje sile, zato je tožeča stranka prepričana, da se obračun DDV za mesec december 2000 mora popraviti. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je osnova za obdavčljiv promet zajeta po navodilu kontrolnega organa. Karambolirano vozilo nikakor ne more biti zajeto v obdavčljiv promet ter od njega ne more biti obračunan DDV. Navedena navodila davčnega organa so v nasprotju s 4. in 5. členom ZDDV in 14. členom Pravilnika. Zato je tožeča stranka tudi podala posebno vlogo za vračilo preveč obračunanega davka. Po mnenju tožeče stranke so nekorektne ugotovitve organa prve stopnje in tožene stranke, da je tožeča stranka za mesec december 2000 dobila vrnjeno toliko presežka kot ga je zahtevala, pri tem pa se v celoti zaobide bistvo, ali je karambolirano vozilo obdavčljiv promet. Če karambolirano vozilo ni obdavčljiv promet, je tožeča stranka upravičena do vračila DDV v višini 2.866.017,00 SIT. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga, po kateri je organ prve stopnje obravnaval zahtevek tožnika za vračilo DDV, je 95. člen ZDavP, ki določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, se preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. V obravnavanem primeru je tožnik vložil zahtevek za vračilo DDV po Obračunu DDV za mesec december 2000, ker se ni strinjal s podatkom, ki ga je res sam vpisal v obračun pod rubriko 11 obdavčljiv promet v višini 15.189.566,00 SIT, vendar je že v obrazcu navedel, da se s to rubriko ne strinja, saj je mnenja, da gre za uničenje zaradi višje sile. Po presoji sodišča je za odločitev o stvari, ali je davčni zavezanec dejansko plačal več po davčnem obračunu (95. člen ZDavP), pomembna tudi opredelitev davčnega organa do tožnikove opombe na samem obrazcu, kar je ponovil v zahtevi za vračilo DDV in pritožbi in pri kateri vztraja tudi v tožbi. Organ prve stopnje se do te opombe ni opredelil, enako pa je storila tudi tožena stranka kljub temu, da tudi v pritožbi tožnik navaja uničenje vozila zaradi višje sile in torej izpostavlja vprašanje ali gre za obdavčljiv promet ali ne. Ker tudi tožena stranka ni odgovorila na to pritožbeno navedbo, je po presoji sodišča kršila pravila postopka, to je 254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP), ki v 2. odstavku navaja, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Ta določba pomeni, da mora pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb presoditi zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe in v obrazložitvi odločbe navesti katere pritožbene navedbe so utemeljene in katere niso utemeljene. Tožena stranka na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev v izpodbijani odločbi, ni odgovorila, zato je kršila navedeno določbo ZUP. Istočasno pa je bilo v postopku tudi pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se (povezano s kršitvijo procesnih pravil) ni ugotavljalo za kakšen promet v smislu določb ZDDV (ki je zadevi sporen), je šlo.

Ker so bila po presoji sodišča v postopku kršena pravila postopka in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. odstavka istega člena ZUS, pri čemer se bo tožena stranka v ponovnem postopku opredelila do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na uničenje tovornega vozila in ta dogodek, kolikor je izkazan, presodila v smislu določb ZDDV ter tako tudi o zahtevku tožeče stranke za vračilo DDV.