Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo premalo izplačanega zneska odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke (družbi, ki je bila pripojena k toženi stranki), četudi je do statusne spremembe (pripojitve) prišlo v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 3.794,17 EUR iz naslova premalo izplačane odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2010 dalje do plačila (I. odstavek izreka) ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 501,00 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predvsem zaradi kršitve 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij I.V. in G.V., T.V.O. p.o. oz. G.V. d.o.o. (v nadaljevanju G.V.), sodba pa o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je sodišče utemeljilo svoj zaključek o delovnopravnem nasledstvu. Dejansko stanje je ugotovljeno napačno, pa tudi zaključek o obstoju delovnopravnega nasledstva je zmoten. Obrazložitev sodbe se ukvarja z delovnopravnim nasledstvom v razmerju med G.V., T.V.O. p.o. in G.V. (pravilno: G.V. d.o.o.), v ničemer pa sodišče ni obrazložilo, na podlagi kakšnega dejstva je ugotovilo, da je pravni prednik tudi G.V., TOZD T.V.O. n sol.o.. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče tudi omenjeni subjekt štelo za pravnega prednika toženca, poleg tega pa je v sodbi napačno navedeno, da naj bi se k toženi stranki pripojil G.V., T.V.O. p.o., saj se le-ta ni pripojil, pripojil se je namreč G.V.. V zvezi s pripojitvijo G.V. (pravilno: G.V. d.o.o.) je potrebno upoštevati, da je pravno nasledstvo iz 3. odstavka 109. člena ZDR potrebno razlagati v skladu z delovnopravnimi predpisi v povezavi s 73. členom ZDR. Za ugotavljanja priznavanja pravic in pravno nasledstvo je pomemben dan prenosa. Pravice in obveznosti delodajalca prenosnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja, se prenesejo na delodajalca prevzemnika le glede delavcev, ki pri prvotnem delodajalcu delajo na dan prenosa. Po določbi 591. člena ZGD pravne posledice pripojitve nastanejo, ko je le-ta vpisana v sodni register (konkretno 21. 10. 1991), ta dan pa se tudi šteje za datum prenosa. Tožeča stranka na dan vpisa pripojitve G.V. ni bila zaposlena pri G.V. in zato tudi pravice iz njenega delovnega razmerja niso bile predmet prenosa. Pravni prednik delavčevega delodajalca je le tisti delodajalec, pri katerem je delavec delal v trenutku prenosa. Tožnik pa je bil že od 7. 5. 1991 dalje zaposlen pri tožencu in se na dan vpisa pripojitve družbe G.V. k tožencu pravice iz njegovega delovnega razmerja niso mogle prenesti na toženko, ker tedaj ni bil več zaposlen pri družbi G.V. – v stečaju. Sodišče v sodbi zelo na široko komentira določbe ZDR o spremembi delodajalca. S tem v zvezi je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, saj je sodišče svojo odločitev glede kontinuitete opiralo na določbe veljavnega ZDR in se sklicevalo na sodno prakso EU, čeprav se sporna razmerja presojajo po prejšnjih predpisih (gre za pravno nasledstvo za čas od leta 1977 do 1991). Za rešitev zadeve je izključno relevanten materialni predpis, ki je veljal v tem obdobju, to pa je Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 42/1989 s spremembami in dopolnitvami – ZTPDR), ki je v 15. členu določal prevzem delavca v drugo organizacijo oz. delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V obravnavani zadevi ni bil izpolnjen noben pogoj glede kontinuitete delovnega razmerja, družba G.V. ni izdala nobene odredbe, na podlagi katere bi njeni delavci prešli k toženki. Med toženko in družbo G.V. v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba ali sporazum o prehodu delavcev k toženki. Z dnem začetka stečajnega postopka nad to družbo je vsem delavcem (skoraj 600) prenehalo delovno razmerje, le 240 pa se jih je zaposlilo pri toženi stranki, prednost pa so imeli delavci, ki so bili ustrezno usposobljeni. Tudi v primeru, če bi dejansko obstajalo pravno nasledstvo, bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavrniti tožbeni zahtevek, saj se v skladu s 3. odstavkom 109. člena ZDR lahko upošteva zgolj neprekinjena delovna doba, v obravnavanem primeru pa ni šlo za neprekinjeno delovno dobo. Delovna doba pred prekinitvijo se tudi pri izračunu zadnjega odpovednega roka ne more upoštevati, glede na 3. odstavek 109. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka torej ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavlja, pri čemer isto vprašanje pravnega nasledstva med toženo stranko in prejšnjimi delodajalci tožnika (o katerem naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov, kar pa ne drži) uveljavlja tudi kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Ker je svojo odločitev, kot je že navedeno, ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi stališča, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja plačilo razlike v odpravnini ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 7. 2010, na podlagi katere je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala dne 29. 9. 2010, treba upoštevati tudi delovno dobo od 1. 1. 1979 dalje, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke, to je G.V., TOZD T.V.O. n.sol.o., v I.V., G.V., p.o. ter G.V., T.V.O. d.o.o.. Tožena stranka mu je namreč izplačala le odpravnino v znesku 6.553,73 EUR (namesto zneska 10.347,90 EUR) ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 29. 9. 2010. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo še razliko v višini 3.794,17 EUR. Pritožbeno sodišče z odločitvijo in utemeljitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi, so naslednje: - tožnik je bil zaposlen v G.V. TOZD T.V.O. n.sol.o. od 1. 1. 1979 do 30. 6. 1998, od 1. 7. 1988 do 6. 2. 1991 pa pri G.V., T.V.O. p.o. (kasneje d.o.o.); - 6. 2. 1991, mu je delovno razmerje pri G.V. prenehalo zaradi uvedbe stečaja nad to družbo; - od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje; - dne 7. 5. 1991 se je zaposlil pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o.) in bil pri njej zaposlen do 29. 9. 2010, ko mu je pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga prenehala.

Tožena stranka je tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačala odpravnino le ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 29. 9. 2010, medtem ko mu delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, ni upoštevala. Štela je, da tega ni dolžna storiti, ker je bila pripojitev podjetja G.V. d.o.o. k toženi stranki izvedena dne 21. 10. 1991, ko je bila pripojitev vpisana v sodni register, na dan prenosa pa tožnik ni bil zaposlen pri G.V., ker se je že prej, 7. 5. 1991, zaposlil pri toženi stranki.

Iz podatkov v spisu izhaja tako pravno nasledstvo med G.V. d.o.o. ter toženo stranko (pripojitev družbe v stečajnem postopku), kot tudi pravno nasledstvo med G.V. TOZD T.V.O. n.sol.o. (v sestavi DO G.V.) ter podjetjem G.V. p.o. (kasneje d.o.o.). Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra z dne 7. 7. 2010 (A4) je razvidno, da je bilo 28. 6. 1988 vpisano konstituiranje DO brez TOZD G.V., T.V.O. p.o., ki je nastala s preoblikovanjem G.V., TOZD T.V.O. n.sol.o., ki je bila istega dne izbrisana iz sodnega registra zaradi preoblikovanja v navedeno podjetje. V navedenem zgodovinskem izpisku je nadalje zabeležen izbris podjetja v družbeni lastnini G.V. T.V.O. p.o. z dne 1. 10. 1990 zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo G.V. d.o.o.. Pravno nasledstvo med vsemi navedenimi pravnimi subjekti, pri katerih je bil zaposlen tožnik, je torej nedvomno izkazano. G.V. d.o.o., pa je bila izbrisana iz sodnega registra dne 21. 10. 1991 zaradi pripojitve k podjetju M. d.o.o..

Nasledstvo je nedvomno razvidno tudi iz podatkov v tožnikovi delovni knjižici. Iz delovne knjižice je razvidna zaposlitev tožnika v G.V., TOZD T.V.O. od 1. 1. 1979, ki je trajala do 30. 6. 1988 – datum prenehanja zaposlitve in vpis trajanja zaposlitve v podjetju in skupnega trajanja vseh zaposlitev je tedaj vpisalo podjetje G.V. n.sol.o., kar prav tako kaže na pravno nasledstvo med navedenima pravnima subjektoma (čeprav se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna statusna sprememba je bila tedaj izvedena, ker to dejstvo očitno sploh ni bilo sporno). Brez prekinitve se je tožnik nato 1. 7. 1988 zaposlil pri podjetju G.V. T.V.O. p.o., ki se je (po uveljavitvi tedaj veljavnega Zakona o podjetjih – ZP /Ur. l. SFRJ, št. 77/1988/) preoblikovala v d.o.o. (kot izhaja iz štampiljke v delovni knjižici), nad katero je bil v letu 1991 uveden stečajni postopek, zaradi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje 6. 2. 1991. Tožnik je bil nato krajše obdobje prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje (od 7. 2. 1991 dalje), 7. 5. 1991 pa se je, kot prav tako izhaja iz vpisa v delovni knjižici, zaposlil pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o., ki se je 9. 11. 1994 preoblikovala v delniško družbo, pred tem, dne 21. 10. 1991 pa je bilo k njej pripojeno podjetje G.V., T.V.O. d.o.o.).

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G.V. d.o.o. zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo k drugemu podjetju (4. točka 1. odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja iz določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med G.V. d.o.o. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve te družbe k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G.V. d.o.o.) zaposlen pri G.V. d.o.o., je zmotno, saj v 3. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR) tak pogoj ni določen. Iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalcih. Tretji odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G.V. d.o.o. sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar podjetje samo ni prenehalo zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njegov pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen istega zakona pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (1. odstavek 93. člena).

Tožnik je bil od 7. 2. 1991 dalje krajši čas sicer res prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ki je s toženo stranko sklenil pogodbo o vložitvi sredstev izplačil denarnih nadomestil za brezposelnost delavcev stečajnega dolžnika in prav iz tega razloga se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G.V. d.o.o. – v stečaju k toženi stranki. Ob dejstvu, da je prav iz tega razloga (da bi se v okviru aktivne politike zaposlovanja financirala nadaljnja zaposlitev delavcev z javnimi sredstvi) prišlo tako do prijave tožnika in drugih delavcev na Zavodu RS za zaposlovanje (po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja) in čez nekaj mesecev do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, h kateri se je kasneje pripojila družba G.V. d.o.o. v stečaju, je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, kot da zaposlitve ni spremenil. Vmesna prijava delavcev na Zavodu RS za zaposlovanje je bila potrebna prav zaradi zagotovitve financiranja njihove zaposlitve pri toženi stranki potem, ko jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, zato bi bilo povsem nesprejemljivo, da bi se jim odrekala pravica do odpravnine zaradi kratkotrajne prekinitve in vmesne prijave na zavodu. Ne nazadnje pa tudi 3. odstavek 109. člena ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da bi za pridobitev pravice do odpravnine morala biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih (v letu 1991 po ZDR/90 oz. ZTPDR), vendar dejstvo, da se je sodišče sklicevalo na novi ZDR in na sodno prakso sodišča Evropske skupnosti, na pravilnost odločitve ne vpliva.

V obravnavani zadevi je torej dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika pri pravnih prednikih tožene stranke od 23. 8. 1971 (s prekinitvami, ki so razvidne iz delovne knjižice) dalje.

V sodni praksi pa se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi pravnega nasledstva ni, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in nato prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

V obravnavanem primeru pa gre za pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zato je delovnopravna kontinuiteta podana, določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) pa za obravnavani primer ni mogoče uporabiti za nazaj. Zato so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da med toženko in družbo G.V. d.o.o. v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba ali sporazum o prehodu delavcev k toženki (tak sporazum o prehodu delavcev tudi ni bil možen, če je vsem delavcem že prej delovno razmerje prenehalo in so bili prijavljeni na Zavodu RS za zaposlovanje).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (351., 353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).