Jedro

Odločitev sodišča, da ne bo sledilo predlogu tožnika in zahtevalo presoje ustavnosti zakonskih določb, ki so po mnenju tožnika neskladne z Ustavo Republike Slovenije, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 30.6.2000 in 15.9.1998 ter za priznanje pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPIZVZ). Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po četrti alineji prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ in tudi ne po četrtem odstavku 2. člena istega zakona. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ vložil dne 6.8.1998. Tožniku ni prenehala aktivna vojaška služba v JLA do 18.7.1991 in po tem času tudi ni bil v suspenzu, zaporu, v bolniškem staležu ali dan na razpolago. Tudi zahtevka za upokojitev ni vložil do 18.10.1991, temveč šele 12.11.1991. Aktivna vojaška služba mu je prenehala z 31.12.1991, pravica do vojaške starostne pokojnine pa mu je bila priznana s 1.1.1992. Tožnik na dan 18.10.1991 tudi ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Na naslovu K. 6 je stalno prijavljen od 16.6.1992 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. V reviziji uveljavlja "hude kršitve tako pravil postopka kot materialnega prava", ki naj bi jih zagrešilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je bilo na to posebej in izrecno opozorjeno, vendar se je zavzetju stališč do spornih vprašanj izmaknilo enako kot prvostopno sodišče oziroma je izpodbijana stališča prvostopne sodbe po vsebini zgolj z drugimi besedami ponovilo. Gre za predvsem dva problema: problem enakosti pred zakonom (drugačna odločitev kot v šestih individualno navedenih analognih primerih) in problem skladnosti ZPIZVZ z Ustavo. Neresnična je navedba v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj šteje sporno zakonsko ureditev za skladno z Ustavo. Tožnik opozarja v reviziji samo na bistvo problema (na obe do sedaj nerazsojeni temeljni vprašanji) in se pri tem sklicuje tudi na vso dosedanjo argumentacijo, ki je zajeta v raznih aktih dosedanjega postopka.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe. Vloži se lahko le iz posebej izrecno določenih razlogov (370. člen ZPP). Te razloge mora revident izrecno in jasno navesti in jih tudi utemeljiti in se ne more pavšalno oziroma nedoločno sklicevati na "vso dosedanjo argumentacijo, ki je zajeta v raznih aktih dosedanjega postopka".

Tožnik uveljavlja smiselno tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne navede izrecno, za katere kršitve naj bi šlo. Smiselno pa je njegove navedbe mogoče razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Tožnik namreč zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Taka kršitev bi lahko pomenila, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Z revizijo uveljavljana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila torej storjena, če bi pomanjkanje razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe predstavljalo pomanjkanje razlogov o odločilnih navedbah pritožbe.

Revident uveljavlja, da sodba sodišča druge stopnje sploh ne vsebuje obrazložitve o eni od odločilnih navedb pritožbe, ker le ponavlja razloge prvostopenjske sodbe in še to napačno. Revident v pritožbi (v bistvenem) ni uveljavljal ničesar takega, česar ne bi presojalo že prvostopenjsko sodišče. Ker se je pritožbeno sodišče z razlogovanjem prvostopenjskega strinjalo, je sprejemljivo tudi, da se nanj le sklicuje ali ga ponovi. S tako obrazložitvijo ne krši določb pravdnega postopka (določbe 1. odstavka 360. člena ZPP).

Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da sodišči nista utemeljili, zakaj štejeta sporno zakonsko ureditev za skladno z Ustavo. Tožnik navede le uvodni stavek iz drugega odstavka na 5. strani obrazložitve prvostopne sodbe, zamolči pa ostali del obrazložitve v tem odstavku in tudi celotno obrazložitev na 5. strani izpodbijane sodbe. Ob upoštevanju celotne obrazložitve pa je dovolj jasno obrazloženo tudi, zakaj sodišči ugotavljata, da sporna zakonska ureditev ni v neskladju s 14. členom Ustave. Izpodbijana sodba tako ima obrazložitev o vseh navedbah pritožbe, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločitev bistvene pa so ugotovitve sodišča, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od pogojev za priznanje pravice do pokojnine po ZPIZVZ. Tožnik temu niti ne oporeka, temveč uveljavlja drugačno razlago zakonskih določb in pri tem navaja kot zmotno uporabo materialnega prava dvoje: da je bilo v njegovem primeru odločeno drugače, kot v analognih primerih ter da je zakonska ureditev, na katerih temelji zavrnitev njegovega zahtevka, neskladna z Ustavo.

Kot sta dovolj jasno in prepričljivo utemeljili že nižji sodišči, je bilo za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika pomembno le, ali izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za priznanje uveljavljane pravice. Kako je bilo odločeno v drugih primerih na odločitev v tožnikovem primeru ne more vplivati. Tudi če bi tožena stranka ali sodišče v enakih primerih odločila drugače (napačno, na primer tako, da bi priznala pravico kljub neizpolnjevanju pogojev), tožnik ne bi mogel uveljavljati, da tudi v njegovem primeru odločita enako napačno. Enakosti v nepravu ni mogoče uveljavljati. Kolikor pa so upravičenci v primeroma navedenih primerih izpolnjevali pogoje, potem v primerjavi s tožnikom, ki teh pogojev ne izpolnjuje, sploh ne gre za enake oziroma podobne primere. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso točne navedbe tožnika, da so primeroma našteti upravičenci pridobili pravico do pokojnine kljub temu, da so izpolnjevali enake pogoje kot on sam. Na tako dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, tožnik pa v reviziji v zvezi s tem tudi ne uveljavlja nobene kršitve v dokaznem postopku.

Sodnik je pri sojenju vezan na Ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen ZS). Če sodišče (sodnik) pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). A contrario to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z Ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon v tem primeru uporabi tak kot je. Na sodišču je torej presoja o skladnosti zakona z Ustavo. Odločitev sodišča, da ne bo sledilo predlogu tožnika, naj zahteva presojo ustavnosti zakonskih določb, ki so po mnenju tožnika neskladne z Ustavo, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Če se stranka s tako presojo ne strinja, ima sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe) ali pa vložiti ustavno pritožbo.

V čem naj bi bile določbe ZPIZVZ v neskladju z Ustavo, tožnik v reviziji ne navede. V reviziji zatrjuje le kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zaradi neenakega sojenja v njegovem in drugih primerih. Vendar pri tem ne upošteva oziroma spregleda, da sodišču ni mogoče očitati neenakega sojenja, in se pri tem sklicevati na odločitve tožene stranke, o katerih sodišče sploh (še) ni odločalo.

Sodišče druge stopnje se v svoji obrazložitvi ne sklicuje izrecno na odločitve Ustavnega sodišča, čeprav povzame (deloma celo dobesedno) obrazložitev iz sklepa Ustavnega sodišča U-I-45/2004 z dne 2.2.2006. Z navedenim sklepom je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, torej ravno tiste zakonske določbe, za katero tožnik navaja, da naj bi bila v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče se sicer ni izrecno opredelilo do ustavnosti pogoja stalnega prebivališča, posredno pa je njegovo odločitev mogoče razumeti tudi tako, da noben od v četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ določenih pogojev, ni že na prvi pogled neskladen z Ustavo.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.