Jedro

Ko poteče objektivni zastaralni rok, je terjatev zastarana ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožnikove zahtevke, in sicer, da mu mora toženka v petnajstih dneh zagotoviti na svojem računu vrednostne papirje pravnega naslednika P. i. s. pooblaščene investicijske družbe, d.d., v vrednosti 10.559,71 EUR ter opustiti vsakršno razpolaganje s temi vrednostnimi papirji, razen za izpolnitev tožbenega zahtevka, v nadaljnjih petnajstih dneh pa izročiti vrednostne papirje s tem, da upravičeni borznoposredniški družbi naloži, da vloži pri KDD pravilen in popoln nalog za njihovo preknjižbo v korist in na ime tožnika, podrejeno pa še, da mu mora toženka plačati 10.559,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Obenem je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.351,77 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja, da toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Tožnikovo pooblastilo za vpis in vplačilo delnic vsebuje tudi pooblastilo za preknjižbo sredstev iz certifikatskega računa zapustnice. Če toženka preknjižbe ni mogla opraviti, bi morala o tem obvestiti tožnika in zahtevati nova navodila, vendar tega ni storila. Sicer pa toženka svojo obveznost iz mandata lahko še vedno pravilno in popolno izpolni. S pooblastilom na formularju, ki ga je sestavila sama in ponudila v podpis tožniku, se namreč toženka ni zavezala vpisati in plačati sredstev iz certifikatskega računa. Tudi ni pomembno, kdaj je bil N. IS vpisan v sodni register. Ker je toženkina obveznost genus, nemožnost izpolnitve ni mogla nastopiti. Tožnikov zahtevek pa tudi ni zastaral. Škoda namreč sploh še ni nastala, saj lahko toženka kadarkoli vpiše in vplača delnice za tožnika. O tem, da njegovo naročilo ni bilo izpolnjeno, tožnik ni bil obveščen. Za toženkino protipravno ravnanje je izvedel šele leta 2004, ko je sam začel poizvedovati. Tudi zahtevek na izpolnitev pogodbe še ni zastaral, sicer pa sodba razlogov o tem nima. Končno toženka zastaranja sploh ni ugovarjala.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka od tožnika ni prejela ničesar, zato tudi njene izpolnitvene obveznosti ni. Tožnik posledic svojega neustreznega ravnanja s podedovanim certifikatom ne more prevaliti na toženko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že nastopilo zastaranje zahtevkov, ki jih tožnik uveljavlja v tej pravdi. Ta ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, hkrati pa dovolj obrazložena, da jo je bilo mogoče preizkusiti.

6. Tožnik, ki je toženko pooblastil za vpis in vplačilo delnic v N. IS, in sicer s sredstvi z lastninskega certifikata, ki ga je podedoval po svoji materi, zahteva od toženke izpolnitev svojega naročila, v nasprotnem primeru pa odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ker naročilo ni bilo izvršeno. Sporno obligacijsko razmerje je nastalo 30.6.1997, zato se zanj v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – UPB 1) uporablja prejšnji Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št., 29/78, 39/85 in 57/89). Po 1. odstavku 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Iz pooblastila z dne 30.6.1997 ni razvidno, do kdaj bi moralo biti tožnikovo naročilo izvršeno. Tožnik sam je, kot izhaja iz njegove prve pripravljalne vloge, pričakoval, da bo toženka njegovo naročilo izvršila v tridesetih dneh od prejema. Potemtakem bi tožnik lahko zahteval izpolnitev njene obveznosti že v letu 1997, najpozneje pa aprila 1998, ko je bila po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje vpisana ustanovitev družbe N. IS v sodni register. Najkasneje takrat je namreč dospela tožnikova terjatev za izročitev delnic. Splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR je od tedaj do vložitve tožbe v letu 2007 že očitno potekel, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev toženkine obveznosti ugasnila. Tožnik se s pritožbeno trditvijo, da mu toženka lahko še vedno izroči delnice v ustrezni protivrednosti, ne more izogniti kogentnosti instituta zastaranja. Ni bistveno, kdaj bi toženka lahko izpolnila svojo obveznost, pač pa, kdaj bi lahko tožnik najprej terjal izpolnitev. V zvezi s tem je brez podlage tudi pritožbena trditev, da tožniku škoda pravzaprav še ni nastala. V tem primeru bi bil namreč njegov odškodninski zahtevek preuranjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova škoda nastala najkasneje aprila 1998. Ker po 2. odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, od kar je škoda nastala, ni bistveno, da naj bi tožnik za svojo škodo in za protipravno ravnanje toženke izvedel šele v letu 2004. Ko namreč poteče objektivni zastaralni rok, je terjatev zastarana ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel. To pravilo velja tudi v tožnikovem primeru, sploh ker ni bilo ovir, ki bi mu morebiti onemogočale, da bi izvedel za škodo in njenega povzročitelja pred iztekom objektivnega zastaralnega roka.

7. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikove zahtevke. Protispisna je namreč pritožbena trditev, da se toženka na zastaranje ni sklicevala. V resnici je ta ugovor podala že v odgovoru na tožbo. Ker tožnik zaradi zastaranja drugačne odločitve ne more doseči, so odveč vse ostale pritožbene trditve (o naravi in vsebini spornega pogodbenega razmerja ter toženkini kršitvi pogodbenih obveznosti), zato nanje ni treba odgovarjati.

8. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnik opredeljeno ni uveljavljal. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 – UPB 3 in 45/08) potrdilo izpodbijano sodbo.

9. Tožnik je s pritožbo propadel in do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen, medtem ko toženka s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona kriti sami.