Jedro

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, ni pa bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji. Sprememba stalnega prebivališča in s tem izpodbijana odločba ne vplivata na morebitna nerešena premoženjska razmerja tožnika z njegovo bivšo partnerko, ki se rešujejo v drugem sodnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik prebiva na naslovu X. in ne na naslovu Y. Odločil je še, da se z dnem dokončnosti odločbe pri tožniku v registru stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopnejski organ uvedel postopek po uradni dolžnosti, ker je bil podan sum, da tožnik ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu Y. Tožnik je v upravnem postopku povedal, da dejansko stalno prebiva na naslovu X. Prvostopenjski organ je zaslišal tudi več prič, iz izjav katerih izhaja, da tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu X. in ne na naslovu Y. Policijska postaja C. je potrdila, da tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu X. Iz dokazil, zbranih v ugotovitvenem postopku, je tako nesporno ugotovljeno, da tožnik ne živi več na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča in se zato s to odločbo določi naslov stalnega prebivališča na naslovu X. Prvostopenjski organ se sklicuje na 3. točko 3. člena Zakona o prijavi prebivališča, ki določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da vztraja pri svojih pritožbenih navedbah v upravnem postopku in da mu je kršena pravica do stalnega prebivanja. Dokler ne dobi denarja od bivše partnerke, s katero je živel, ne pride v poštev njegova odjava. Enkrat je bil že izbrisan iz registra stalnega prebivališča in ne bi želel biti izbrisan še enkrat. Prosi tudi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča zasleduje temeljni namen Zakona o prijavi prebivališča, ki je v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva, kar pomeni zagotavljanje pregleda nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. Ta namen pa je mogoče uresničiti le, če ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva, pri čemer samo namen ali morebitna želja ne zadostujeta za prijavo oziroma za ohranitev naslova stalnega prebivališča. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da bi si rad uredil normalno življenje, in prosi, naj sodišče ne upošteva želja in interesov njegove bivše partnerke, ampak naj upošteva tudi njegove želje in interese. Predlaga, naj se njegova odjava stalnega prebivališča odloži začasno do delitve premoženja pri pravdnem sodišču. Ponovno se sklicuje na pritožbene navedbe iz upravnega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o prijavi prebivališča v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnik dejansko ne živi ne naslovu Y., saj to med drugim izhaja iz njegove izjave, ko je bil zaslišan kot stranka v upravnem postopku, ko je na vprašanje, kje dejansko prebiva in koliko časa, odgovoril, da dejansko stalno prebiva na naslovu X. že osem ali devet let. Razen tega so to potrdile tudi zaslišane priče. S tem v zvezi sodišče meni, da je pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na zgoraj citirano določilo bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, in da pri tem ni bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji. To nedvomno izhaja iz prvotnega zakonskega besedila Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 59/2006 – UPB), kjer je bilo v 3. točki 3. člena navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“, medtem ko je v noveli zakona, objavljeni v Uradnem listu RS št. 111/2007 bilo besedilo tega določila spremenjeno tako, da se je 3. točka 3. člena po spremembi glasila: „stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva ...“. Iz tega nedvomno izhaja, da je bila volja zakonodajalca v tem, da se spremeni sam pojem stalnega prebivališča. Prej je bil bistven tudi namen posameznika, da v določenem naselju živi, po spremembi pa je bistveno zgolj to, da dejansko na določenem naslovu živi, ne glede na razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu. Iz navedenega razloga sta odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pravilni, ker izhajata zgolj iz ugotovitve, da tožnik živi na naslovu X. Tožnik se v svoji tožbi in pripravljalni vlogi sklicuje na pritožbene navedbe iz upravnega postopka, ki pa jih v upravnem sporu ne povzema. V pritožbi je zanikal, da bi dal policistu izjavo, da dejansko stalno prebiva na naslovu v X. Sklicuje se tudi na to, da mu na zaslišanju pri upravni enoti ni bilo dano, da bi prebral zapisnik o zaslišanju, ampak mu je bilo samo rečeno, naj ga podpiše. Trdil je tudi, da veliko časa preživi v Y. pri prijateljih, v katerih stanovanjih je možnost, da si opere perilo, se stušira in ogreje. Sicer pa se sklicuje prav tako na to, da sprememba prebivališča ne pride v poštev, dokler ne pride do delitve premoženja na pravdnem sodišču. V zvezi s temi navedbami sodišče ugotavlja, da se je do njih opredelil v svoji odločbi pritožbeni organ, ko je navedel, da je tožnik dejstva o tem, da več dni prebiva v Y., prvič omenil šele v pritožbi, medtem ko je v ugotovitvenem postopku ves čas izjavljal, da dejansko prebiva v X. Prav tako drugostopenjski organ ni mogel slediti tožnikovi navedbi, da pri prvostopenjskem organu in v razgovoru s policistom nikoli ni izjavil, da dejansko prebiva na naslovu v X. in da mu zapisnika ni bilo dovoljeno prebrati, ampak le podpisati. Drugostopenjski organ je zavzel stališče, da so pristojni organi odgovorni za resničnost in verodostojnost izjav po uradni dolžnosti in je malo verjetno, da bi tožnika prisilili podpisati zapisnik, ki ga pred tem ni prebral. Sodišče se glede tega pridružuje stališču drugostopenjskega organa in pri tem ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju dne 3. 7. 2012 povsem jasno navedel, da dejansko stalno prebiva na naslovu X. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pri prvostopenjskem organu zaslišan še enkrat in sicer dne 21. 9. 2012, ko je izjavil, da dejansko stalno prebiva na naslovu X. že osem ali devet let. Obakrat mu je bil zapisnik prebran in nanj ni imel pripomb. Pred drugim zaslišanjem pa je bil tožnik z dopisom z dne 10. 9. 2012 seznanjen z ugotovitvami postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča in mu je bil postavljen osemdnevni rok po prejemu tega obvestila, da se izjavi o zbranih dokazih. Iz načina poteka tega postopka izhaja, da je nemogoče, da bi bil tožnik karkoli prisiljen podpisati proti svoji volji, oziroma ne da bi bil seznanjen z ugotovitvami na zapisnikih.

V zvezi z navedbo, da je tožniku kršena pravica do stalnega prebivanja, sodišče pojasnjuje, da mu ta pravica ni kršena, saj je v register stalnega prebivališča še vedno vpisan, čeprav v nasprotju z svojo željo, kje bi želel biti vpisan, kar pa glede na določbe Zakona o prijavi prebivališča ni relevantno, saj gre zgolj za ugotovitveno odločbo. Kot je pravilno navedla tožena stranka, gre zgolj za pregled nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. V kolikor pa je bil tožnik enkrat že izbrisan iz registra stalnega prebivališča, kot navaja v tožbi, pa je to stvar drugega postopka.

Sodišče še pojasnjuje, da sprememba stalnega prebivališča ne vpliva na delitev premoženja z bivšo partnerko. Zgolj zato, ker ima tožnik spremenjeno stalno prebivališče, tožnik ne more biti prikrajšan do deleža na skupnem premoženju, v primeru, da je do njega upravičen. Izpodbijana odločba prav nič ne vpliva na morebitna nerešena premoženjska razmerja z njegovo bivšo partnerko, ki se rešujejo v povsem ločenem postopku. Ker ta postopek nima nobene povezave z delitvijo premoženja, tudi ni relevantna tožbena navedba, da bi se morala sprememba stalnega prebivališča odložiti.

Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tem upravnem sporu pa je stvar posebnega postopka in je bilo o tej prošnji tudi že odločeno z odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 34/2013-6 z dne 8. 4. 2013, s katero je bila prošnja tožnika za brezplačno pravno pomoč v tem upravnem sporu zavrnjena.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).