Jedro

Očitek o neskladnosti izreka z obrazložitvijo glede ure, ko je bilo dejanje storjeno (ali 18.6. okrog 23.00 ure, kot izhaja iz izreka, ali okrog 21.00 ure istega dne, kot je navedeno v obrazložitvi, kjer sodišče povzema izpoved oškodovanca), ne predstavlja nasprotja, ki bi pomenilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Da je podana ta kršitev, mora biti odločba nejasna in nerazumljiva glede odločilnih dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je K.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in mu izreklo po istem zakonitem določilu kazen enega leta zapora. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta v skladu s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostili plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, prvostopenjsko sodišče pa je še s plačilom nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenilo proračun.

Dne 3.12.2001 je zagovornik obsojenca vložil zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š., v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da uveljavljana kršitev zakona ni podana, namesto tega pa v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča zagovornik ponavlja dokazno oceno obrambe, ki jo je predstavil že v prejšnjih treh pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo. Nasprotje glede ure, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker se ne nanaša na odločilno dejstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevo zagovornika obsojenega K.H. zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma uveljavlja nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in razlogi, sploh pa naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni, s čimer uveljavlja kršitev določbe iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa v nadaljevanju zahteve te kršitve ne obrazlaga, temveč ponovno poudarja, da je bil razgovor policistov z obsojencem (tedanjim osumljencem) opravljen že dne 22.6.1994, čeprav je bil ogled, na katerem je bila najdena sled dlani obsojenca, opravljen le en dan prej, strokovno mnenje pa je bilo izdelano šele 30.6.1994 in bi torej moral biti osumljenec policistom znan šele tedaj, ne pa že 22.6.1994. Sodišče bi tako moralo po mnenju zagovornika slediti zagovoru obsojenca, ki ves čas postopka navaja, da so ga kriminalisti peljali na kraj storjenega kaznivega dejanja po dejanju in da je tedaj pustil sled na šipi kuhinjskega okna. Navedeno pa pomeni le očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče ima o teh pomislekih obširne in prepričljive razloge (odločba sodišča prve stopnje na strani 5, sodba pritožbenega sodišča na strani 2) in v zahtevi uveljavljane navedbe ne vnašajo v te zaključke sodišča nikakršnega dvoma oziroma ne vnašajo dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi (427. člen ZKP).

Očitek o neskladnosti izreka z obrazložitvijo glede ure, ko je bilo dejanje storjeno (ali 18.6. okrog 23.00 ure, kot izhaja iz izreka, ali okrog 21.00 ure istega dne, kot je navedeno v obrazložitvi, kjer sodišče povzema izpoved oškodovanca), pa ne predstavlja nasprotja, ki bi pomenilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Da je podana ta kršitev, mora biti odločba nejasna in nerazumljiva glede odločilnih dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da kršitev določb zakona, na katero se sklicuje zahteva, ni podana, zaradi česar jo je na podlagi določila 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker obsojenec prestaja kazen in je brez premoženja, hkrati pa mora skrbeti za enega mladoletnega otroka, ga je sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, oziroma ga je oprostilo plačila povprečnine.