Jedro

Tožnici se ne očita, da je dejavnosti izvedla v drugačni obliki, kot so bile dovoljene, pač pa da dokumentirano in verodostojno ni izkazala, da je dejavnosti dejansko izvedla, kar samo po sebi pomeni kršitev določb za zadevo relevantnih predpisov in njihovega namena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 33041-34/2012/32 z dne 15. 6. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) v en postopek združila postopka odločanja o posebnem primeru odprave odločb prve stopnje, št. 33041-34/2012/8 z dne 30. 5. 2013 (v nadaljevanju: odločba z dne 30. 5. 2013) in št. 33041-34/2012/13 z dne 3. 9. 2013 (v nadaljevanju: odločba z dne 3. 9. 2013). Nadalje je odločila, da se odločbi Agencije z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013 odpravita ter nadomestita z izpodbijano odločbo (2. točka izreka). Zavrnila je zahtevek tožnice, št. 33041-34/2012/4 z dne 19. 4. 2013 (v nadaljevanju: zahtevek1), za povrnitev upravičenih stroškov iz naslova ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav", za dejavnosti iz programa za promocijo vina na trgu Kitajske, za vinsko leto 2012/2013, izvedene med 1. 8. 2012 in 31. 3. 2013, v višini 56.800,00 EUR (3. točka izreka). Agencija je z izpodbijano odločbo zavrnila tudi zahtevek tožnice, št. 33041-34/2012/9 z dne 5. 8. 2013 (v nadaljevanju: zahtevek2), za povrnitev upravičenih stroškov iz naslova ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav", za dejavnosti iz programa za promocijo vina na trgu Kitajske, za vinsko leto 2012/2013, izvedene med 1. 4. 2013 in 31. 7. 2013, v višini 32.815,12 EUR (4. točka izreka). Ker so bila tožnici na podlagi odpravljenih odločb z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013 že izplačana sredstva v skupni višini 89.615,12 EUR, mora navedena sredstva vrniti kot je to določeno v 5. točki izreka izpodbijane odločbe. Z izpodbijano odločbo je bilo nadalje še odločeno, da mora tožnica hraniti izvirne račune in drugo dokumentacijo, ki je bila podlaga za izplačilo sredstev, še najmanj pet let od izplačila zadnjega zneska iz odločbe (6. točka izreka), da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (8. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila vlogo na Javni poziv za zbiranje predlogov programov za sofinanciranje dejavnosti za promocijo vina na trgih tretjih držav v vinskem letu 2012/2013 (v nadaljevanju: Javni poziv). Agencija je z odločbo z dne 31. 7. 2012 odobrila predlagani program za promocijo vina na trgu Kitajske in sredstva za dejavnosti iz programa (za objavo oglasov v medijih, izdelavo reklamnega gradiva, udeležbo na seminarjih, izdelavo raziskave trga in organizacijo seminarjev), v skupni višini do največ 92.000,00 EUR, kar predstavlja 50% prispevek Evropske skupnosti. Tožnica je na tej podlagi vložila zahtevek1 in zahtevek2, ki jima je Agencija z odločbama z dne 30. 5. 2013 (sredstva v višini 56.800,00 EUR) in z dne 3. 9. 2013 (sredstva v višini 32.815,12 EUR) v celoti ugodila. Dne 23. 9. 2014 je Agencija prejela listine Carinske uprave RS (v nadaljevanju: FURS), s katerimi je bila obveščena o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora, ki je bil pri tožnici izveden v zvezi z upravičenostjo sredstev Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (v nadaljevanju: EKJS) v okviru ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav" za proračunska leta EKJS 2011, 2012 in 2013, v skladu z Uredbo 485/2008/ES1. Na podlagi ugotovitev FURS ter na podlagi 42. člena tedaj veljavnega Zakona o kmetijstvu, ki ga Agencija v izpodbijani odločbi imenuje Zakon1 (v nadaljevanju: Zakon1), je Agencija z odločbo z dne 3. 6. 2016 odpravila odločbo z dne 3. 9. 2013 in o zahtevku2 odločila tako, da je del zahtevka v višini 6.386,40 EUR zavrnila, v preostalem delu pa je zahtevku ugodila. Tukajšnje sodišče je s sodbo, št. III U 393/2016-18 z dne 22. 12. 2017, odločbo z dne 3. 6. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovno odločanje. O zahtevku2 je Agencija tako odločala v ponovljenem postopku, na podlagi določb 42. člena Zakona1, o zahtevku1 pa je Agencija odločila na podlagi določb 42. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1), ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, pri čemer Agencija izpostavi, da obe določbi na enak način omogočata odpravo in nadomestitev odločbe v primeru ugotovitve kršitve ali nepravilne uporabe predpisov EU, pri čemer je (kasnejša) določba drugega odstavka 42. člena ZKme-1 vsebinsko širša, saj omogoča odpravo in nadomestitev odločbe tudi v primeru ugotovitve kršitve ali nepravilne uporabe nacionalnih predpisov.

3. V ponovljenem postopku je Agencija vpogledala v listine, ki jih našteje na 5. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. S pozivom, št. 33041-34/2012/26 z dne 13. 4. 2018 (v nadaljevanju: poziv), je Agencija tožnico seznanila s pravnimi podlagami za odločanje, z dejanskimi ugotovitvami, ki izhajajo iz dokumentacije FURS ter z dejanskimi ugotovitvami Agencije glede relevantnih dejstev, ki jih je ugotovila na podlagi vseh listin, v katere je v postopku vpogledala. Tožnico je pozvala, da se o navedbah Agencije izjavi ter da predloži dodatne dokaze. Tožnica je na poziv odgovorila, zato Agencija v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe prvenstveno odgovarja na ugovore tožnice, ki jih je ta podala v odgovoru na poziv.

4. Tožnica je v odgovoru na poziv predlagala, da se ji poleg pisne razjasnitve omogoči tudi ustna obravnava, da bi podrobneje pojasnila kako se promocija vina izvaja na posamičnih trgih. Od Agencije zahteva tudi pojasnila, kako je iste račune presojala trikrat različno. Prvi razlog Agencija ocenjuje kot nepomemben za to zadevo, oba razloga pa sta neutemeljena za izvedbo ustne obravnave. Izpostavlja, da oblika, v kateri se da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ni določena. V konkretni zadevi je za odločitev dovolj listinskih dokazov in za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bilo treba zaslišati prič ali izvedencev, ki jih tožnica niti ni predlagala. Agencija zato meni, da je bilo pravici do izjave stranke zadoščeno s pisnim pozivom, na katerega je tožnica tudi odgovorila. Ob tem se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča. 5. V nadaljevanju Agencija obrazloži, da je izpodbijana odločba izdana pravočasno, v roku 5 let od dokončnosti odločb, ki ju je z izpodbijano odločbo odpravila. Glede na to, da je odločitev o zahtevku1 in odločbo z dne 3. 9. 2013 oprla na Zakon1, ki je začetek zastaranja v 42. členu določal drugače kot ZKme-1, to je od dokončnosti odločbe oziroma v primerih odločb iz drugega odstavka 56. člena od zadnjega izplačila sredstev, Agencija utemelji, da rok, ki začne teči od zadnjega izplačila sredstev, velja le za področje ukrepov politike razvoja podeželja, ne pa za področje ukrepov politike kmetijskih trgov, kamor spada konkretna zadeva. Odločba z dne 30. 5. 2013, s katero je bilo odločeno o zahtevku 1, je postala dokončna 18. 6. 2013, odločba z dne 3. 9. 2013, s katero je bilo odločeno o zahtevku2, pa 20. 9. 2013. Izpodbijana odločba, ki je bila izdana 15. 6. 2018, je bila zato izdana v okviru 5 letnega zastaralnega roka od dokončnosti odločb, ki sta bili z izpodbijano odločbo odpravljeni.

6. V zvezi z ugovorom tožnice, da je Agencija pravico do odprave odločbe po 42. členu ZKme-1 v zvezi z odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevku2, že izkoristila v letu 2016, Agencija pojasni, da je sodišče odločbo iz leta 2016 odpravilo in zato z vodenjem ponovnega postopka in ponovno uporabo drugega odstavka 42. člena Zakona1 zgolj izvršuje navodilo iz sodbe. Ko je zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, pa ne velja načelo prepovedi reformatio in peius, na katerega se sklicuje tožnica. Sodna praksa, na katero se Agencija v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje, je zavzela stališče, da odpravljena odločba nima nobenih pravnih učinkov, upravni organ pa mora v ponovnem postopku odločiti v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP, ob upoštevanju varstva javne koristi.

7. Kot neutemeljen Agencija ocenjuje tudi ugovor tožnice, da od nje (za nazaj) zahteva nova dokazila, ki iz Javnega poziva niso izhajala, pri čemer organ izhaja iz smernic, ki so bile sprejete šele v letu 2015. Dokazila, na katera se tožnica sklicuje, je morala kot obvezne priloge priložiti zahtevku za izplačilo sredstev, sicer bi bil zahtevek formalno nepopoln. V predmetnem postopku pa je Agencija tožnico pozvala k predložitvi ustreznih dokazil, ki bi izkazovala dejansko izvedbo dejavnosti, za katere tožnica uveljavlja povrnitev upravičenih stroškov, pri čemer so bili posamezni dokazi, k predložitvi katerih je tožnico pozvala, v pozivu navedeni zgolj primeroma. Pri tem je Agencija izhajala iz načela materialne resnice in ne iz smernic, ki so bile sprejete v letu 2015, kot to navaja tožnica. V obrazložitvi odločbe o odobritvi programa z dne 31. 7. 2012 je izrecno navedeno, da bo morala stranka sredstva, ki jih je pridobila nezakonito ali nenamensko, vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vročitve odločbe o vračilu sredstev, iz česar izhaja, da je upravičenec edini, ki je vsebinsko in formalno odgovoren za resničnost in točnost podatkov, na podlagi katerih so bila izplačila izvedena. Način kako stranka zagotovi resničnost navedb dejanskih stroškov je v njeni domeni, mora pa predložiti ustrezne dokaze, ki izkazujejo v zahtevkih zatrjevano izvedbo dejavnosti in upravičenost stroškov po posameznih računih.

8. Agencija nadalje obrazloži, da na podlagi ugotovljenih dejstev tožnici očita, da ni izvedla dejavnosti, za katere je prejela sredstva po odpravljenih odločbah, kar pomeni, da so bila tožnici sredstva dodeljena oziroma izplačana v nasprotju s predpisi EU. Natančno pojasni pravni okvir, ki se nanaša na izvrševanje proračuna EU ter načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, iz katerih izhaja, da lahko države članice odobrijo financiranje stroškov zgolj za dejansko izvedene aktivnosti. Ta obveznost se razteza tudi na vlagatelje, ki kandidirajo za sredstva EKJS, kar pomeni, da morajo dejavnosti, ki so jih predvideli v okviru posameznega ukrepa in jih je plačilna agencija vnaprej odobrila, izvesti. Države članice so na podlagi šestega odstavka 53. člena Uredbe 1605/2002/ES2 v zvezi z izvrševanjem proračuna odgovorne tudi za sprejem potrebnih ukrepov za preprečevanje nepravilnosti in goljufij na področju deljenega upravljanja. Z namenom, da se na vseh področjih politike Skupnosti preprečujejo dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti, ter zaradi učinkovitega boja proti goljufijam, je bila sprejeta Uredba 2988/953, ki v 1. členu določa, da se za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti. V istem členu Uredbe 2988/95 je ''nepravilnost'' opredeljena kot vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki. Zaradi zagotovitve pravilne uporabe zakonodaje Skupnosti se v skladu z 2. členom Uredbe 2988/95 uvedejo pravni pregledi, ukrepi in kazni, če je to potrebno. Če vlagatelj, ki kandidira za nepovratna sredstva EKJS, pri uveljavljanju sredstev ne upošteva načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, kot izhajajo iz 27. člena Uredbe 1605/2002/ES, je takšno ravnanje nepravilnost in v smislu 1. člena Uredbe 2988/95, ki jo mora država članica sankcionirati z upravnimi ukrepi ali upravnimi kaznimi, kot to zahtevata 4. in 5. člen Uredbe 2988/95. 9. Uredba o ureditvi trga z vinom (v nadaljevanju: Uredba) in Javni poziv sta bila sprejeta za izvajanje predpisov EU, in sicer Uredbe 1234/2007/ES4 in Uredbe 555/2008/ES5, ki se uporabljata za izvajanje ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav".6 Stranke, ki so kandidirale na Javni poziv, so se z Izjavo iz Priloge 3 Javnega poziva zavezale tudi, da bodo izvedle dejavnosti iz odobrenega programa ter da bodo sredstva, ki bodo pridobljena nezakonito ali porabljena nenamensko, vrnile skupaj z zamudnimi obrestmi. To pomeni, da kolikor je stranka v okviru ukrepa ''Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav'' vložila predlog za izvedbo programa, Agencija pa ga je v tem obsegu in vsebini tudi odobrila, je bila stranka zavezana izvesti vse dejavnosti v obsegu in vsebini, kot izhajajo iz predloga progama. Nadalje morajo stranke za upravičenost do izplačila sredstev dokazati nastanek dejanskih stroškov, ki so v Uredbi in Javnem pozivu določeni kot upravičen strošek. Nastanek upravičenih stroškov je treba dokazati z verodostojnimi listinami, ki dokazujejo obstoj poslovnega dogodka. Drugi odstavek poglavja V. Javnega poziva določa, da bo Agencija spremljala namensko porabo sredstev pri upravičencu; za namensko porabo sredstev se šteje, da so sredstva porabljena za tiste dejavnosti promocije ter v obsegu, kot so bile navedene v predlogu programa ter skladno z odločbo o ustreznosti programa in dodelitvi sredstev. Če stranka v okviru ukrepa ''Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav'' uveljavlja povračilo sredstev za stroške, ki v skladu z Uredbo in Javnim pozivom niso upravičeni do financiranja ali če stranka ne izkaže z ustreznimi dokazili izvedbe dejavnosti, v zvezi s katerimi gre ugotoviti, da jih stranka v celoti ali pa delno ni izvedla v skladu s programom, posledično pa ji sredstva namenjena za te dejavnosti ali pa za del dejavnosti ne pripadajo, navedeno pomeni uporabo sredstev v nasprotju z določbama tretjega odstavka 103.p člena Uredbe 1234/2007/ES in tudi kršitev (c) točke prvega pododstavka ter četrtega pododstavka 4. člena Uredbe 555/2008/ES. S tem je podana kršitev predpisov EU, saj sta Uredba in Javni poziv nacionalna akta za izvajanje Uredbe 1234/2007/ES in Uredbe 555/2008/ES.

10. Na večkratne ugovore tožnice v odgovoru na poziv, da lahko krši 103.p člen Uredbe 555/2008/ES le z izvajanjem dejavnosti, ki niso predvidene v tem členu, Agencija odgovarja, da se tožnici očita, da dejavnosti sploh ni izvedla. Sredstva se zato niso porabila namensko, kar pomeni, da so ogroženi finančni interesi EU, financiranje za neizvedene dejavnosti pa ni dopustno. Kršitev namreč ni le to, da se dejavnost opravi v drugačni obliki, pač pa je kršitev izvedena tudi v primeru, če se ne izkaže, da je bila dejavnost dejansko izvedena, oziroma če se ne izkaže, da je bila dejavnost izvedena v določenem obsegu in vsebini.

11. Agencija dodaja še, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na elektronsko sporočilo uslužbenke Agencije z dne 19. 6. 2017, saj ne more biti relevantno za presojo obveznosti sporočanja sprememb v zvezi z obravnavanima zahtevkoma, ki se nanašata na dejavnosti, izvedene v obdobju od 1. 8. 2012 do 31. 7. 2013. 12. Agencija je v obravnavani zadevi izvedla obsežen ugotovitveni postopek. Predmet obravnave so bili vsi računi, ki so bili podlaga za izdajo odločb z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013, pri čemer je Agencija štela, da četudi je FURS ugotovila, da je posamezen račun pravilna listina, ni ovira za to, da bi Agencija lahko ugotovila drugače kot je ugotovila FURS za posamezni račun oziroma za posamezno dejavnost. 13. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe7 je Agencija (razen glede računa št. 1037 z dne 25. 2. 2013 v višini 4.900,00 EUR) ugotovila, da tožnica dejansko ni izvedla dejavnosti, ki so bile podlaga ostalim računom in ki so bili upoštevani pri izdaji odločb z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013, pri čemer je ugotovljene nepravilnosti pri vsakem posameznem zahtevku in računu izčrpno utemeljila. Agencija zato stroške, ki jih tožnica uveljavlja s temi računi, šteje za neupravičene. V posledici je odločbi z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013 odpravila na podlagi določb 42. člena ZKme-1 oziroma Zakona1, ter oba zahtevka za izplačilo sredstev v celoti zavrnila, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

14. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo, št. 33041-3/2018-2 z dne 10. 9. 2018, zavrnilo. Drugostopenjski organ se pridružuje ugotovitvam in pravnim stališčem Agencije ter ocenjuje, da je bil postopek izdaje izpodbijane odločbe pravilen. Izpostavlja, da se je tožnica v postopku dodelitve predmetnih sredstev z izjavo, ki jo je podpisala, med drugim zavezala tudi, da so vsi v vlogi navedeni podatki (vključno z dokumentacijo) popolni in verodostojni, da je seznanjena s posledicami navajanja neresničnih podatkov ter da bo izvedla dejavnosti iz odobrenega programa, prav tako je bila seznanjena z obvezo vračila nezakonito pridobljenih oziroma nenamensko porabljenih sredstev skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Uredba 555/2008/ES v 97. členu določa povrnitev neupravičenih plačil, ki se z obrestmi izterjajo od zadevnih upravičencev. Navedeni člen napotuje na uporabo 80. člena Uredbe 1122/2009/ES8, ki določa obveznost povračila neupravičenega plačila. Tudi ZKme-1 v petem odstavku 17. člena določa, da mora upravičenec sredstva za posamezen ukrep, ki jih je pridobil nezakonito ali porabil nenamensko, vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede nujnosti izkazanosti škode za proračun in tem, da je Republika Slovenija s spornimi sredstvi protipravno obogatena, saj sredstev v evropski proračun ni vračala, drugostopenjski organ odgovarja, da so za obravnavani postopek brezpredmetne, tožnica pa svojih napak tudi ne more upravičevati z domnevno naknadno izvedeno ali neizvedeno obveznostjo ali neobveznostjo Republike Slovenije do vračila sredstev v proračun EU.

15. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži v plačilo njene stroške upravnega spora.

16. V tožbi primarno ugovarja, da je izpodbijana odločba neutemeljena v luči načela varstva zaupanja v pravo. Posegla je namreč v pravnomočno pravno razmerje, ki ima še večji pomen, ko gre za odločbe in dejanja države. Tožnica je ves čas ravnala v dobri veri, s svojimi akti pa je njena ravnanja potrjevala tudi Agencija. V konkretnem primeru je Agencija pravico, ki ji jo podeljuje 42. člen ZKme-1, izkoristila že v letu 2016. Tožnica meni, da navedenega člena ni dopustno interpretirati tako, da lahko Agencija večkrat (tudi v več desetletjih) uporabi to pravno sredstvo, saj bi sicer stranka nikoli ne imela pravne varnosti. Iz vsebine 42. člena izhaja, da lahko Agencija ta člen uporabi zgolj, ko na podlagi dokončnega poročila nadzornega organa ugotovi nepravilnosti. S poročilom FURS je bila Agencija obveščena v okviru odločanja v letu 2016, ko je tudi izdala odločbo, s katero je tožnici naložila vračilo 6.386,40 EUR, z izpodbijano odločbo pa zahteva nazaj celotno dano podporo, pri čemer Agencija prereka tudi tisto, za kar je FURS ugotovila, da ni sporno. Ob istem dejanskem stanju je Agencija odločila povsem drugače. Leta 2013 ji je odobrila vsa zahtevana sredstva, v letu 2016 je zahtevala vračilo 6.386,40 EUR, z izpodbijano odločbo pa zahteva vračilo vseh sredstev (89.615,12 EUR). Navedeno je nedopustno tudi z vidika prepovedi reformatio in peius; v škodo tožnice je bilo namreč odločeno v posledici pritožbenega oziroma tožbenega postopka. V upravnem postopku, v katerem mora organ varovati tudi javno korist, je sicer mogoče spremeniti odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar le iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 253. člena ZUP. Navedeno določbo je po mnenju tožnice treba razumeti tako, da zavezuje prepoved odločanja v škodo pritožnika ne le pritožbeni organ, kadar sam rešuje zadevo, pač pa tudi prvostopenjski organ, kateremu je zadeva po tem, ko je bila odločba v pritožbenem postopku odpravljena, vrnjena v ponovni postopek. V sodnih postopkih pa je prepoved spremembe v škodo pritožnika absolutna.

17. V zvezi z vprašanjem, ali je bila izpodbijana odločba izdana v 5 letnem roku, tožnica v tožbi navaja, da ne prereka obrazložitve Agencije, da se v obravnavanem primeru uporablja rok 5 let od dne dokončnosti odločbe. Po drugi strani pa navaja, da je rok za izdajo izpodbijane odločbe v zvezi z zahtevkom1 potekel dne 6. 6. 2018, to je v roku 5 let od prejema sredstev, Agencija pa je izpodbijano odločbo izdala 15. 6. 2018, vročila pa 18. 6. 2018, ko je 5 letni rok že potekel, ne glede na to, ali ga štejemo od izplačila ali od dokončnosti zadevne odločbe.

18. Tožnica nadalje ugovarja, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni zadostila zahtevi po konkradiktornem postopku in tožnici ni ustrezno zagotovila pravice, da se izjavi. Tožena stranka je ista dejstva, ki jih je v letu 2013 štela za dokazana, v letu 2016 še vedno štela za dokazana v bistvenem delu, v letu 2018 pri izdaji izpodbijane odločbe pa štejejo za nedokazana. V tem delu lahko razpisno dokumentacijo štejemo najmanj za nejasno, zato bi bilo treba vsa sporna dejstva šteti za dokazana. Sprejem smernic v letu 2015, ki so naknadno in bistveno spremenile dokazni standard, so nujno zahtevale izvedbo javne obravnave, ki jo je tožnica tudi zahtevala, njene neizvedbe pa tožena stranka ni obrazložila. Zahtevkoma je priložila vso dokumentacijo, ki je bila določena v Uredbi in Javnem pozivu, zato Agencija od nje ne more zahtevati tega, kar izhaja iz smernic, ki so bile sprejete v letu 2015 in so bile objavljene na spletni strani Ministrstva.

19. V nadaljevanju tožbe tožnica v zvezi s posameznimi računi kritizira zaključke FURS, dokazno oceno tožene stranke in ponovno izpostavlja, da Agencija od nje ne more zahtevati nečesa, kar ni zahtevala že v letu 2013, ko je vsa dejstva štela za dokazana in celotna zahtevka odobrila. Agencija ji očita kršitev 4. člena Uredbe 555/2008/ES ter 103.p člena Uredbe 1234/2007/ES, ki določata kdaj je stranka upravičena do podpore na tujih trgih, vsi sporni računi pa se nanašajo prav na dejavnosti, ki so v skladu z določbo 103.p člena Uredbe 1234/2007/ES upravičene do podpore. Uredbi sta izvedbeni uredbi, ki zgolj predpisujeta kdaj je kdo upravičen do sredstev in kaj so ukrepi, ki upravičujejo podporo. Navedena člena bi lahko bila kršena, če bi tožnica izvedla druge dejavnosti, ki jih 103.p člen ne našteva, česar pa ji tožena stranka niti ne očita.

20. Tožnica opozarja še na stališče Sodišča EU, da pomeni kršitev prava EU nepravilnost le, če lahko vpliva na proračun. Nastanek finančnih posledic tako prestavlja temeljno predpostavko za dopustitev finančnih popravkov. Agencija škode oziroma posledic za proračun EU (ali RS) niti ne zatrjuje, zato se navedeno v konkretnem primeru ni ugotavljalo. Sredstva, ki jih tožena stranka zahteva od tožnice, niso bila in nikoli ne bodo vrnjena v proračun EU, zato je obravnavani zahtevek, katerega narava je odškodninska, neutemeljen, vračilo sredstev pa bi pomenilo neupravičeno obogatitev RS. Če bi morala RS karkoli vrniti v proračun EU, bi s tem izpolnila svojo lastno obveznost, nastalo zaradi prekomernega dodeljevanja sredstev v višini približno 200 milijonov EUR več od maksimuma pravic, kolikor jih je RS imela največ v proračunu EU, znesek, ki je predmet tega postopka, pa je v primerjavi z navedenim zneskom zanemarljiv. Tožena stranka tudi ni ugotavljala namernosti kršitve in pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala načela sorazmernosti.

21. V primeru, če bi sodišče štelo, da je tožba po nacionalnem pravu neutemeljena, tožnica sodišču predlaga, da Sodišču EU zastavi naslednje predhodno vprašanje: "Ali se določbe 80. člen Uredbe 1122/2009, ki se glasi: "_Če je izvršeno neupravičeno plačilo, kmet povrne zadevni znesek z obrestmi, ki se izračunajo za obdobje, ki preteče med uradnim obvestilom kmetu o obveznosti povračila in povračilom ali odbitkom_" glede na peti odstavek 17. člena Zakona o kmetijstvu, ki določa: "_Ne glede na prejšnji odstavek je v primeru obveznosti vračila sredstev sredstva zavezan vrniti nosilec, na katerega se odločba glasi._" lahko razlaga na način, da je Republika Slovenija upravičena do vrnitve sredstev EU v proračun RS tudi v primeru, ko je - kot v navedenem primeru - financiranje zaključeno in bi zato dodeljena EU sredstva v proračunu RS ostala (RS bi bila glede na prejeta sredstva obogatena) in proračunu EU ta sredstva ne-bi bila povrnjena."

22. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi ter v odločbi drugostopenjskega organa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja še, da so brezpredmetne tiste, ki se nanašajo na Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad 2007-2013, saj se je predmetni ukrep financiral iz Evropskega jamstvenega sklada.

23. Tožnica je sodišču poslala še dve pripravljalni vlogi (dne 31. 5. 2019 in dne 21. 8. 2020), v katerih podrobneje dodatno utemelji že podane tožbene navedbe, predvsem tiste, ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev RS, na neupravičeno uporabo naknadnih smernic in na potek 5 letnega roka za odpravo odločbe po 42. členu ZKme-1. K I. točki izreka:

24. Tožba ni utemeljena.

25. V obravnavani zadevi je Agencija z izpodbijano odločbo odpravila dve svoji odločbi, in sicer odločbo z dne 30. 5. 2013 in odločbo z dne 3. 9. 2013, s katerima je v celoti ugodila zahtevkoma tožnice za izplačilo sredstev iz naslova ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav", za dejavnosti iz programa za promocijo vina na trgu Kitajske, za vinsko leto 2012/2013, izvedene med 1. 8. 2012 in 31. 3. 2013. Navedeni odločbi je nadomestila z izpodbijano odločbo tako, da je oba zahtevka v celoti zavrnila (zahtevek1 v višini 56.800,00 EUR in zahtevek2 v višini 32.815,12 EUR).

26. Odločitev v zvezi z odločbo z dne 30. 5. 2013 in zahtevkom1 je tožena stranka sprejela na podlagi določbe drugega odstavka 42. člena ZKme-1, kot je veljala v času izpodbijane odločbe. Ta določa, da kadar pristojni organ na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena ali izplačana v nasprotju s predpisi ali predpisi niso bili v celoti pravilno uporabljeni, pristojni organ svojo odločbo v roku 5 let od dokončnosti odločbe odpravi in jo nadomesti z novo odločbo. Odločitev v zvezi z odločbo z dne 3. 9. 2013 in zahtevkom2, pa je tožena stranka z utemeljitvijo, da je o odpravi te odločbe že odločala v letu 2016 (in je to odločbo tukajšnje sodišče odpravilo), sprejela na podlagi določbe drugega odstavka 42. člena Zakona1, kot je veljala v času izdaje odločbe z dne 3. 6. 2016.9 Določba drugega odstavka 42. člena je procesna določba, zato sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka odločitev glede odprave obeh odločb in glede obeh zahtevkov za izplačilo sredstev sprejeti na podlagi določbe drugega odstavka 42. člena ZKme-1, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe. Dejstvo, da je tožena stranka odločitev oprla tudi na določbo Zakona1, pa po presoji sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, ker ZKme-1 poseben primer odprave odločbe prve stopnje ureja širše kot Zakon1, saj pristojnemu organu daje možnost uporabe tega sredstva v primeru, ko ugotovi, da so bila sredstva dodeljena ali izplačana v nasprotju s "predpisi" ali "predpisi" niso bili v celoti pravilno uporabljeni, torej tudi nacionalni predpisi, medtem ko je Zakon1 uporabo tega izrednega pravnega sredstva predvideval v primeru, ko Agencija ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s "predpisi Unije" ali "predpisi Unije" niso bili v celoti pravilno uporabljeni. Tožena stranka je odločitev glede obeh odločb in posledično glede obeh zahtevkov za izplačilo oprla tudi oziroma predvsem na ugotovitev, da so bila sredstva tožnici dodeljena v nasprotju s predpisi Unije, tožnica pa tudi ne izpodbija, da bi Uredba kot nacionalni predpis na napačen način implementirala zadevne predpise Unije v slovensko zakonodajo.

27. V zvezi s tožbenimi ugovori, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v pravnomočni pravni razmerji in s tem v načelo varstva zaupanja v pravo, sodišče odgovarja, da možnost uporabe izrednih sredstev predvideva že Ustava RS v 158. členu, ko določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, seveda le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. V predmetni zadevi je izredno pravno sredstvo, ki ga zakon imenuje "poseben primer odprave odločbe prve stopnje", predvideno z zakonom, skladno s predpisi EU, ki državam članicam nalagajo obveznost opravljanja nadzora v primeru izplačanih zneskov in izterjavo zneskov, ki so bili neupravičeno izplačani.10 Odločbi z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013, ki sta bili z izpodbijano odločbo odpravljeni, pa sta bili tudi izdani (in pravnomočni) po tem, ko je določba drugega odstavka 42. člena ZKme-1 začela veljati (dne 28. 7. 2012). Izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1 tako omogoča poslabšanje pravnega položaja upravičenca v nasprotju s predhodnimi odločitvami Agencije, pod tam določenimi pogoji.

28. Eden izmed pogojev, da lahko Agencija uporabi izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1 je tudi ta, da ga uporabi v roku 5 let od dokončnosti odločbe, ki se s tem pravnim sredstvom odpravlja. Neutemeljen je zato tožbeni ugovor, da lahko tožena stranka v izdane odločbe posega v nedogled in s tem ogroža pravno varnost strank. Sodišče je že zgoraj pojasnilo, da so za konkretni primer relevantne določbe ZKme-1 in ne določbe Zakona1, na katerih temelji odločitev tožene stranke v zvezi z zahtevkom2. Zakon1 je zastaranje določal drugače kot ZKme-1, saj je poleg tega, da rok teče od dokončnosti odločbe, za odločitve iz drugega odstavka 56. člena določal, da rok teče od zadnjega izplačila sredstev. Tudi sicer se sodišče strinja z utemeljitvijo Agencije, da se odločitev iz 56. člena nanaša na zahtevke v okviru izvajanja politike razvoja podeželja, zato tek roka od zadnjega izplačila sredstev za obravnavani primer ni relevanten. V konkretnem primeru pa sta bili v letu 2013 (tudi glede zahtevka2) odločbi dejansko izdani in sredstva niso bila zgolj nakazana na račun tožnice, ko že samo nakazilo (brez posebne odločbe) šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno (drugi odstavek 56. člena ZKme-1).

29. Rok za izdajo izpodbijane odločbe je tako pričel teči z dokončnostjo odločb z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013. Med strankama ni sporno, da je odločba z dne 30. 5. 2013 postala dokončna 18. 6. 2013, odločba z dne 3. 9. 2013 pa 20. 9. 2013. Izpodbijana odločba, ki je bila izdana v petek 15. 6. 2018 in tožnici vročena v ponedeljek 18. 6. 2018, je bila tako izdana v okviru 5 letnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1, saj se rok, ki je določen po letih, konča s pretekom tistega dne v letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko se je pripetil dogodek, od katerega se šteje rok, v obravnavanem primeru od dokončnosti odpravljenih odločb. Za konkretni primer zato niti ni pomembno, ali se rok izteče z dnem, ko organ odločbo po drugem odstavku 42. člena ZKme-1 izda, ali z dnem vročitve te odločbe stranki, saj je bila izpodbijana odločba tožnici v okviru 5 letnega zastaralnega roka tudi vročena.

30. Glede na navedeno v prejšnjih dveh točkah obrazložitve so neutemeljeni vsi tožbeni ugovori v zvezi z zastaranjem. Neutemeljen je nadalje tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravico do odprave odločbe po drugem odstavku 42. člena ZKme-1 že izkoristila in da navedene določbe ne bi smela večkrat uporabiti. Odločbe, ki so bile v obravnavani zadevi izdane pred izpodbijano določbo, so bile v postopkih pravnih sredstev (tudi v postopku pred tukajšnjim sodiščem) odpravljene, zato nimajo (več) pravnega učinka in ne morejo biti ovira, da Agencija uporabi pravno sredstvo iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1, pod tam določenimi pogoji, med katerimi je tudi 5 letni zastaralni rok.

31. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka v tej zadevi kršila prepoved reformatio in peius s tem, ko je v letu 2016 zahtevala vračilo 6.386,40 EUR, z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v posledici pritožbenega oziroma tožbenega postopka, pa od tožnice zahteva vračilo vseh sredstev, to je sredstev v višini 89.615,12 EUR. V sodni praksi je ustaljeno stališče11, da v upravnem postopku prepoved reformatio in peius veže samo drugostopenjski organ, ko skladno z določbami ZUP sam spremeni izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ne veže pa prvostopenjskega organa, ko ta odloča v ponovnem postopku. Odpravljena odločba nima več pravnih učinkov, upravni organ pa mora v ponovljenem postopku odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP). V upravnih postopkih je še posebej poudarjena javna korist, stranka pa ima v ponovljenem postopku spet vse možnosti za izjavljanje o razlogih za odločitev in obrambo svojih interesov, vključno z možnostjo ponovne uporabe pravnih sredstev. Vse navedeno velja tako v primeru, ko je prvostopenjska odločba odpravljena s strani drugostopenjskega organa, kot tudi v primeru, ko je odpravljena s strani sodišča, kot je bilo v konkretnem primeru. Agencija je z drugačno dokazno oceno ugotovila drugačno dejansko stanje zadeve kot v prvotnem postopku in je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje morala sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko v škodo tožnice.

32. Tukajšnje sodišče je v zvezi z odpravo odločbe z dne 3. 9. 2013, ki se nanaša na zahtevek2, že odločalo s sodbo, št. III U 393/2016-18 z dne 22. 12. 2017, s katero je tam izpodbijano odločbo iz leta 2016 odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. Že iz stališč, ki jih je sodišče zavzelo v navedeni sodbi izhaja, da listine, ki jih je 23. 9. 2014 Agencija prejela od FURS, predstavljajo dokončno poročilo oziroma drugi končni akt pristojnega nadzornega ali revizijskega organa v smislu določbe drugega odstavka 42. člena ZKme-1. Je pa sodišče tedaj zavzelo stališče, da je Agencija nepravilno izhajala iz predpostavke, da je zapisnik FURS javna listina in je zato zaključke FURS štela kot take, da o njih ni dopustno dvomiti, ter da je posledično pravico do izjave v postopku tožnici zagotovila zgolj formalno. Sodišče je tedaj Agencijo napotilo, da ugotovitve iz zapisnika FURS oceni in izvede ugotovitveni postopek v skladu z načelom proste presoje dokazov, ob tem da tožnici zagotovi dejansko možnost, da se izjavi o vseh za odločitev pomembnih dejstvih in ugotovitvah.

33. V ponovljenem postopku je Agencija izvedla obsežni ugotovitveni postopek in ob presoji vseh listinskih dokazov zaključila, da tožnica ni izvedla dejavnosti, za katere so ji bila izplačana sredstva z odločbama z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013 (razen glede računa št. 1037 z dne 25. 2. 2013 v višini 4.900,00 EUR) ter da so bila sredstva tožnici zato dodeljena v nasprotju s predpisi Unije. S pozivom je Agencija tožnico natančno seznanila s pravnimi podlagami za odločanje, z dejanskimi ugotovitvami, ki izhajajo iz dokumentacije FURS ter z dejanskimi ugotovitvami Agencije glede relevantnih dejstev, ki jih je ugotovila na podlagi vseh listin, v katere je v postopku vpogledala. Tožnico je pozvala, da se o navedbah Agencije izjavi ter da predloži dodatne dokaze. Sodišče zato zaključuje, da je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno pravici tožnice do izjave iz 9. člena ZUP in pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je imela možnost podati navedbe in predlagati dokaze glede vseh okoliščin, ki so pomembne za odločbo.

34. Tožnica se je na poziv Agencije odzvala, vendar tudi po presoji sodišča ni predložila oziroma predlagala takih dokazov, ki bi spremenili oceno glede pravnih ali dejanskih vprašanj zadeve, pri čemer je bilo na tožnici dokazno breme, da predloži kakršnekoli dokaze, ki bi izpodbili ugotovitve Agencije, do katerih je prišla na podlagi ugotovitev FURS, pridobljenih z navzkrižnim pregledom dokumentacije, vendar tožnica, razen splošnih zatrjevanj, da je dejavnosti, ki so bile podlaga za izdajo zadevnih računov izvedla, drugih konkretnih dokazov ni predložila, kar izhaja iz izpodbijane odločbe. Agencija je zato v skladu z načelom proste presoje dokazov, z namenom ugotovitve vseh za zakonito in pravilno odločbo pomembnih dejstev, ter ob upoštevanju načela kontradiktornosti postopka, zaključila, da sredstva na podlagi spornih računov niso bila pridobljena upravičeno, saj storitve niso bile realizirane in zato namen transakcije ni bil dosežen. Izpodbijana odločba vsebuje podrobno utemeljitev nepravilnosti po posameznih računih, iz katerih po presoji sodišča prepričljivo izhajajo razlogi za zaključek, da ne gre za upravičene stroške, do katerih bi bila tožnica upravičena. Z odločbama z dne 30. 5. 2013 in z dne 3. 9. 2013 so bila zato sredstva tožnici dodeljena v nasprotju s predpisi Unije, ki jih je v svoji odločbi navedla Agencija. Sodišče tem razlogom pritrjuje in se nanje izrecno sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), kot se sklicuje tudi na druge razloge izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa, kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače. 35. Tožnica konkretizirano ne zanika, da je do nepravilnosti prišlo, pač pa le na splošno navaja, da so bile vse dejavnosti izvedene, ter se sklicuje na spreminjanje dokazne ocene Agencije in zatrjuje, da tožena stranka (na podlagi smernic, naknadno sprejetih v letu 2015) zahteva predložitev novih dokazov, čeprav je že zahtevkoma za izplačilo sredstev predložila vsa dokazila, skladno z Javnim pozivom in Uredbo. Sodišče se strinja z utemeljitvijo Agencije, da so bile listine, ki jih je tožnica priložila zahtevkoma za izplačilo, stvar popolnosti zahtevkov, dokazi glede verodostojnosti teh listin, ki bi jih tožnica lahko predložila v obravnavanem postopku, pa so stvar tega dokaznega postopka, v katerem se ugotavlja obstoj pogojev za uporabo pravnega sredstva iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1, v posledici ugotovitve, da dejavnosti, za katere je tožnica prejela sredstva, niso bile izvedene. V zvezi z ugotovitvijo, da so bila sredstva tožnici dodeljena v nasprotju s predpisi Unije, pa se tožnica v konkretni zadevi, ko je bilo ugotovljeno, da dejavnosti sploh niso bile izvedene, ne more uspešno sklicevati, da bi morala tožena stranka (bolj) konkretno navesti, v čem je kršitev predpisov Unije v smislu stališča iz sodbe tukajšnjega sodišča, št. III U 350/2014 z dne 20. 3. 2015, ki je bilo zavzeto v drugačni zadevi, ko je šlo za vprašanje jezika, v katerem mora biti izdelan reklamni material. Tožnici se ne očita, da je dejavnosti izvedla v drugačni obliki, kot so bile dovoljene, pač pa da dokumentirano in verodostojno ni izkazala, da je dejavnosti dejansko izvedla, kar samo po sebi pomeni kršitev določb predpisov Unije (in njihovega namena), na katere se sklicujeta tako Agencija kot tudi organ druge stopnje, in ki jih je sodišče povzelo v 8., 9. in 14. točki obrazložitve te sodbe.

36. Glede na zgoraj navedeno, predvsem pa glede na to, da tožnica v odgovoru na poziv ni konkretizirano prerekala dejanskih ugotovitev Agencije, tožnica ne more uspeti z ugovori, da je tožena stranka s tem, ko ni izvedla ustne obravnave, čeprav je bila ta predlagana, bistveno kršila določbe postopka. Razloge, zaradi katerih Agencija ni izvedla ustne obravnave, je izčrpno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jim sodišče v celoti sledi. Tožnici pa je bila pravica do izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, kot že rečeno, v obravnavani zadevi ustrezno zagotovljena.

37. Agencija je v obravnavani zadevi ugotovitveni postopek izvedla glede vseh računov, ki so bili podlaga zahtevku1 in zahtevku2, tudi glede tistih, pri katerih FURS ni ugotovila nepravilnosti. Po presoji sodišča ima tožnica prav, da Agencija določbe drugega odstavka 42. člena ZKme-1 ne more uporabiti, če nepravilnosti nimajo "podlage" že v dokončnem poročilu ali drugem končnem aktu pristojnega nadzornega ali revizijskega organa, četudi Agencija v ugotovitvenem postopku naknadno sama ugotovi določene nepravilnosti. Navedena kršitev pa v obravnavani zadevi ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe. Glede zahtevka1 je Agencija, ne da bi nepravilnosti ugotovila FURS, kot neupravičene štela tudi stroške na podlagi računov, št. 1036 z dne 25. 2. 2013 (v višini 6.500,00 EUR) in št. 1035 z dne 25. 2. 2013 (v višini 4.350,00 EUR), kar skupaj s stroški po računu št. 1037 z dne 25. 2. 2013 (v višini 4.900,00 EUR), za katere je že sama Agencija ugotovila, da predstavljajo upravičene stroške, znaša za zahtevek1 skupaj 15.750,00 EUR oziroma 27,73 % celotnega zahtevka1. V zvezi z zahtevkom2 pa navedeno velja glede računov, št. 437-2013 z dne 5. 4. 2013 (v višini 2.081,40 EUR), št. 587-2013 z dne 31. 7. 2013 (v višini 937,32 EUR) in št. 13-360-000001 z dne 28. 6. 2013 (v višini 1.000,00 EUR), kar skupaj znaša 4.018,72 EUR oziroma 12,25 % celotne vrednosti zahtevka2. Uredba v tretjem odstavku 13. člena določa, da mora skupni znesek podpore, izračunane ob upoštevanju vseh upravičenih stroškov vloženih zahtevkov upravičenca na podlagi odobrenega programa, znašati najmanj 80 % z odločbo odobrenih sredstev za zadevno vinsko leto. Če je skupni znesek podpore nižji, agencija zavrne zahtevke za povrnitev upravičenih stroškov, vložene na podlagi istega programa v naslednjem letu. Če je skupni znesek podpore nižji od 60 %, agencija zavrne zahtevek, o katerem še ni bilo odločeno, upravičenec pa mora vrniti vsa že pridobljena sredstva na podlagi odobrenega programa za zadevno vinsko leto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od dneva vročitve odločbe o vračilu sredstev. Iz citirane določbe Uredbe tako izhaja, da sta bila, ne glede na ugotovljene nepravilnosti, upoštevajoč višino le-teh, oba zahtevka za izplačilo sredstev z izpodbijano odločbo (3. in 4. točka izreka) pravilno zavrnjena v celoti.

38. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, saj je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izkazani vsi pogoji za uporabo posebnega primera za odpravo odločb prve stopnje iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1, ter da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo takih kršitev, ki bi terjale njeno odpravo. Tožnica se zato v konkretni zadevi ne more uspešno sklicevati, da pri izdaji izpodbijane odločbe ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti.

39. S tem, ko je tožnica neupravičeno prejela sredstva, ki so bila financirana iz proračuna EU, je bil proračun EU oškodovan že po naravi stvari, pri čemer Agencija (oziroma Republika Slovenija kot država članica) izplačila izvršuje. Sodišče zato ni sledilo predlogu, da Sodišču EU v reševanje odstopi predhodno vprašanje, navedeno v 21. točki obrazložitve te sodbe.

40. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, na podlagi pisnih vlog strank in vseh pisnih dokazov sodnega in upravnega spisa, saj sta se obe stranki glavni obravnavi pisno odpovedali, v skladu z določbami 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

41. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Uredba Sveta (ES) št. 485/2008 z dne 26. maja 2008 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic. 2 Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti. 3 Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. 4 Uredba Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode. 5 Uredba Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. junija 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniških površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju. 6 V 1. členu Uredbe je določeno, da: "Ureja ukrepe za ureditev trga z vinom, podporo vinarskemu sektorju za sejemske in promocijske dejavnosti na ciljnih trgih ter organizacije proizvajalcev vina za izvajanje:Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (UL L št. 299 z dne 16. 11. 2007, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) št. 1234/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2010 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 v zvezi s pomočjo, dodeljeno v okviru nemškega alkoholnega monopola (UL L št. 346 z dne 30. 12. 2010, str. 11), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1234/2007/ES),Uredbe Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. junija 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniških površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju (UL L št. 170 z dne 30. 6. 2008, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) št. 772/2010 z dne 1. septembra 2010 o spremembi Uredbe (ES) št. 555/2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniških površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju (UL L št. 232 z dne 2. 9. 2010, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 555/2008/ES) in Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis (UL L št. 379 z dne 28. 12. 2006, str. 5, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1998/2006/ES). 7 Glej obrazložitev izpodbijane odločbe od strani 21 do 70. 8 Uredba Komisije (ES) št. 1122/2009 z dne 30. 11. 2009 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 v zvezi z navzkrižno skladnostjo, modulacijo ter integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom v okviru shem neposrednih podpor za kmete, določenih za navedeno uredbo, ter za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 v zvezi z navzkrižno skladnostjo v okviru sheme podpore, določene za sektor vina. 9 Po tedaj veljavni določbi drugega odstavka 42. člena Zakona1 pristojni organ, kadar na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni, svojo odločbo v roku 5 let od dokončnosti odločbe odpravi in jo nadomesti z novo odločbo oziroma svojo odločitev iz drugega odstavka 56. člena tega zakona v roku 5 let od zadnjega izplačila sredstev odpravi in jo nadomesti z odločbo. 10 Podrobneje glede pravne podlage EU glej 8. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča, št. X Ips 10/2019 z dne 12. 11. 2019. 11 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča, št. X Ips 14/2013 z dne 25. 9. 2014 in št. X Ips 109/2016 z dne 16. 1. 2019, ter sklep, št. X Ips 407/2016 z dne 11. 6. 2019.