Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja listin ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato tvorba nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega I. K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni pet mesecev zapora in osem mesecev zapora in nato po določbah o steku enotno kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo v trajanju dveh let. V okviru pogojne obsodbe je določilo tudi nadaljnji pogoj, da mora oškodovancu v dveh letih od pravnomočnosti sodbe povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 14.324,00 EUR. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa je, da je dolžan plačati sodno takso v višini 112,00 EUR. Oškodovancu H. je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 14.324,00 EUR in ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca „delno oprosti obtožbe“, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja, ni podana. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Obsojenec in zagovornica se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran. Navaja, da je kazenski pregon za obsojenca zastaral, za kaznivo dejanje ponarejanja listin, storjeno dne 10. 1. 2006 in za kaznivo dejanje goljufije, storjeno dne 17. 1. 2006, še pred pravnomočnostjo sodbe. Citira 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Poudarja, da je tudi Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, določal, da kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto absolutno zastara v roku desetih let od storitve kaznivega dejanja (šesti odstavek 112. člena KZ). Desetletni zastaralni rok je tako za navedeni dejanji potekel 10. 1. 2016 (ponarejanje listin) oziroma 17. 1. 2016 (goljufija), to je še prej, preden je višje sodišče odločilo o pritožbi in preden je dne 4. 4. 2016 okrajno sodišče po odločitvi višjega sodišča prejelo spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP). Ker je prišlo do delnega zastaranja nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, je podana kršitev zakona tudi v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, saj obsojencu za znesek v zvezi s katerim je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, plačila premoženjskopravnega zahtevka ni mogoče naložiti.

7. Vrhovno sodišče poudarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki je izključno v rokah strank. Vrhovno sodišče ne more ugotavljati kršitev zakona mimo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti po uradni dolžnosti. Dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo tudi razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vrhovno sodišče lahko preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki so v zahtevi konkretno utemeljene in pojasnjene, saj ni dolžno, niti pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma v sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. Dolžnost vložnika torej je, da kršitve, na katere se sklicuje določno utemelji, da jih Vrhovno sodišče lahko preizkusi (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Vrhovno sodišče lahko tako glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, po katerem se omeji na preizkus le tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (vložnica) v zahtevi in upoštevaje ustaljeno sodno prakso, predstavljeno v citirani sodbi, preizkuša tiste kršitve zakona, ki so tudi obrazložene v zahtevi za varstvo zakonitosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica neutemeljeno trdi, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona v roku desetih let od storitve prvega dejanja z dne 17. 1. 2006 v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obsojenec je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije. V konkretnem delu opisa dejanja v pravnomočni sodbi je opisano obsojenčevo dalj časa se ponavljajoče se ravnanje (nadaljevano kaznivo dejanje) od 17. 1. 2006 do vključno 27. 1. 2010. Dejanje je časovno in prostorsko povezano, storjeno na enak način, z enotnim naklepom in s kršitvijo iste pravno zavarovane dobrine, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 54. člena KZ-1. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za eno kaznivo dejanje in je dejanje dokončano takrat, ko je dokončano zadnje dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 dokončano 10. 1. 2010 in od takrat dalje teče desetletni zastaralni rok od storitve kaznivega dejanja, določen v 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ. Čeprav se je zakon spremenil in je KZ poznal takoimenovano absolutno zastaranje kazenskega pregona (šesti odstavek 112. člena KZ), na katerega se tudi sklicuje vložnica v zahtevi, pa absolutnega zastaranje kazenskega pregona KZ-1 več ne pozna in je dejanje pravilno pravno opredeljeno po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V sodbi I Ips 235/2007 z dne 3. 7. 2008 je Vrhovno sodišče poudarilo, da če gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj), velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Glede na določbo 4. točke 90. člena KZ-1 torej zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo v nobenem primeru upoštevaje čas dokončanja kaznivega dejanja. Tudi z vidika pretrganja zastaranja kazenskega pregona po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 zastaranje ni nastopilo, saj se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje teči znova. Tako v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 kazenski zakon ni bil prekršen in do zastaranja kazenskega pregona ni prišlo. Zato ni utemeljeno zavzemanje vložnice zahteve za spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

9. Sodišče prve stopnje je tudi kaznivo dejanje ponarejanja listin pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Vložnica zahteve pravne opredelitve kaznivega dejanja ne izpodbija in ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. V KZ-1 je bila v 54. členu uzakonjena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja. Prvi odstavek navedenega člena določa, da stori nadaljevano kaznivo dejanje kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje. Uporaba določbe 54. člena KZ-1 in tvorba nadaljevanega kaznivega dejanja za kaznivo dejanje ponarejanja listin ni mogoča. Dokler ni bilo uzakonjeno nadaljevano kaznivo dejanje s KZ-1, je bila za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 256. členu KZ sicer možna in dopustna tudi tvorba nadaljevanega kaznivega dejanja, saj se je ta uporabljala, če so bili podani konstantni in variabilni elementi, ki so konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja opravičevali. Sodišče prve stopnje ni, upoštevajoč tudi določbe o časovni veljavnosti kazenskega zakona (3. člen KZ oziroma 7. člen KZ-1), dejanj ponarejanja listin, storjenih pred uveljavitvijo KZ-1, pravno opredelilo skladno s časovno veljavnostjo kazenskega zakona po 256. členu KZ (za kar bi bila sicer možna tvorba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja). Ostala dejanja pa bi bilo potrebno pravno pravilno opredeliti kot posamična dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 47885/2014 z dne 16. 7. 2015). Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Da je bil napačno uporabljen kazenski zakon vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje. Uporabljena je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja tudi za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in dejanje pravno opredeljeno po navedeni določbi v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Vrhovno sodišče, ker je na navedbe strank v zahtevi za varstvo zakonitosti vezano in samo ne more ugotavljati kršitev mimo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni moglo ugotoviti, da naj bi za prvo dejanje, zajeto v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin, nastopilo zastaranje kazenskega pregona, glede na desetletni zastaralni rok, ki je potekel, preden je izpodbijana sodba postala pravnomočna (dne 4. 4. 2016). Vložnica zahteve torej ne zatrjuje in ne uveljavlja, da bi bilo potrebno za dejanja, ki so bila storjena pred uveljavitvijo KZ-1 uporabiti določbe KZ in le v primeru zatrjevane kršitve kazenskega zakona v navedeni smeri, bi lahko Vrhovno sodišče poseglo v pravnomočno odločbo, ob uveljavitvi, da je prišlo do kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče v pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo poseči. Zato tudi ni moglo, upoštevaje teoretična izhodišča o tem, kdaj je nadaljevano kaznivo dejanje dokončano, poseči v opis kaznivega dejanja v zvezi z dejanjem ponarejanja listin, storjenim dne 10. 1. 2006. Ker gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ki zajema pet ravnanj obsojenca, ki skupaj predstavljajo eno kaznivo dejanje, okoliščina da dejanje z dne 10. 1. 2006 še vedno ostaja v opisu dejanja in iz njega ni izpuščeno, v težo kazenskopravnega očitka ne posega.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7112, 71113, 7152 in 7301 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka in premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje.