Jedro

Za stroške iz naslova upravljanja, vzdrževanja in obratovanja, ki nastanejo v vezi s poslovnimi prostori v poslovnih stavbah, se ne uporablja SZ-1, temveč je potrebno uporabiti določbe ZPSPP in SPZ.

Za uporabo 197. člena OZ je odločilno, ali je tožnica plačala dolg iz svojih lastnih sredstev, ter dejstva, ali je plačala obveznost, ki je zakonsko predpisana. Plačilo stroškov obratovanja v poslovni stavbi pa ne bremeni najemnika po zakonu, temveč je predmet svobodnega pogodbenega urejanja.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe se zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 74770/2011, z dne 31. 5. 2011, v izreku razveljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 3.218,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 13,10 EUR od 24. 7. 2010 dalje do plačila, od zneska 943,12 EUR od 18. 9. 2010 dalje do plačila, od zneska 794,41 EUR od 24. 8. 2010 dalje do plačila, od zneska 619,67 EUR od 23. 9. 2010 dalje do plačila, od zneska 736,38 EUR od 23. 10. 2010 dalje do plačila, od zneska 93,32 EUR od 24. 11. 2010 dalje do plačila, od zneska 9,03 EUR od 25. 1. 2011 dalje do plačila in od zneska 9,06 EUR od 24. 2. 2011 dalje do plačila, ter v delu glede stroškov upnika, tožbeni zahtevek pa v navedenem delu zavrne (I. točka izreka sodbe). V prejšnji točki naveden sklep o izvršbi pa je sodišče prve stopnje pustilo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 744,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 272,13 EUR od 24. 8. 2010 dalje do plačila, od zneska 149,34 EUR od 23. 9. 2010 dalje do plačila, od zneska 147,90 EUR od 23. 10. 2010 dalje do plačila in od zneska 175,44 EUR od 24. 11. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper celotno navedeno sodbo je iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa določi še ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena.

5. Ena od predpostavk dopustnosti pritožbe je izkazan pravni interes pritožnika za pritožbo (tretji odstavek 343. člen ZPP). Ta se odraža v možnosti pritožnika, da s pritožbo izposluje zanj ugodnejšo rešitev. Ker je bilo v II. točki izreka tožbenemu zahtevku v obsegu, kot je razvidno iz te točke izreka sodbe ugodeno, tožeča stranka v tem delu s pritožbo ne more doseči zanjo ugodnejše rešitve, zato ji je treba odreči pravni interes za pritožbo v tem delu. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

6. Pritožba v preostalem ni utemeljena.

7. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

8. V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo od navedenega predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

9. Tako prvostopenjska sodba kot obravnavana pritožba se pri presoji utemeljenosti navedenega zahtevka opirata na določbe Stanovanjskega zakonika (2) (v nadaljevanju SZ-1). Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da slednji v obravnavanem primeru ni uporabljiv. Sodišče prve stopnje je namreč kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je bila tožeča stranka v vtoževanem obdobju na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe na Cesti 2 (A 2) upravnik navedene (torej poslovne) stavbe. Za slednje oziroma za stroške iz naslova upravljanja, vzdrževanja in obratovanja, ki nastanejo v zvezi z njimi, pa se ne uporablja SZ-1, temveč je potrebno uporabiti določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (3) (v nadaljevanju ZPSPP) ter Stvarnopravnega zakonika (4) (v nadaljevanju SPZ).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in na te ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano), da je tožena stranka v poslovni stavbi lastnica treh poslovnih prostorov, in sicer posameznih delov stavbe št. 92, 94 in 104 (zemljiškoknjižni izpiski, A 13), ter najemnica 57,96 m² skupnih prostorov (najemna pogodba z dne 1. 9. 2008). Lastniki ostalih posameznih delov stavbe (tj. št. 90, 96, 97, 122, 144, 151, 98 in 99) so R. V. oziroma Z. V. in J. V. 11. Skladno s splošno ureditvijo po SPZ so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače (115. člen SPZ, enako tudi 1. odstavek 117. v zvezi z 68. členom SPZ, po katerem krijejo solastniki stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev), 19. člen ZPSPP - ki se uporablja za poslovne stavbe in prostore in določa, da mora v primeru, če v pogodbi ni drugače določeno, plačevati najemnik najemnino mesečno vnaprej, in sicer najkasneje do petega dne v mesecu, ter povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi - ureja zgolj pravno razmerje med lastnikom in najemnikom, ne določa pa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb. Ker torej ne gre za zakonsko predpisano obveznost najemnika v razmerju do dobaviteljev in upravnika, slednji nima aktivne legitimacije v razmerju do najemnika ne za svoje storitve upravljanja (glede katerih je v relativnem, pogodbenem odnosu z lastniki posameznih poslovnih prostorov), ne za stroške obratovanja na podlagi določbe 197. člena Obligacijskega zakonika (5) (v nadaljevanju OZ). Slednji namreč določa, da lahko tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Za uporabo navedene materialnopravne podlage je torej odločilno, ali je tožnica plačala dolg iz svojih lastnih sredstev, ter dejstva, ali je plačala obveznost, ki je zakonsko predpisana. Plačilo stroškov obratovanja v poslovni stavbi pa ne bremeni najemnika po zakonu, temveč je predmet svobodnega pogodbenega urejanja (3. člen OZ) (6).

12. Tožbeni zahtevek tudi po presoji pritožbenega sodišča zato ni utemeljen v delu, s katerim tožeča stranka vtožuje povračilo stroškov za poslovne prostore št. 90, 96, 97, 122, 144, 151, 98, katerih lastnica - kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče - ni tožena stranka. Dejanska raba, katere upravičenje ni utemeljeno na lastninski pravici, po nobenem od navedenih zakonov, namreč za toženo stranko ne ustvarja zaveze za plačilo vtoževanih stroškov. Odločitev sodišča, ki je tudi v tem delu sicer materialno pravo zmotno uporabilo, se s stališča pritožbenega sodišča (ob upoštevanju drugačnih razlogov) tako izkaže kot pravilna, pritožbena graja v zvezi s tem pa neutemeljena. K temu je dodati, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj pobotne izjave tožene stranke ni mogoče šteti za pripoznanje obveznosti, trditev, da tožeča stranka vtožuje obračunane dobave tudi na podlagi 59. člena SZ-1, pa je glede na predhodno pojasnjeno v tem postopku uporabljivo materialno pravo neutemeljena.

13. Ker tudi pravilna uporaba materialnega prava v obravnavanem gospodarskem sporu narekuje enako rešitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper I. točko izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14. (2) Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 - ZVKSES, 47/06 - ZEN, 45/08 - ZVEtL, 57/08, 90/09 - Odl. US, 56/11 - Odl. US, 87/11, 62/10 - ZUPJS, 40/11 - ZUPJS-A in 40/12 – ZUJF.

(3) Uradni list SRS, št. 18/74, 34/88, 32/00, 102/02 - odl. US in 87/11– ZMVN-A. (4) Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13. (5) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

(6) VSL sodba I Cpg 165/2012.