Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati protipravnosti toženkinega ravnanja – za izključitev posameznika iz varstva do svobode izražanja (tudi) še ne zadošča ugotovitev, da so bile v oddaji navedene neresnične trditve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v stroškovnem delu v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.879,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.393,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 50.000 EUR, umik vseh odlomkov televizijske oddaje A. z dne ... 2015 s spletnega portala www.B.com in iz vseh ostalih medijev, katerih izdajatelj je, ter uničenje oddaje. Zahtevala je prepoved vsakršnega objavljanja in uporabe odlomkov oddaje A. z dne ... 2015 v vseh medijih, katerih izdajatelj je, uporabo intervjuja, posnetega z E. E. z dne ... 2015 na spletnem portalu www.B.com in v ostalih medijih, ki jih izdaja, ter objavo sodbe v časnikih C., D. in na spletnem portalu www.B.com (I. točka izreka sodbe). V II. točki izreka je bilo odločeno, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 9.486 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožbeno sodišče obsežnih navedb pritožbe ne bo posebej povzemalo - do vseh pravno relevantnih pritožbenih zatrjevanj se bo opredelilo v obrazložitvi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

4. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Toženka naj bi s predvajanjem oddaje A., ki je bila na sporedu ... 2015, v kateri je bil še posebej izpostavljen tožnik kot kolektivna avtorska organizacija, posegla v njegovo čast in dobro ime. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, svojo odločitev pa je pravilno gradilo na materialnopravnih izhodiščih, ki jih predstavljata določbi 183. in 178. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotovilo je vsa ključna pravno relevantna dejstva ter na podlagi obširne, logične in življenjsko prepričljive dokazne ocene, napravljene v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, sprejelo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Skrbno je opravilo tehtanje med ustavno zagotovljenimi pravicami – tožnikovo pravico do varstva časti in dobrega imena na eni strani ter toženkino pravico do svobodnega novinarskega poročanja.

7. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe 227. člena ZPP, ker toženka ni predložila posnetka spornega intervjuja z E. E. z dne .... 2015. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil posnetek intervjuja uničen in toženka z njim ne razpolaga več. Zato toženke – upoštevaje določilo 227. člena ZPP – utemeljeno ni pozvalo na predložitev posnetka intervjuja. Na tožniku je dokazno breme edicijskega zahtevka, ki pa mu ni zadostil, zato prvo sodišče od toženke utemeljeno ni zahtevalo predložitve posnetka.

8. Za uveljavljanje bistvene kršitve protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP mora pritožnik konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se protispisnost nanaša in tudi, kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka nasprotuje. Navesti mora konkretno mesto v dokumentih, iz katerih naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo. Pritožbeni očitek o protispisni ugotovitvi, nanašajoči se na predrugačenje intervjuja v sporni oddaji, je povsem posplošen. Pritožnik ne pojasni, kateri podatek naj bi bil v sodbo napačno prenesen. Pa tudi sicer posplošena pritožbena navedba ni utemeljena, saj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel, kako naj bi bili izseki intervjuja v oddaji predrugačeni, pravilna.

9. Neutemeljena je pritožbena graja o neopredelitvi sodišča do bistvenih tožnikovih trditev glede seznanjenosti novinarja F. F. z neresničnostjo očitkov in zamolčanjem bistvenih podatkov v oddaji ter neresničnim in zavajajočim poročanjem, s čimer se očita kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne dokazne ocene ugotovilo, da trditve, ki so bile v oddaji objavljene, niso neresnične ter da je novinar F. F. objavljene informacije preveril. Prepričljivo je pojasnil, da je pridobil številne podatke, opravljeni so bili razgovori z najmanj 20 avtorji, ki sicer niso hoteli biti imenovani, pa tudi s predstavniki vseh kolektivnih organizacij in drugimi poznavalci tožnikovega delovanja. Informacije pa je črpal tudi iz listinske dokumentacije – iz odločb državnih organov in sodišč. Navedeno je potrdila tudi urednica G. G. Zato ne drži pritožbena navedba, da je bilo poročanje novinarja F. F. neresnično in zavajajoče. Ker se je sodišče prve stopnje do navedb tožnika v zvezi s poročanjem novinarja F. F. obsežno opredelilo v več točkah izpodbijane sodbe, očitka o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je protispisno ugotovilo, da bi tožnik na podlagi intervjuja z dne ... 2015 moral vedeti za vsebino sporne oddaje, ni utemeljen. Z navedenim očitkom pritožba podaja kritiko dokazne ocene. Da je izpostavljena ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in življenjsko logična ter temelji na e-sporočilu urednice G. G. (A16). Iz te elektronske komunikacije izhaja, da je bil tožnik z vsebino sporne oddaje seznanjen. Zato niso prepričljiva pritožbena zatrjevanja, da tožnik za temo oddaje ni vedel. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bil namen sporne oddaje (le) očrniti tožnika, ki je bil tudi onemogočen pri predstavitvi nasprotnih stališč. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v oddajo povabljen predstavnik tožnika E. E., ki pa je udeležbo odklonil in v oddajo poslal podpredsednika H. H. V oddajo so bili vabljeni tako zagovorniki kot tudi kritiki delovanja kolektivnih organizacij, zato je zmotna pritožbena teza, da tožniku v oddaji ni bila omogočena predstavitev nasprotnih stališč. Ker se je sodišče prve stopnje do neudeležbe E. E. v oddaji opredelilo v 25. točki obrazložitve, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče v celoti sledi stališču sodišča prve stopnje o dopustni montaži in uporabi spornega intervjuja zaradi preklica avtorizacije intervjuja s strani E. E. Na podlagi 14. člena Kodeksa novinarjev je pravilen materialnopravni zaključek, da je bila podana privolitev E. E. za zvočno in slikovno snemanje (intervju z dne ... 2015). Zato je pravilen tudi nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da po podani privolitvi v snemanje preklic soglasja oz. avtorizacija intervjuja ni bila več mogoča. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da intervju novinarja F. F. z E. E. z dne ... 2015 predstavlja avtorsko delo slednjega. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 5. členu določa, da so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, kamor pa intervju ne sodi. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da predvajanje le nekaj izsekov iz intervjuja ni nedopustno ali v nasprotju z novinarsko etiko. Prepričljivo in logično je tudi pojasnilo urednice G. G., da se avtorizacija uporablja le pri pogovorih, kjer se delajo zapiski, ne pa pri posnetkih, ki sami po sebi omogočajo preverbo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je bila uporaba intervjuja z dne ... 2015 v oddaji A. dopustna, prekršilo določila 5. člena ZASP, 34. in 35. člena Ustave RS ter 183. člena OZ.

12. V oddaji je sodeloval tudi predstavnik tožnika – v oddajo so bili povabljeni tako zagovorniki kot tudi kritiki delovanja kolektivnih organizacij – zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede zagotovljenega ravnotežja med podporniki in kritiki delovanja kolektivnih organizacij. Z navedeno ugotovitvijo sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o nelogičnosti ugotovitve o tem, da tožnik predstavlja eno najdalj časa delujočih kolektivnih organizacij. Kaj naj bi bilo nelogičnega v tem zaključku, pritožba ne pojasni. Dejstvo je, da tožnik predstavlja eno najstarejših kolektivnih organizacij, ki je prva imela dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Pritožba zmotno meni, da poglobljena obravnava in kritika delovanja tožnika ni bila dopustna. Poročanje novinarjev o delovanju tožnika je nedvomno v javnem interesu. Glede na funkcijo, ki jo tožnik opravlja, ga je treba šteti za relativno javno osebo. Na podlagi zakona izključno upravlja avtorske pravice in ima monopolni položaj, saj zakon določa obvezno kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic, zato je poročanje o njegovem delovanju v javnem interesu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega pa so bile v oddaji obravnavane tudi druge kolektivne organizacije.

13. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitve o razlogih za sprejem sprememb ZASP, so za odločitev v zadevi nebistvene. Za poročanje o delovanju tožnika je obstajal javni interes. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe novinarja F. F., so oddajo pripravili zato, ker so prejeli veliko prijav, klicev, opozoril in pritožb nad delovanjem tožnika in delitvijo denarja. Tožnik je monopolna organizacija na trgu, ki glasbenim ustvarjalcem deli denarna sredstva, zato je javni interes za poročanje o njegovem delovanju nedvomno podan.

14. S pritožbenim očitkom o protispisnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da URSIL ni deloval učinkovito, je dejansko podana kritika dokazne ocene, ki pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe nekdanje direktorice URSIL J. J. ugotovilo, da URSIL ni imel nadzora nad podjetjem S., d. o. o, na katerega je tožnik prenesel administrativno upravne posle. To je URSIL-u otežilo/onemogočilo preverjanje tožnikovega poslovanja. Zato je zmoten pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z navedeno ugotovitvijo zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo, zakaj ni verjelo nekdanjima direktorjema URSIL glede izvajanja učinkovitega nadzora nad tožnikom. Priča J. učinkovitosti izvajanja nadzora ni potrdila. Sodišče prve stopnje pa se je do njene izpovedbe opredelilo v 33. točki obrazložitve, zato pritožbeni očitek o neopredelitvi ni utemeljen.

15. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih očitkov o žaljivem in zavajajočem poročanju v sporni oddaji in vseh relevantnih listinskih dokazov ter ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je pritožbena teza, da toženka v oddaji ne bi smela predstaviti tožnikovega delovanja pred letom 2015. Že zgoraj je bilo je bilo na več mestih poudarjeno, da za poročanje o delovanju tožnika obstoji javni interes. Nobenega tehtnega razloga ni, da bi bil časovno omejen le na leto 2015, ko je bila oddaja predvajana. Zato je neutemeljeno in v nasprotju z demokratično pravico javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena pritožbeno stališče, da novinarji v oddaji o dejstvih iz obdobja pred letom 2015 ne bi smeli poročati.

16. V zvezi s povzemanjem odločb UVK pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče navedlo vse odločbe, na katere se je sklicevalo. V bistvenem je povzelo njihovo vsebino, zato očitek o nemožnosti preizkusa sodbe ni utemeljen.

17. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zahteval objave popravka, iz česar bi bilo mogoče sklepati na pravilnost informacije, je zgolj obrobna in za odločitev neključna – nanjo sodišče prve stopnje tudi ni oprlo svoje odločitve.

18. Glede očitkov o obtožbah plagiatorstva pesmi E. E. „...“ je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe novinarja F. F. ugotovilo, da v prispevku nikjer ni bilo govora o plagiatorstvu. Izpostavljena je bila le velika podobnost s pesmijo „...“, pri čemer je toženka v oddaji navedeno dejstvo le povzela na podlagi že izdanih člankov iz let 2005/2006, članka K. ter strokovnega mnenja italijanskega izvedenca, ki je navedel, da pesem vsebuje elemente plagiata. Upoštevaje navedeno pa izjava, da pesem vsebuje elemente plagiata, temelji na dokazih in ne predstavlja neresničnega dejstva. Posledično je nerelevantno pritožbeno zatrjevanje, da bi izjava o E. E., ki pri tožniku opravlja pomembno funkcijo, lahko vplivala tudi na ugled in dobro ime pravne osebe.

19. Neutemeljena je pritožbena navedba o zmotnosti ugotovitve, da je tožnik ustrahoval in izvajal pritiske na novinarsko ekipo, saj je sodišče prve stopnje navedeno ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe priče L. L. in svojo ugotovitev tudi ustrezno argumentiralo v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

20. Pritožba opozarja na neresnično obtožbo novinarja F. F., da tožnik zaradi razlikovanja med rednimi in izrednimi člani nezakonito izvaja uresničevanje članskih pravic. Za navedeno trditev je imel novinar F. F. podlago v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 416/2012 (B 17) in odločbi UVK z dne 8. 4. 2011 (B 10) kot tudi v intervjuju z M. M. in N. N. (B 27). Glede na to, da je imel novinar za svojo trditev ustrezno podlago, ni pretiran zaključek, da je tožnik „ugrabljeno društvo“. Gre za izjavo O. O., ki jo je potrdil na naroku. Ključno je vprašanje, ali je novinar ob navedbi, da tožnik nezakonito izvaja uresničevanje članskih pravic med rednimi in izrednimi člani, imel utemeljen razlog verjeti v resničnost navedenega. Ker je navedba temeljila na odločbi sodišča in UVK, je odgovor pritrdilen. Zato je zmoten pritožbeni očitek, da je sklicevanje sodišča na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 416/2012 nerelevantno. Poleg tega pa tudi iz sodbe G 24/2011 izhaja, da ima lahko asimetrija pri možnostih odločanja (delitev na redne in izredne člane) za posledico sprejemanje odločitev, ki izkrivljajo konkurenco ter da za razlikovanje med rednimi in izrednimi člani ni podlage v določbah ZASP. Vrhovno sodišče je z odločbo G 24/2011 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo UVK, ki ugotavlja, da je delitev na redne in izredne člane izkrivljala konkurenco na trgu, s čimer je tožnik zlorabil svoj položaj na trgu. Zato pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbenim zatrjevanjem, da prej citirana odločba potrjuje dopustnost razlikovanja med rednimi in izrednimi člani tožnika.

21. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede netransparentne delitve denarja in sodelovanja s podjetjem S., d. o. o., je neutemeljen. Za trditve o netransparentni delitvi denarja je imel novinar F. F. podlago v odločbah UVK, URSIL in inšpekcije. Zato je pravilen zaključek sodišča, da je utemeljeno verjel v njihovo resničnost. Sodišče je na podlagi izpovedbe J. J. ugotovilo, da URSIL v preteklosti ni mogel učinkovito vršiti nadzora, zato je utemeljena navedba, da je bil URSIL „brezzobi tiger, ki nad tožnikom ni izvajal učinkovitega nadzora“. Pritožba neuspešno izpodbija vsebino izpovedbe J. J. Priča je izpovedala, „da je bil URSIL v svoji zgodovini čisto brezvezen organ, ki ni vršil tega, kar bi moral vršiti“ (list. št. 412). Strinjala se je z ugotovitvijo, da je bil „brezzobi tiger“ in potrdila, da se nadzor v preteklosti ni izvajal. Pritožbena navedba o odsotnosti opredelitve sodišča do izpovedbe J. J., ki je izpovedala, da je bil tožnik v času sporne oddaje med manjšimi kršitelji in so več nepravilnosti odkrivali pri X in Y, ni utemeljena. Dejstva v zvezi z nepravilnostmi pri drugih kolektivnih organizacijah na resničnost informacije, da so bile pri tožniku odkrite nepravilnosti, nimajo vpliva. Zato se sodišče prve stopnje do navedenega tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati, saj ta podatek za presojo resničnosti trditev o tožniku ni relevanten.

22. Novinar F. F. je pri tožniku preverjal okoliščine nakupa nepremičnine v P., vendar je bil tožnik neodziven. Zato je novinarjeva kritika v zvezi z okoliščinami nakupa upravičena. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v zvezi z neodzivom E. E. zagrešilo kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. V postopku je bilo ugotovljeno, da se E. E. na preverjanje novinarja F. F. ni odzval. Zgolj okoliščina, da je bil zapisnik sklepov 21. redne seje Zbora tožnika objavljen, s čimer tožnik dokazuje, da je bil sklep o nakupu nepremičnine sprejet in članom znan, še ne pomeni, da novinar F. F. ni imel utemeljenega razloga verjeti v podatke, ki jih je dobil od članov. Ti so mu zatrjevali, da z nakupom nepremičnine v P. niso bili seznanjeni. Zato je utemeljen zaključek o upravičenosti kritike v zvezi z nakupom nepremičnine. Tudi za navedbe glede delitve stroškov v višini 3 mio EUR je imel novinar F. F. ustrezno podlago v pogovoru s H. H. 23. Da so bile sejnine v oddaji predstavljene korektno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedbe T. T. Ta je izpovedal, da so bile v tistem obdobju sejnine višje, zneski pa pravilni, saj izhajajo iz letnega poročila. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da je prispevek temeljil na resničnih dejstvih oz., da je novinar ravnal v dobri veri in je izpolnil obveznost preverjanja informacij. Zato je neutemeljena pritožbena graja o napačnosti zaključka sodišča glede višine sejnin. Prav tako je neutemeljena pritožbena kritika dokazne ocene pričanja T. T. Njegovo izpovedbo je sodišče korektno povzelo in jo dokazno ocenilo, skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

24. Pritožbeno zavzemanje za strožjo presojo objavljenih informacij v televizijskem mediju v primerjavi z informacijami, objavljenimi v tiskanem mediju, ni utemeljeno. Za razlikovanje ni nobene prepričljive podlage, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

25. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so novinarji toženke poročali o neresničnih dejstvih in nizali žaljive obdolžitve o tožniku. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo poročanje novinarjev objektivno. Na podlagi vseh pridobljenih informacij so utemeljeno verjeli v njihovo resničnost. Zato ne drži pritožbena navedba, da so novinarji toženke zlorabili pravico do svobode izražanja, kot tudi ne očitek, da tožnik ni imel nobene možnosti odziva. Pritožbi tako ne uspe izpodbiti dokazne ocene o novinarjevi dobri veri in izpolnjeni dolžnosti preverjanja objavljenih informacij.

26. Tožniku ni uspelo dokazati protipravnosti toženkinega ravnanja – za izključitev posameznika iz varstva do svobode izražanja (tudi) še ne zadošča ugotovitev, da so bile v oddaji navedene neresnične trditve1 – zato je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Posledično so odveč pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj škode.

27. Delno pa je utemeljena pritožba v stroškovnem delu. Pritožba pravilno izpostavlja, da tožnik za odgovor na pritožbo zoper sklep o začasni odredbi ni upravičen do nagrade v višini 1500 točk, temveč do nagrade v višini 750 točk na podlagi tarifne številke 18 Odvetniške tarife. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče odmerjeno nagrado pooblaščenca toženke znižalo za 750 točk. Odmera nagrade je razvidna iz stroškovnika toženke na list. št . 408 spisa. Tožnik je tako po navedeni spremembi na podlagi določila 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP toženki dolžan povrniti pravdne stroške v višini 8.879,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

28. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

29. Ker je pritožba tožnika delno utemeljena v stroškovnem delu, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka na podlagi določila 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki, znižalo z zneska 9.486 EUR na 8.879,16 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Tožnik je uspel le zoper stroškovno odločitev, ki predstavlja akcesorno terjatev. Toženki pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 1.875 točk ter materialni izdatki v višini 28,75 točk, skupaj 1.903,75 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 1.142,25 EUR, povečano za 22% DDV pa 1.393,55 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.393,55 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Primerjaj Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015.