Jedro

Na podlagi 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 5. 2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 13. 12. 2001, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožnika kot družbenika uvede postopek prisilne izterjave dolga pravne osebe A. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod (Ur. l. RS, št. 54/99), in sicer za obveznosti, ki izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 14. 8. 2001, ter stroškov za sklep o prisilni izterjavi.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotavlja, da je bil postopek prisilne izterjave uveden zoper tožnika kot edinega družbenika, ki je bil pooblaščen za zastopanje, in sicer na podlagi zakonite subrogacije, ki jo določa ZFPPod. Sklep o prisilni izterjavi dolga zoper tožnika je bil izdan na podlagi seznama zaostalih obveznosti dolžnika. Seznam zaostalih obveznosti dolžnika z dne 14. 8. 2001 je sestavljen v skladu z določbo 44. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001) in po navedeni določbi predstavlja izvršilni naslov.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da s sodbo ni zadovoljen in ne more sprejeti dejstva, da ugotavljanje davčne obveznosti temelji na ravnanju davčne inšpektorice, ki ni želela pojasniti metode izračuna, ki ga je uporabila. Pričakuje, da bo ugotovljeno, da je bila metoda ugotavljanja davčnih obveznosti njegovega bivšega podjetja nestrokovna in nezakonita. Prosi, da se preveri zastaralni rok, saj je bila prva odločba DURS izdana 9. 1. 1996. 4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja te revizije.

8. Iz revizijskih navedb tožnika ne izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevajoč 96. in 97. člen ZDavP ugotovilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Po določbi drugega odstavka 96. člena ZDavP pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP). V obravnavani zadevi je zastaranje pričelo teči leta 1997 (po podatkih v upravnih spisih je bila odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice Maribor, izdana dne 9. 1. 1996). Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, je bil izdan dne 13. 12. 2001, z njim je bil po podatkih v upravnih spisih tožnik tudi seznanjen (iz povratnice izhaja, da mu je bil sklep vročen 24. 12. 2001). S tem je bil ustavljen tek relativnega zastaranja pred iztekom petletnega roka, prav tako ni potekel absolutni desetletni zastaralni rok, kot ga določa ZDavP v petem odstavku 97. člena.

10. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na metodo ugotavljanja davčnih obveznosti družbe A. d.o.o., revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za prisilno izterjavo obveznosti, ki izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 14. 8. 2001. Po določbi 44. člena ZDavP je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče uvesti prisilno izterjavo davčnega dolga, tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika, kjer je za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je navedeni seznam sestavljen v skladu z določbo 44. člena ZDavP. Ker na podlagi prvega odstavka 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, revizijske navedbe tožnika pa se nanašajo na odločbo, s katero so bile ugotovljene davčne obveznosti A. d.o.o. in ki se v tem postopku prisilne izterjave izvršuje, ni pa predmet presoje v tem upravnem sporu, se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo.

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.