Jedro

Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, ker tožnik pred njeno vložitvijo ni uveljavljal varstva svojih pravic pri toženi stranki. Ker je bil tožnik predhodno že vključen v sistem poklicnega zavarovanja oziroma so mu bili do februarja 2012 plačani prispevki za to zavarovanje in gre za terjatev, ki je povsem jasno izražena v denarju, gre za čisto denarno terjatev, ki jo je mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem in za uveljavljanje sodnega varstva ni potrebno predhodno varstvo pravic pri delodajalcu po prvem odstavku 200. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj na račun tožeče stranke, odprt pri KD d. d., iz naslova prispevkov za poklicno zavarovanje plača v I. točki izreka navedene zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za znesek 4.966,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača stroške postopka 142,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela tako, da se zahtevek zavrne oziroma zavrže ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da terjatev iz naslova plačila premije dodatnega poklicnega zavarovanja, ki jo uveljavlja tožnik, ni čista denarna terjatev. Meni, da je pri vtoževani pravici stvar presoje, ali voznik opravlja delo na takšnem delovnem mestu, za katero se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Navaja, da je tako potrebna najmanj presoja, ali v posameznem koledarskem letu na ustreznem delovnem mestu prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa, kar je v postopku ugotavljal postavljeni izvedenec. Glede na navedeno po njenem mnenju ne more biti dopustno neposredno sodno varstvo, temveč bi tožnik moral predhodno nanjo nasloviti pisno zahtevo za odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti v smislu prijave v poklicno zavarovanje in plačila premije. Trdi, da tožnik ni izkazal, da je takšno pisno zahtevo za odpravo kršitev podal, zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje predmetnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga njegovo spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka za leta 2016, 2017 in 2019 na podlagi ugotovitve, da je v teh letih preživel na delovnem mestu manj kot 80 % dejanskega delovnega časa. Sklicuje se na plačilne liste, ki so v spisu, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da je tudi v teh letih na delovnem mestu prebil več kot 80 % delovnega časa (leta 2016 je bila njegova delovna obveznost 1992 delovnih ur, delal je 1674 ur, leta 2017 je bila njegova delovna obveznost 1712, delal je 1664 delovnih ur, leta 2019 je bila njegova delovna obveznost 1904 ure, delal je 1670 delovnih ur). Glede na to meni, da je izpolnjeval pogoje za poklicno zavarovanje tudi za ta leta. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tožnika, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj povrne tožniku stroške postopka 162,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Zoper sklep vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka pritožbo tožena stranka. Predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa prizna stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zoper ugodilni del sodbe vložila pritožbo, po izdaji sodbe pa je bil izdan izpodbijani sklep o stroških postopka. Glede na to, da je vložila pritožbo zoper sodbo, ki služi kot podlaga za odločitev o stroških postopka, vlaga tudi pritožbo zoper sklep. Navaja, da bo v primeru uspeha s pritožbo zoper sodbo odpadla tudi podlaga, na kateri temelji odločitev o stroških postopka v sklepu, zato predlaga njegovo razveljavitev. Priglaša stroške pritožbe.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, sprejeti odločitvi pa sta tudi materialnopravno pravilni.

9. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu prispevkov za poklicno zavarovanje za tožnika, zaposlenega na delovnem mestu voznik avtobusa za obdobje od maja 2013 dalje, skladno z določbami prvega odstavka 199. člena ter tretjega in četrtega odstavka 200. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. –ZPIZ-2) in Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/75 in nasl.). Tožnikovemu tožbenemu zahtevku je glede na dejstvo, da mu je tožena stranka do februarja 2012 vplačevala prispevke za poklicno zavarovanje, ugodilo za leta, v katerih je na delovnem mestu prebil vsaj 80 % delovnega časa (2013, 2014, 2015 in 2018), v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, ker tožnik pred njeno vložitvijo ni uveljavljal varstva svojih pravic pri toženi stranki. Ker je bil tožnik predhodno že vključen v sistem poklicnega zavarovanja oziroma so mu bili do februarja 2012 plačani prispevki za to zavarovanje in gre za terjatev, ki je povsem jasno izražena v denarju, gre za čisto denarno terjatev, ki jo je mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem in za uveljavljanje sodnega varstva ni potrebno predhodno varstvo pravic pri delodajalcu po prvem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl – ZDR-1).1

11. Tožnik nasprotuje zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe s trditvami o tem, da je tudi v letih 2016, 2017 in 2019 prebil več kot 80 % delovnega časa na delu voznika. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o tem, da je v navedenih letih prebil na delovnem mestu 79,2 % (leta 2016), 78,3 % (leta 2017) oziroma 78,5 %(leta 2019) dejanskega delovnega časa na delovnem mestu voznik avtobusa, oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ekonomijo mag. A.A. z dne 17. 8. 2020. Ker tožnik na izvedensko mnenje ni podal pripomb, se do njegovih pritožbenih navedb o višjem številu opravljenih ur na delu voznika pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote, saj ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje glede na tožnikov uspeh v postopku z glavno stvarjo na podlagi 154. in 155. člena ZPP odločilo o naložitvi stroška plačila sodne takse toženi stranki. Ker tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, je posledično pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je dolžna povrniti tožniku 162,18 EUR iz naslova sodne takse za postopek. Pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik in tožena stranka s pritožbami nista uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 30/2019.