Jedro

Namen začasne odredbe je le začasna ureditev stikov za primer, ko bi sicer otroku nastala nepopravljiva ali sorazmerno težko popravljiva škoda. O tem, kakšni stiki so najbolj primerni in ustrezni, pa bo sodišče odločilo s končno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožene stranke (toženke) za izdajo začasne odredbe in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med mld. A. A., mld. L. A. ter njunim očetom (tožečo stranko, tožnikom) tako, da začasno potekajo na naslednji način in v obsegu: vsak drugi vikend, od petka, ko oče otroka prevzame v vrtcu oziroma v šoli, do ponedeljka zjutraj, ko ju pripelje v vrtec oziroma šolo, dvakrat med tednom, in sicer popoldne v trajanju štirih ur, skladno z dogovorom med pravdnima strankama, polovico (enotedenskih) počitnic, skladno z dogovorom med pravdnima strankama. Za primer kršitve obveznosti iz začasne odredbe se je kršitelju izrekla denarna kazen v višini 500,00 EUR, začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravdne zadeve oziroma do drugačne odločitve sodišča (I. točka izreka sklepa). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da vprašanje stikov otrok s pravdnima strankama začasno uredi tako, da bosta otroka en teden pri tožniku, drugi teden pa pri toženki, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V utemeljitev pritožbe se smiselno sklicuje na navedbe, ki jih je podal v ugovoru zoper ugodilni del sklepa. Sodišče je zavrnilo podredni predlog tožnika, ki ga je podal za primer, da bi sodišče ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe oziroma za začasno ureditev vprašanja stikov. Po prepričanju tožnika njegov podredni predlog zagotavlja maksimalno korist otrok in sledi tudi njunim izraženim željam, hkrati ne prejudicira predmetnega spora in otrokoma omogoča enak obseg stikov z obema staršema. Sodišče je predlog tožnika zavrnilo povsem pavšalno. Vsebinsko ga je obravnavalo v 16. točki obrazložitve, kjer se sodišče le sklicuje na že podano obrazložitev v začasni odredbi, da bo z njo korist obeh otrok zagotovljena v največji meri. Sodišče svoje ocene ni ustrezno utemeljilo. Podalo jo je v 12. točki obrazložitve, kjer je navedlo le trditev, da naj bi bila s takšnim načinom izvajanja stikov korist mladoletnih otrok zagotovljena v največji meri. Gre za pavšalno oceno, ki je sodišče ni ustrezno substanciralo oziroma utemeljilo. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja in ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo predlogu tožnika, če imata oba starša primerljive starševske kapacitete in sta enako angažirana ter naj bi bila po oceni CSD in sodišča dosedanja ureditev stikov problematična, ker ni zadosti strukturirana, predvidljiva in onemogoča strnjene stike. Odločitev sodišča ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu toženke in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve oziroma do drugačne odločitve sodišča uredilo stike med mld. A. A. in mld. L. A. ter njunim očetom M. A. na način in v obsegu, kot to izhaja iz I. točke izreka sklepa, ki ga tožnik delno izpodbija. Predlog tožnika za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrnilo (II. točka izreka) in zoper to odločitev se pritožuje tožnik.

5. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje med drugim zatrjeval, da pogojev za izdajo začasne odredbe sploh ni, ker toženka ni izkazala obstoja drugega pogoja po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za zavarovanje z začasno odredbo, t.j., da bi otrokoma nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda, v kolikor začasna odredba ne bi bila izdana. Trdil je, da okoliščine niso takšne, da bi terjale nujnost odločanja in utemeljevale izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe podani, nasprotovanje tovrstnim ugotovitvam bo predmet preizkusa, ki ga bo opravilo sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Navedeno pa ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku, ko je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožnika za izdajo (drugačne) začasne odredbe. Na tovrstne navedbe tožnika zato sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne odgovarja.

6. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že navedeno, izdalo začasno odredbo po predlogu toženke in po uradni dolžnosti, drugačen predlog tožnika za izdajo začasne odredbe je zavrnilo. V obrazložitvi sklepa so razlogi v zvezi z obema odločitvama delno prepleteni, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka in da naj bi sodišče predlog tožnika zavrnilo brez kakršnekoli obrazložitve. Razlogov za svojo odločitev, ki jo tožnik izpodbija, namreč sodišče ni navedlo le v 16. točki obrazložitve, pač pa posredno izhajajo tudi že iz predhodne obrazložitve. Začasno določen obseg stikov tožnika z mladoletnima otroka je namreč sodišče obrazložilo že predhodno.

7. Sodišče prve stopnje je stike določilo tako, da potekajo vsak drugi vikend od petka, ko oče otroka prevzame v vrtcu oziroma šoli, do ponedeljka zjutraj, ko ju pripelje v vrtec oziroma šolo, dvakrat med tednom, in sicer popoldne v trajanju štirih ur, skladno z dogovorom med pravdnima strankama, in polovico (enotedenskih) počitnic, skladno z dogovorom med pravdnima strankama. Tožnik je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe (čeprav je temu nasprotujoče zatrjeval, da pogojev za izdajo začasne odredbe sploh ni) predlagal, da se stiki uredijo na tak način, da otroka en teden preživita pri toženki, drug teden pa pri tožniku. Predlagal je torej širši obseg stikov, kot jih je sodišče prve stopnje določilo z izdano začasno odredbo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnikova pritožba glede obsega s strani sodišča prve stopnje določenih stikov oziroma odločitev o zavrnitvi predloga tožnika glede dodatnih oziroma drugače določenih stikov ni utemeljena. Namen začasne odredbe je le začasna ureditev stikov za primer, ko bi sicer otroku nastala nepopravljiva ali sorazmerno težko popravljiva škoda, kot zatrjuje tudi tožnik. O tem, kakšni stiki so najbolj primerni in ustrezni, pa bo sodišče odločilo s končno odločbo.

8. Na ostale pritožbene navedbe v zvezi z največjo koristjo otrok in podrobnejšo določitvijo stikov ter v zvezi z opredelitvijo do določenih dodatnih dejstev sodišče druge stopnje ne odgovarja, saj bo to predmet končne odločitve.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).