Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,372.819,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek do zneska 1,936.000,00 SIT pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v višini 1,052.819,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,050.000,00 SIT od 30.06.1999 dalje do plačila, od zneska 2.819,00 SIT pa od 25.02.1992 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je le delno ugodilo glede teka zakonskih zamudnih obresti od dela stroškov pravdnega postopka v višini 101.439,00 SIT.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor je njen tožbeni zahtevek zavrnjen (nepremoženjska škoda v znesku 870.000,00 SIT) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo odločitve s prisojo nadaljnje odškodnine v znesku 870.000,00 SIT. Pri tem graja odločitev o višini odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah. Meni, da bi bilo treba glede na težo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku iz tega naslova priznati vso zahtevano odškodnino v znesku 1,050.000,00 SIT, ne pa samo v znesku 500.000,00 SIT. Trajne občasne telesne bolečine so tožniku, ki je rudar, ostale in ga bodo močno ovirale pri delu v rudniški jami. Tudi za prestani strah bi bilo treba dosoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 220.000,00 SIT, ne pa samo v znesku 100.000,00 SIT. Pri tem se revizija sklicuje na izvedensko mnenje dr. M. K. Tožnik je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteval 650.000,00 SIT odškodnine, sodišče druge stopnje pa je na prvi stopnji dosojeno odškodnino, ki je bila v skladu s tožbenim zahtevkom, znižalo za 200.000,00 SIT. Za to ni podlage, saj je ugotovljeno, da levo koleno tožniku zahteka ob fizičnih obremenitvah, da ima težave s hojo po neravnem terenu, s hojo navzgor in navzdol in da je oviran pri svojem vsakdanjem delu in delu v rudniku. Sicer pa je tožnik škodo utrpel že 20.12.1991, zaradi česar bi bilo treba čas čakanja na odškodnino upoštevati pri določitvi njene višine. Ker tožena stranka ni upoštevala določila prvega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji. Tožba je bila vložena v letu 1993, pravdni postopek pa je pred sodiščem prve stopnje trajal kar 6 let. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo lahko sodišče upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Vendar pa mora imeti odmera višje odškodnine zaradi dolgotrajnosti postopka podlago v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo v zlorabi procesnih pravic. V vsakem primeru posebej je treba presoditi, ali je res šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine. V obravnavanem primeru je revizijsko sodišče ugotovilo, da je postopek potekal korektno in da tudi ni mogoče ugotoviti zlorab procesnih pravic (tožene stranke). Zato ni mogoče utemeljeno dosoditi višje odškodnine zaradi zatrjevane dolgotrajnosti postopka. Sicer pa sklicevanje na določbo 919. člena ZOR ni utemeljeno, saj je navedena določba o izplačilu odškodnine ali dogovorjene vsote uvrščena v poglavje o (prostovoljnem) pogodbenem zavarovanju.

Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni mogoče mimo - za to presojo odločilnih - ugotovitev o tem, da tožnik vendarle ni utrpel poškodbe, ki bi jo bilo mogoče uvrstiti med težje. Ob padcu s stola je namreč zadobil le zvin levega kolena z udarnino. Zaradi enotnega obravnavanja nepremoženjskih škod in odškodnin zanje pa morajo biti odškodnine primerljive glede na kriterij lažjih, težjih ali celo katastrofalnih škod - s korekcijo zaradi uporabe načela individualizacije. V obravnavanem primeru je tožnik po hudi trenutni bolečini kontinuirane zmerne telesne bolečine prestajal le nekaj dni, te pa so prešle v občasno zmerne s trajanjem šestih tednov ter v občasno lažje s trajanjem treh mesecev. Trimesečna nošnja elastičnega povoja ni bila "posebno huda" (sodba sodišča druge stopnje). Tudi krajše obdobje bolniškega staleža ne kaže na velik obseg škode iz tega naslova. Primerjava z drugimi podobnimi primeri pokaže, da je dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 500.000,00 SIT primerna.

Trajne posledice poškodbe tožnika ne omejujejo niti v vsakdanjem življenju, niti v poklicnem rudarskem delu. Pri dejavnostih, ki jih lahko še naprej opravlja, je le oviran: ob večjih fizičnih obremenitvah mu noga zateče, težave pa se mu pojavljajo ob hoji po strmini in neravnem terenu. Primerjava z drugimi podobnimi primeri sodne prakse ne omogoča dosoje odškodnine iz tega naslova, ki bi bila višja od zneska 450.000,00 SIT. Višja denarna odškodnina bi bila v nasprotju z načelom pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). Pri tem je v zadostni meri upoštevano, da je tožnik fizični delavec - rudar.

Kratkotrajen strah ob padcu s stola ni bil toliko intenziven, da bi utemeljil samostojno pravno podlago za ugotovitev škode in za odškodnino iz tega naslova. Kasnejši strah za izid zdravljenja pa je dokazan v obliki in trajanju, ki omogoča ustrezno denarno satisfakcijo, vendar - zaradi objektivno lahke poškodbe - v višini, ki ne more preseči dosojenih 100.000,00 SIT.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.