Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica do polovice sporne nepremičnine, je stvarno pravne narave in kot tak terja ugotovitev, da je tožnica postala lastnica oziroma solastnica sporne nepremičnine na podlagi zakona, medtem ko pritožnica v tožbi navaja, da je pridobila sporno nepremičnino na pravno poslovni način od pravne prednice toženih strank. Sodno varstvo z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ima torej podlago v materialnem pravu le tedaj, kadar je neposredni pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon. V predmetnem sporu pa tožeča stranka ni navedla nobenega dejstva, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je izvorno pridobila lastninsko pravico, temveč se sklicuje le na prodajno pogodbo, kot pravni temelj pridobitve lastninske pravice. Kupec zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na nepremičnini še ne pridobi lastninske pravice, kajti potreben je še pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica do nerazdeljene ½ parc. št. 1596/4, travnik v izmeri 47 m2, k.o. X in vpisane v vl. št. 250 iste k.o. (I. točka izreka sodbe) ter tožnici naložilo, da mora toženima strankama povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 61,20 EUR s pp (II. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je dejansko obrazložitev sodbe pomanjkljiva in v določenem smislu nerazumljiva. Sodišče se namreč v obrazložitvi sodbe sklicuje na priloge spisa, kot so označene od A2 dalje pa vse do A14, kakor tudi na priloge označene pod B, katere dokumentacija se sicer nahaja v prilogi pravdnega spisa, vendar pa bi moralo sodišče podrobno navesti in v obrazložitvi sodbe opredeliti za katere kupoprodajne pogodbe gre, kdaj in kdo jih je sklenil. Skratka, natančno bi moralo opredeliti sklenjene pravne posle. Nadalje navaja, da je nesporno potrjeno, da je kupoprodajno pogodbo z dne 20. 10. 2008 podpisala T.L. Res je sicer, da je prodajalkin podpis v določenem smislu nečitljiv, vendar pa nesporno predstavlja lastnoročni podpis T.L. Pritožba meni, da če se je sodišče že postavilo na stališče, da pokojna T.L. ni bila več sposobna pravno veljavno podpisati kupoprodajne pogodbe, bi moralo za ugotovitev psihofizičnega stanja pokojne T.L. in njene sposobnosti in zmožnosti razumevanja vsebine in vrednosti kupoprodajne pogodbe, zaslišati notarja A.D. oziroma postaviti izvedenca psihiatra. Sodišče tudi ni pravilno analiziralo in ovrednotilo pričevanja zaslišanih prič A.L., A.L. ter K.K., ki so med seboj skladno in prepričljivo izpovedale, da je tožnica I.P. kupila od prodajalke T.L. sporno nepremičnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je A.U. na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitve z.k. stanja z dejanskim, sklenjene s sedaj pokojno T.L. ter A.C. in I.C., pridobil sporno nepremičnino, ki je predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka, saj je bil dobroverni lastniški posestnik. Nadalje je sodišče utemeljilo svojo odločitev tudi s tem, da pokojna T.L. v času, ko je s tožnico podpisala kupoprodajno pogodbo z dne 20. 10. 2008, ni bila več sposobna pravno veljavno podpisati kupoprodajne pogodbe. Po stališču sodišča prve stopnje je overjena kupoprodajna pogodba pogoj za veljavno sklenjen pravni posel, kar ima za posledico, da je sploh mogoče predlagati vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

5. Pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka sicer pritrjuje, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica do polovice sporne nepremičnine, je namreč stvarno pravne narave in kot tak terja ugotovitev, da je tožnica postala lastnica oziroma solastnica sporne nepremičnine na podlagi zakona, medtem ko pritožnica v tožbi navaja, da je pridobila sporno nepremičnino na pravno poslovni način od pravne prednice toženih strank. Sodno varstvo z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ima torej podlago v materialnem pravu le tedaj, kadar je neposredni pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon. V predmetnem sporu pa tožeča stranka ni navedla nobenega dejstva, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je izvorno pridobila lastninsko pravico, temveč se sklicuje le na prodajno pogodbo, kot pravni temelj pridobitve lastninske pravice. Kupec zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na nepremičnini še ne pridobi lastninske pravice, kajti potreben je še pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo (49. čl. Stvarnopravnega zakonika). Kupoprodajna pogodba torej sama po sebi ne omogoča lastninske pravice, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice neutemeljen in ga je bilo že iz tega razloga potrebno zavrniti. Dajatvenega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

7. Zaradi neuspeha s pritožbo, tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.