Jedro

Asignacija ne povzroči spremembe upnika ali dolžnika: asignant ne prevzame asignantovega dolga do asignatarja.

Ker tožnik ni plačal preostanka kupnine, kot je bilo dogovorjeno z Nakazilom, bi mu morala tožena stranka dati dodaten rok za izpolnitev, nato pa zahtevati izpolnitev od leasingodajalca.

Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bager, ko ga je imel v posesti, oddajal v najem ali kako drugače služil z njim na trgu, niti, da je to nameraval, pa mu je bilo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke to onemogočeno. Gola možnost, da se bager lahko oddaja, za prisojo odškodnine ne zadostuje.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

-v točki III izreka tako, da se znesek 65.000 EUR nadomesti z zneskom 60.000 EUR,

-v IV točki izreka tako, da se znesek 37.380,57 EUR nadomesti z zneskom 32.380,57 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 505,51 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 202613/2013 z dne 13. 12. 2013 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (točka I izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 27.619,43 EUR na dan 27. 3. 2013 (točka II izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 65.000 EUR na dan 27. 3. 2013 (točka III izreka); obvezalo toženo stranko, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 37.380,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 dalje (točka IV izreka); v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova denarne odškodnine (točka V izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine (točka VI izreka); odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka VII izreka).

2.Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka (tožnik) izpodbija vse, razen III. točke izreka in predlaga razveljavitev sodbe v vseh izpodbijanih delih. Tožena stranka pa izpodbija vse točke izreka, razen V. in predlaga, naj pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno razveljavitev sodbe.

3.Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker v zvezi z ugovorom tožene stranke ni uporabilo 453.a člena ZPP. Sodbo je sodišče pisalo tri mesece, čeprav gre za 10 let staro zadevo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev in kršitev načela enakosti obravnavanja strank.

Zmotno je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku posodila 34.798 EUR. Priznala mu je popust v tej višini. Če bi šlo za posojilo, bi tožena stranka terjala vračilo. Stranki sta prevalili celotno financiranje na A. Leasing in tožena stranka neutemeljeno trdi, da ima terjatev do tožnika. Pa tudi če bi terjatev obstajala, je že zastarala, saj tožena stranka ni sprožila nobenega sodnega postopka. Sodišče ni obravnavalo navedb tožnika, da je tožena stranka s konkludentnimi ravnanji potrdila, da njena terjatev ne obstoji.

Postavljen je bil zahtevek na plačilo odškodnine, vezano na uporabnino kot posledico izpada dohodka. Izgubljeni dobiček je enak vsaj uporabnini, ki bi jo dobil, če bi imel stroj v posesti in bi ga lahko oddajal na trgu gradbenim podjetjem. Ali je tožena stranka stroj uporabljala, ni predmet presoje pri odločanju o odškodninski odgovornosti za izgubljeni dobiček. Pravno in dejansko je nelogično, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za navadno škodo, pa ob identičnem dejanskem stanju ne prizna odškodnine za izgubljeni dobiček. Stroj bi bil primeren tudi za oddajo velikim gradbenim podjetjem in bi tožnik prejemal dohodek iz naslova oddajanja stroja v najem vsaj v višini, ki jo je ugotovil izvedenec. Kako je tožena stranka uporabljala oz. koristila stroj, tožnik ne more vedeti. Ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja bi sodišče lahko odločilo tudi o verzijskem zahtevku. Dejstvo obogatitve ni zakonska predpostavka za odločanje sodišča o utemeljenosti zahtevka iz naslova izgubljenega dobička. Stvar sodišča je, kako bo kvalificiralo zadevo - kot izgubljeni dobiček (škoda) ali kot uporabnino.

Nezakonita je odločitev o pobotnem ugovoru. Dogovor z dne 14. 6. 2012 je bil izsiljen in sporen, tožena stranka ni vložila izvršbe na podlagi njega. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kateri je presečen datum pobota, saj bi se potem moralo sodišče ukvarjati z zastaranjem terjatve tožene stranke. Sodišče ni presojalo pravne narave terjatve tožene stranke. Tožena stranka ni dokazala, da bi imela pravni temelj za terjatev do tožnika. Asignacija ne ustvarja pravno poslovnih razmerij, ampak se sklepa le v izpolnitveni fazi. Potrebno je uporabiti tri letni zastaralni rok, ker tožnik ne nastopa kot fizična oseba, ampak kot zasebnik, ki opravlja registrirano dejavnost. Terjatev tožene stranke je zastarala, ker je tožena stranka ni terjala pred sodiščem. V 43. in 44. točki je sodišče preseglo trditveno podlago in kršilo procesna pravila, saj tožena stranka takih trditev ni podala.

Ker ni pravilna odločitev o glavni stvari, je treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

4.Tožena stranka v pritožbi opozarja, da kupnina ni bila nikoli v celoti plačana ne s strani leasingodajalca, ne s strani tožnika, zato je v osnovni pogodbi dogovorjen pridržek lastninske pravice še vedno obstajal. Družba A. Leasing kot plačnik ni pridobila lastninske pravice na stroju in je ni mogla veljavno prenesti na tožnika. Tako je presodilo sodišče v prvem sojenju, sedaj pa je svoje stališče v celoti spremenilo, kar je presenetljivo, saj ni nobenih novih dejstev ali dokazov. Tako je bilo odločeno tudi s sodbo I P 1477/2013 v zvezi s sodbo VSL I Cp 525/2016 in gre v tej zadevi za že pravnomočno razsojeno stvar. Bistvenega pomena je osnovna pogodba z dne 3. 7. 2007 o nakupu spornega stroja, sklenjena med toženo stranko kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem. V njej je bil dogovorjen pridržek lastninske pravice, kar pomeni, da bi lastninska pravica na tožnika prešla šele s plačilom celotne kupnine. Financiranje preko leasingodajalca je bil le način plačila. Razmerje med leasingodajalcem in tožnikom je bilo izključno glede načina financiranja predmeta nakupa, za toženo stranko je bilo to razmerje irelevantno, nanj ni imela nobenega vpliva in tudi ni bila stranka pogodbe o finančnem leasingu. Interes leasingodajalca je bil zgolj finančni, zato v konkretnem primeru ne more prevzemati rizikov iz naslova osnovne prodajne pogodbe. To potrjuje tudi zaslišanje predstavnika leasingodajalca B. B. Glede na to, da je šlo za finančni leasing, je morala tožena stranka kot prodajalec in dobavitelj stroja zaradi izvedbe plačila predračun in račun izstaviti leasingodajalcu kot plačniku stroja, leasingodajalec pa je nato tožniku kot kupcu izstavil račun. Takšen način je pri financiranju s finačnim leasingom edino možen v trikotniku zapiranja posla, kupec pa je bil tožnik in ne leasingodajalec. Sodišče je glede presoje obstoja lastninske pravice na stroju zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Za plačilo zneska 34.798 EUR se je z asignacijo zavezal tožnik, pa je plačal le 10.000 EUR. Ker preostanek kupnine ni bil plačan, je imela tožena stranka pridržek lastninske pravice in A. Leasing ni mogel postati lastnik stroja ter nato lastninsko pravico prenesti na tožnika. Dogovor je bil med pravdnima strankama sklenjen zaradi končne ureditve njunih razmerij iz naslova plačila preostanka kupnine po osnovni pogodbi. Za trditve tožnika o posojilu ni nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh navedb in dokazov, le delno jih je povzelo in to izven konteksta, kar je pripeljalo do napačnega zaključka glede obstoja posojila. Zato je poleg zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Šele v tej pravdi je tožnik pričel zatrjevati, da sta pravdni stranki v Dogovoru z dne 14. 6. 2012 na novo uredili pravno razmerje tako, da naj bi preostanek dolga predstavljal posojilo tožene stranke tožniku. Do tega, da tožnik spreminja trditve, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Povzelo je le del navedb tožene stranke in povsem iz konteksta. Tožena stranka je pojasnila pomen zapisa o posojilu, in sicer, da je bil Dogovor sklenjen med pravdnima strankama zaradi dokončne ureditve njunih razmerij po osnovni pogodbi. Iz Dogovora ne izhaja, da bi pravdni stranki ugotovili, da naj bi šlo pri znesku 34.798 EUR za posojilo kot novelirano pravno razmerje. V asignaciji je bilo dogovorjeno, da bo tožnik preostanek kupnine toženi stranki plačal najkasneje do 9. 10. 2007, ko bo prejel vračilo vstopnega DDV; plačilo zneska 34.798 EUR je tožena stranka tožniku odložila oz. se strinjala z zamikom plačila te obveznosti za tri mesece in v tem smislu "posodila" denar, kot je zapisano v Dogovoru z dne 14. 6. 2012. V nasprotnem primeru bi moral tožnik ta znesek plačati takoj ob sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu 5. 7. 2007 in asignacije. Da ne gre za posojilo, izhaja tudi iz izpovedbe tožnikove partnerke, ki je zanikala obstoj kakršnihkoli obveznosti tožnika do tožene stranke in povedala, da ji ni nič znanega v zvezi s posojilom. Da ne gre za posojilo, potrjuje tudi plačilo zneska 10.000 EUR po asignaciji, kjer je kot namen dokazila navedeno plačilo asignacije in ne posojilo. Do teh navedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker kupnina ni bila plačana v celoti, ne leasingodajalec ne tožnik nista postala lastnika stroja in je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi odvzema stroja neutemeljen.

5.Podredno tožena stranka uveljavlja, da je znesek 65.000 EUR previsok. Izvedenec je res ocenil, da je bil stroj 9. 4. 2013 vreden 65.000 EUR (brez DDV), a je ocena izvedenca nepravilna. Do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje in do zaslišanja izvedenca se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izvedenec je potrdil pripombe na mnenje glede vpliva krize v gradbeništvu na ceno stroja, da je tožena stranka stroj prodala razmeroma dobro in pojasnil, da so pri rabljenih strojih popusti najmanj v višini 10 % takoj, lahko pa se dobi še nižjo ceno, ter da je bilo glede na njegove specifike stroj težje prodati. Sodišče bi moralo vrednost stroja oceniti glede na vrednost, po kateri se je lahko na trgu dejansko prodal. Če bi sodišče pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, bi upoštevalo znesek 50.000 EUR, za kolikor je bil stroj dejansko prodan (brez DDV), najmanj pa 10 % manj od ocenjene vrednosti 65.000 EUR.

5.Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril le, da ni utemeljena. Vsebinski razlogi zakaj ne, niso navedeni.

6.Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo za razsojo v tej pravdi uveljavljenega tožbenega zahtevka ter v pobot uveljavljene terjatve relevantno dejansko stanje. V resnici dejansko stanje ni sporno, sporna je materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev. Materialnopravno presojo opravi sodišče, ne priče, zato je sklicevanje tožene stranke na priči B. B. in tožnikovo partnerko neutemeljeno. Do vseh bistvenih navedb obeh strank se je sodišče dovolj jasno opredelilo, da je preizkus izpodbijane sodbe mogoč. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

8.Pravdni stranki sta 5. 7. 2007 sklenili Pogodbo št. 50/07, katere predmet je bil nakup bagra za kupnino 184.400 EUR, kot način plačila pa dogovorjeno financiranje preko leasingodajalca na račun tožene stranke. Prodajalec - tožena stranka si je z dobavnimi, prodajnimi in pogodbenimi pogoji, ki so sestavni del Pogodbe št. 50/07, pridržala lastninsko pravico na bagru do plačila celotne kupnine. Pravdni stranki in leasingodajalec so sklenili Nakazilo (asignacija): ugotovili so, da leasingodjalec terja tožnika za znesek 34.798 EUR in hkrati dolguje navedeni znesek toženi stranki ter naroča tožniku in ga hkrati pooblašča, da za njegov račun nakaže ta znesek v korist tožene stranke, ki jo pooblašča, da znesek sprejme kot delno plačilo k (pred)računu, ki se nanaša na Pogodbo št. 50/07. Gre za plačilo začetnih obveznosti tožnika v zvezi s Pogodbo o finančnem leasingu št. 0023086, ki jo je tožnik sklenil s A. Leasingom. V njej je kot predmet leasinga naveden bager, ki je bil predmet nakupa po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama (Pogodba št. 50/07). Nesporno je, da je leasingodjalec toženi stranki kot kupnino za bager plačal 150.002 EUR. Tožnik zneska, ki se ga je s sklenitvijo Nakazila zavezal plačati, ni plačal v celoti, pač pa le 10.000 EUR. Ker kupnina ni bila v celoti plačana, je tožena stranka bager odvzela tožniku, a mu ga po sklenitvi Dogovora o poravnavi obveznosti z dne 14. 6. 2012 (v nadaljevanju: Dogovor) vrnila. V Dogovoru sta pravdni stranki ugotovili, da tožnik toženi stranki na dan sklenitve dolguje 24.798 EUR, zapadla zneska za servisne storitve 222,90 EUR in 509.39 EUR ter pogodbe obresti in stroške zavarovanja plačila v znesku 3.029,82 EUR, kar skupaj znaša 28.560 EUR. Tožnik je ta dolg izrecno pripoznal in se zavezal, da ga bo plačal v 48 mesečnih obrokih po 595 EUR, in sicer prvi obrok 15. 8. 2012 in zadnji obrok 15. 7. 2016. Tudi v Dogovoru si je tožena stranka pridržala lastninsko pravico na bagru, ki je bil predmet Pogodbe št. 50/07. Dogovorjeno je bilo, da je v primeru, če ne izpolni svoje obveznosti ali zamudi s tremi plačili obroka, tožnik dolžan toženi stranki v treh dneh bager s pripadajočo opremo izročiti v posest, če ne bo, pa dovoljuje toženi stranki, da ga odpelje na njegove stroške. Tožnik z Dogovorom dogovorjenih obveznosti ni v celoti poravnal; plačal je tri obroke (z zamudo). Tožena stranka je z dopisom 19. 11. 2012 tožnika opozorila, da ni poravnal svojih obveznosti iz Dogovora in mu dala naknadni rok za izpolnitev obveznosti do 22. 11. 2012. Ker tožnik tudi še potem obveznosti iz Dogovora ni poravnal, mu je tožena stranka 27. 3. 2013 bager odvzela in ga 9. 4. 2013 prodala za 60.000 EUR. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo, s katero je primarno zahteval razveljavitev Dogovora, podredno vrnitev bagra. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo P 1477/2013-I z dne 1. 6. 2015 oba tožbena zahtevka zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je to odločitev s sodbo I Cp 525/2016 z dne 10. 8. 2016 potrdilo.

9.V tej pravdi tožnik zatrjuje, da je bil odvzem bagra brez pravne podlage, zato zahteva povračilo škode - vrednost bagra ob protipravnem odvzemu in izgubljeni dobiček oz. uporabnino. Tožena stranka je postavila eventuelni pobotni ugovor, in sicer v pobot uveljavlja neplačani del v dogovoru pripoznanega dolga s pripadki, kar naj bi na dan 23. 10. 2012 znašalo 28.560 EUR.

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil odvzem bagra tožniku protipraven, ker tožena stranka na bagru ni več imela lastninske pravice. Glede na značilnosti finančnega leasinga in sklenjeno asignacijsko pogodbo je lastninska pravica prešla na lasingodajalca, ko je odplačal obveznosti po leasing pogodbi, pa na tožnika. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je šlo pri znesku, ki bi ga moral tožnik skladno z Nakazilom plačati toženi stranki, za posojilo tožene stranke tožniku. Ugotovitev o posojilu prerekata obe pravdni stranki in to utemeljeno. Ni šlo za samostojen pravni posel posojila, pač pa za dogovor glede roka z Nakazilom (asignacijo) dogovorjenega plačila. Za trditev tožnika, da mu je tožena stranka priznala popust, ni podlage. Tožena stranka je tožnika večkrat terjala za plačilo preostanka kupnine in z namenom, da bi tožnik plačal, kar naj bi toženi stranki dolgoval v zvezi z bagrom (preostanek kupnine, stroški servisa in drugi stroški), sta pravdni stranki sklenili Dogovor.

11.Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba - nakazovalec (asignant) drugo osebo - nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi - prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Asignacija ne povzroči spremembe upnika ali dolžnika: asignant ne prevzame asignantovega dolga do asignatarja. Upnik, ki je privolil v nakazilo svojega dolžnika, sme le tedaj zahtevati od nakazovalca, naj mu izpolni tisto, kar mu dolguje, če ni dobil izpolnitve od nakazanca v času, ki je bil določen v nakazilu (drugi odstavek 1041. člena OZ). S sklenitvijo Nakazila (priloga B9) dolžniško upniško razmerje med leasingodajalcem in toženo stranko ni prenehalo, zavezanec za plačilo kupnine toženi stranki je bil še vedno leasingodajalec. Tožnik se je s sprejemom asignacije zavezal plačati 34.798 EUR toženi stranki zaradi izpolnjevanja obveznosti, ki jo je imel do tožene stranke leasingodajalec. Ker tožnik ni plačal preostanka kupnine, kot je bilo dogovorjeno z Nakazilom, bi mu morala tožena stranka dati dodaten rok za izpolnitev, nato pa zahtevati izpolnitev od leasingodajalca.

Tega bi se morala tožena stranka, ki je gospodarska družba in je v obligacijsko razmerje s tožnikom vstopila v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, zavedati. Temeljna vsebina leasing podobe je namreč, da leasingodajalec kupi predmet leasinga in ga nato da v uporabo leasingojemalcu. Glede na to pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zavezovalni pravni posel za pridobitev lastninske pravice leasingodajalca na bagru, ki je bil predmet Pogodbe št. 50/07, izhaja iz predračuna in računa, ki ju je tožena stranka izstavila leasingodajalcu, razpolagalni pravni posel pa je predstavljala izročitev bagra v posest tožniku.

12.Pridržek lastninske pravice, dogovorjen v Pogodbi št. 50/07, bi po obrazloženem lahko tožena stranka uveljavljala do leasingodajalca, pa ga nesporno ni. Po plačilu leasinga je leasingodajalec tožniku z dopisom 6. 7. 2012 sporočil, da se je s plačilom zadnje anuitete realiziral prenos lastninske pravice na predmetu leasinga nanj. Tožnik je torej prejel izjavo dejanskega kupca po Pogodbi št. 50/07 o prenosu lastninske pravice na bagru, ki je bil v njegovi posesti že vse od sklenitve prodajne pogodbe. S tem je postal lastnik bagra. V teh okoliščinah konkretnega primera je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ob sklepanju Dogovora dne 14. 6. 2012 tožena stranka ni več imela podlage za pridržek lastninske pravice, saj je ta prešla na leasingodajalca, ki je ob zaključku pogodbenega razmerja tožniku sporočil, da je lastninska pravica prešla nanj. V Dogovoru dogovorjen pridržek lastninske pravice zato ne more imeti učinka.

13.Sklicevanje tožene stranke na prvo v tej zadevi izdano sodbo (I P 950/2014 z dne 14. 11. 2017) je brezpredmetno, saj je bila navedena sodba razveljavljena.

14.V pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1477/2013 sodišče Dogovora ni presojala z vidika učinkovanja pridržka lastninske pravice iz Pogodbe št. 50/07. Pravnomočno je razsojeno le, da tožnik Dogovora ni sklenil pod vplivom grožnje in sile. To pomeni, da ga njegovo priznanje dolga do tožene stranke zavezuje in je pobotni ugovor utemeljen.

15.Sodišče prve stopnje je v točki 43. izpodbijane sodbe obrazložilo, da ne gre za gospodarsko pogodbo ter s tem triletni zastaralni rok. Tožnik ni pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, da bi z bagrom opravljal pridobitno dejavnost, niti zatrjeval ni. Presoja, da tožnik ni gospodarski subjekt po tretjem odstavku 13. člena OZ, je pravilna. Pritožba tožnika razlogov, ki bi te zaključke sodišče prve stopnje izpodbijala, ne vsebuje. Sicer pa se, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pisna pripoznava obveznosti, tudi če je ta že zastarana, skladno s prvim odstavkom 341. člena OZ šteje za odpoved zastaranju. Tožnik je v Dogovoru pripoznal dolg do tožene stranke.

16.Očitek sodišču, da je v 43. in 44. točki preseglo trditveno podlago, ni konkretiziran. Ker ne gre za uradoma upoštevno kršitev, bi tožnik s tem pritožbenim razlogom lahko uspel le, če bi jasno navedel, katera dejstva je sodišče upoštevalo v izpodbijani sodbi, čeprav jih tožena stranka ni zatrjevala.

17.Po obrazloženem tožena stranka ni imela podlage za odvzem bagra tožniku. Ravnala je protipravno, zato je dolžna tožniku povrniti škodo, in sicer v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če ne bi bilo protipravnega ravnanja (169. člen OZ). Tožnik ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek 168. člena OZ). Trditveno in dokazno breme glede škode je na tožniku. Glede izgubljenega dobička tega bremena ni zmogel. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bager, ko ga je imel v posesti, oddajal v najem ali kako drugače služil z njim na trgu, niti, da je to nameraval, pa mu je bilo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke to onemogočeno. Gola možnost, da se bager lahko oddaja, za prisojo odškodnine ne zadostuje.

18.Zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen. Tožena stranka bagra ni uporabljala ali ga dajala v najem, torej ni bila obogatena, obogatitev ene stranke na račun druge pa je predpostavka vseh zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

19.Z vprašanjem, kdaj so se stekli pogoji za pobot, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v točki 44. izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da 27. 3. 2013. Tožnik se v pritožbi s temi razlogi ne sooči.

20.Tožniku je treba odgovoriti še na prva dva pritožbena očitka. Določb 453.a člena ZPP sodišče ni moglo napačno uporabiti. Navedeni člen določa posledice v primeru, ko v sporih majhne vrednosti tožena stranka ne odgovori na tožbo. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, pa tudi za spor majhne vrednosti ne gre. Pritožbene navedbe v zvezi z dnem izdaje odločbe niso razumljive. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve pojasnilo, zakaj sodbe ni izdalo na dan glavne obravnave. Katero absolutno bistveno kršitev določb postopka naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem zagrešilo, pritožba ne pojasni. Pa tudi ne, katero zakonsko določilo naj bi bilo kršeno in kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe ter zakaj naj bi bil na ta način tožnik obravnavan drugače kot tožena stranka.

21.Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o višini navadne škode - vrednosti bagra na dan protipravnega odvzema. Pravilno opozarja, da je izvedenec na zaslišanju pojasnil, da je na vrednost 65.000 EUR bager ocenil glede na ponudbe na trgu, da pa cena v ponudbi ni končna cena, takoj se doseže popust 10 %, lahko tudi več, in da je tožena stranka bager "dobro" prodala. Prodala ga je za 60.000 EUR. Očitno je to vrednost bagra, ki se jo je v trenutku prodaje dalo doseči na trgu. DDV je vključen v ceno, ki jo plača kupec prodajalcu. Višje sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo višino v izpodbijani sodbi dosojene odškodnine na 60.000 EUR. Podlaga za tako odločitev je v 2. alineji 358. člena ZPP.

22.Ker je v ostalem izpodbijana sodba glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera materialno pravno pravilna in ni ne v pritožbi uveljavljenih ne procesnih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

23.Sodišče prve stopnje je skladno z določili drugega odstavka 154. člena ZPP glede na delni uspeh obeh pravdnih strank v postopku in dejstvo, da so obema nastali primerljivi stroški, pravilno odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče v tako stroškovno odločitev ni poseglo. Za 5.000 EUR nižje dosojena odškodnina ne spremeni dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Obe stranki sta delno uspeli v postopku in nastali so jima primerljivi stroški.

24.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške, ki jih je imel s svojo pritožbo. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke kljub relativno majhnemu uspehu tožene stranke s pritožbo ni upravičen, ker v njem ni nobenih vsebinskih navedb. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je približno 13 %, zato ji mora tožnik povrniti 13 % stroškov, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi vloženega stroškovnika in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.

Stroški tožene stranke so: nagrada za postopek po tarifni št. 3210 v višini 2.161,60 EUR, pavšalni znesek 20 EUR po tarifni št. 6002 in 22 % DDV po tarifni št. 6007 (479,95 EUR) ter 1.227 EUR sodne takse za pritožbo; to je skupaj 3.888,55 EUR. 13 % od navedenega zneska je 505,51 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov pritožbenega postopka. Če jih tožena stranka ne bo plačala v tem roku, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1R. Vrenčur v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), red. M. Juhart in N. Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1091.

2

Postopek se je začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife, zato se skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife odvetniški stroški določajo po Zakonu o odvetniški tarifi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 13, 131, 168, 169, 190, 1035, 1041, 1041/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.