Jedro

Tožbeni zahtevek za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče naloži toženi stranki sklenitev pogodbe o zaposlitvi s točno določeno vsebino in z vsemi obveznimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi ter da v primeru nesklenitve pogodbe o zaposlitvi le-to nadomesti sodna odločba, ni ustrezno formuliran, ker lahko sodišče naloži delodajalcu le obveznost, da z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi, ne more pa samo točno določiti in opredeliti njene vsebine, saj bi s tem poseglo v avtonomno sfero pogodbenih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z vsebino, kot je razvidna iz izreka sodbe in sicer za delovno razmerje za nedoločen čas z datumom veljavnosti pogodbe od 16. 8. 2009 dalje za delovno mesto učitelja predmetnega pouka, učitelja s podaljšanim bivanjem in računalnikarja – organizatorja informacijskih dejavnosti s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, ki se opravlja v prostorih delodajalca, ter z ostalimi pravicami in obveznostmi (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (2. točka izreka sobe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči tudi o povračilu stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Navaja, da je bil v šolskem letu 2009/2010 prvi, ki bi ga bila tožena stranka dolžna zaposliti glede na 8. člen pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 19. 1. 2005. Sodišče bi se moralo opredeliti do dopisa tožene stranke tožniku z dne 4. 9. 2009, v katerem le-ta navaja, da pri njej ni prostega mesta, ki bi ustrezalo strokovni izobrazbi tožnika, hkrati pa iz dopisa izhaja, da je bilo edino prosto delovno mesto za navedeno šolsko leto delovno mesto učitelja za podaljšano bivanje. To prosto delovno mesto bi mu morala tožena stranka ponuditi ter z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, saj je bila dolžna spoštovati pogodbeno določilo (8. člen) in storiti vse za njegovo uresničitev, ne pa da je poskušala narediti vse, da se tožnik pri njej ne bi zaposlil. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z dejstvom, da tožena stranka v navedenem šolskem letu ni zaposlila učiteljice I za nov oddelek prvega razreda, saj je že imela zaposleni dve učiteljici I za poučevanje pouka in sicer je bila v 1.a razredu učiteljica B.Z., v 1.b. razredu pa L.P.. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, kakšen obseg ur je predviden za učiteljico II v vsakem posameznem prvem razredu. Če bi se s tem ukvarjalo, bi ugotovilo, da delo učiteljice obsega le 10 ur tedensko v obeh oddelkih in ima učiteljica II, torej druga učiteljica, ki je dejansko vzgojiteljica, vsega skupaj le za 20 ur dela tedensko in da torej učiteljica II ni vseskozi prisotna v enem oddelku, torej lahko oziroma celo mora ista oseba v enem oddelku opraviti le po 10 ur tedensko da lahko nemoteno opravlja delo učiteljice. Če bi tožena stranka ravnala zakonito in spoštovala dejstvo, da ima tožnik absolutno prednost pri zaposlitvi glede na določbo 8. člena pogodbe, bi morala zaposlitev ponudi njemu, ne pa da nezakonito zaposliti še eno vzgojiteljico oziroma učiteljico II za prvi razred (ko je že imela zaposleno vzgojiteljico oziroma učiteljico II J.F.). Tožena stranka ne bi smela zaposliti R.Z., temveč bi morala sistemizacijo delovnih mest oziroma plan dela izdelati tako, da bi kot učiteljica II v obeh oddelkih prvega razreda delala že zaposlena delavka J.F., ki bi morala glede na njeno strokovno izobrazbo in usposobljenost pokriti svoje delovne obveznosti v obeh oddelkih prvih razredov. Nobenega razloga ni bilo za zaposlitev R.Z.. Če bi tožena stranka ravnala tako, bi ostalo prosto delovno mesto za podaljšano bivanje. Ravnateljica, zaslišana na obravnavi, je izpovedala, da je tožnik izpolnjeval vse pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu podaljšanega bivanja. Sodišče tudi ni kritično ovrednotilo izpovedbe ravnateljice, da ima J.R., ki je bil v šolskem letu 2009/2010 zaposlen le za polovičen delovni čas, le eno uro nad svojo polovično delovno obveznostjo, poučeval pa je kar 11 ur, torej je za 4,4 ure presegel delovne obveznosti v jutranjem oziroma podaljšanem bivanju. Glede na to, da je bil J.R. v navedenem šolskem letu pri toženi stranki zaposlen le za polovični delovni čas, bi smel svojo delovno obveznost preseči le za 2,5 uri, dejansko pa jo je presegel za 4,4 ure, torej še za enkrat več kot je bilo dopustno. Če bi bil J.R. razporejen le na poučevanje in za jutranje varstvo otrok, bi lahko tožnik opravljal 3,4 ure v podaljšanem bivanju. Ker iz citiranega dopisa tožene stranke izhaja, da je imela prosto delovno mesto učitelja za podaljšano bivanje, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožena stranka ni imela delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi izobrazbi, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja, da Ministrstvo za šolstvo in šport daje soglasje predlogu le glede obsega ur na posameznem oziroma na posameznih delovnih mestih, ne pa soglasja k zasedenosti posameznega delovnega mesta s strani posameznega učitelja. Ali je posamezen učitelj pravilno razporejen za opravljanje delovnega mesta glede na podano sistemizacijo, je le v domeni Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo in šport ter delovne inšpekcije. Ker je tožnik dokazal, da je bilo prosto delovno mesto, ga je bila tožena stranka dolžna zaposliti. Tožnik bi lahko opravljal tudi druga dela, za katera je bil ustrezno usposobljen, saj bi lahko opravljal dve ure tehnike in tehnologije za razliko od učiteljice Š.K., ki za to ni bila usposobljena, bil pa je tudi usposobljen za učitelja v podaljšanem in jutranjem bivanju. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnateljica ni vedela oziroma da je šlo za nepričakovano dejstvo, ko jo je učitelj zgodovine T.G. dne 31. 8. 2009 obvestil, da bo odšel na drugo šolo. Če je bilo to za ravnateljico presenečenje, bi lahko 31. 8. 2009 tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi oziroma bi tožnik 1. 9. 2009 lahko pričel opravljati delo učitelja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni imenovalo izvedenca, bodisi z Inšpektorata RS za šolstvo in šport ali drugega ustreznega izvedenca, ki bi bil pristojen in sposoben pregledati sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki in podati strokovno mnenje o tem, ali je ravnateljica na vsa delovna mesta razporedila delavce z ustrezno predpisano strokovno izobrazbo, na kakšen način bi morala postopati glede na to, da je že imela zaposleno vzgojiteljico za prvi razred, katere delovna obveznost ni bila izpolnjena le z opravljanjem dela v enem oddelku prvega razreda in bi bila izpolnjena šele z opravljanjem dela v obeh oddelkih prvega razreda, ter na kakšen način bi morala ravnateljica z zakonskim in predzakonskim zapisom razporejati že zaposlene delavce. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnika zaposliti na ustrezno delovno mesto le v primeru, če ima za tožnika prosto delovno mesto. Tožnik je šibkejša stranka, zato je treba pogodbena določila vedno razlagati v njegovo korist. Tožena stranka je imela več načinov in možnosti, kako organizirati delovni proces tako, da bi vsi že zaposleni imeli polno delovno obveznost tudi v šolskem letu 2009/2010 in bi imel polno delovno obveznost tudi tožnik. Sodišče je le verjelo navedbam tožene stranke in izpovedbi ravnateljice, katerega delavca je v šolskem letu dejansko razporedila, za koliko časa ga je razporedila ter ali ga je razporedila v skladu z njegovo strokovno izobrazbo, kar bi se lahko preverilo le z angažiranjem ustreznega strokovnjaka. Iz sistemizacije delovnih mest, na katero se sklicuje tožena stranka, izhaja le število predvidenih ur za posamezne predmete, iz te listine pa ne izhaja, kdo od zaposlenih bo te ure opravil pri pouku in pri podaljšanem bivanju, varstvu in interesnih dejavnostih. Zato se listina, ki jo je v spis priložila tožena stranka, sploh ne da preizkusiti v tem smislu, da bi se iz te listine dalo ugotoviti, ali so navedbe oziroma izjava ravnateljice točne oziroma ali bo delavec te ure sploh opravil. Tožena stranka torej ni dokazala, na katero delo oziroma delovno mesto je vsakega posameznega že zaposlenega delavca razporedila, iz te sistemizacije pa nadalje izhaja tudi to, da gre za interni akt, ki je neverodostojen in nepreverljiv. Če bi sodišče pravilno ugotovilo vsa dejstva, bi prišlo do zaključka, da ta listina ni verodostojna podlaga za odločanje o zaposlitvi tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, zlasti ne po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in se jo da preizkusiti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik je s toženo stranko dne 19. 1. 2005 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja za mandatno dobo petih let, k je začela teči 16. 8. 2004 in se je iztekla 16. 8. 2004. Stranki sta se v VIII. točki pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da ima ravnatelj (tožnik) po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj (tožena stranka), na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in je razporejen v plačilni razred v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94, s spremembami). V primeru, da je bil ravnatelj razporejen v plačilni razred pred imenovanjem za ravnatelja, mora biti po VIII. točki pogodbe o zaposlitvi po prenehanju mandata razporejen najmanj v isti plačilni razred. Po prenehanju mandata mu tožena stranka oziroma novoimenovana ravnateljica tožene stranke A.O. tožniku ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto (učitelja), ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, v skladu z VIII. točko citirane pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je to utemeljila s tem, da takšnega prostega delovnega mesta nima. Zoper odločitev tožene stranke je tožnik vložil tožbo, v kateri zahteva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja predmetnega pouka, učitelja v podaljšanem bivanju in računalnikarja – organizatorja informacijskih dejavnosti, saj je menil, da je bilo prosto delovno mesto učitelja, na katerega bi ga tožena stranka morala zaposliti po citirani določbi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi prevzete obveznosti ni kršila, ker v spornem obdobju, po izteku mandata ravnatelja, za tožnika ustreznega prostega mesta ni bilo.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da tožbeni zahtevek, kot ga je postavil tožnik, ni ustrezno formuliran. Zahteval je namreč, da sodišče naloži toženi stranki sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom s točno določeno vsebino, z vsemi obveznimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. odstavka 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR), ter da v primeru nesklenitve pogodbe o zaposlitvi le-to nadomesti sodna odločba. Sodišče lahko naloži delodajalcu le obveznost, da z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi, ne more pa samo točno določiti in opredeliti njene vsebine (npr. določiti delovno mesto, plačo, ipd). V kolikor bi sodišče določalo vsebino pravic in obveznosti, bi poseglo v avtonomno sfero pogodbenih strank, saj o vsebini pogodbe o zaposlitvi odločata delavec in delodajalec.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni imela delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi izobrazbi, iz dopisa tožene stranke z dne 4. 9. 2009 (priloga A4) pa je izhajalo, da je imela prosto delovno mesto učitelja za podaljšano bivanje. Bistvena vsebina citiranega dopisa tožene stranke je v tem, da tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, za katero bi tožnik izpolnjeval pogoje. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je tožena stranka dokazala, da v šolskem letu 2009/2010 ni imela prostega delovnega mesta, na katerega bi lahko zaposlila tožnika in da je delovno mesto učitelja v podaljšanem bivanju lahko zasedla s polovično delovno obveznostjo učiteljice oziroma druge vzgojiteljice v prvem razredu devetletke, oziroma z ustreznim razporejanjem ostalih delavcev in zagotavljanja polne delovne obveznost v smislu določbe 120. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96; ZOFVI). Po tej določbi v okviru z zakonom in kolektivno pogodbo določenega tedenskega polnega delovnega časa znaša tedenska učna obveznost učitelja največ 22 ur, v oddelkih podaljšanega bivanja in v bolnišničnih oddelkih pa največ 25 ur. Tudi če je tožena stranka v dopisu izhajala iz (zmotnega) pravnega stališča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelja v podaljšanem bivanju, čeprav je te pogoje izpolnjeval v smislu določbe 1.4. točke 5. člena Pravilnika o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli (Uradni list RS, št. 57/99 s spremembami; v nadaljevanju. Pravilnik), po kateri je lahko učitelj v oddelkih podaljšanega bivanja, kdor izpolnjuje pogoje za učitelja v devetletni osnovni šoli, je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tega delovnega mesta tožena stranka ni mogla ponuditi tožniku. Ker torej tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, na kateremu bi lahko zaposlila tožnika, kljub njegovemu izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela učitelja v podaljšanem bivanju, sodišču prve stopnje ni bilo treba razlagati dopisa tako, kot to razume tožnik, torej kot da tožena stranka priznava dejstvo, da je bilo delovno mest za tožnika prosto. Razlogom sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče očitati, da so protispisni oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka morala tožniku ponuditi delovno mesto učitelja v podaljšanem bivanju, ne pa da je za šolsko leto 2009/2010 za določen zaposlila R.Z. na delovnem mestu učitelja v prvem razredu, ki je polovico delovne obveznosti opravljala na delovnem mestu učitelja v podaljšanem bivanju. Tožena stranka je ravnala pravilno in zakonito, ko je za drugega učitelja oziroma vzgojitelja v prvem razredu zaposlila R.Z., ki je izpolnjevala pogoje za zasedbo tega delovnega mesta po določbi 1.2. točke 5. člena Pravilnika, ki določa, da je lahko drugi učitelj v prvem razredu, kdor je končal visokošolski strokovni študijski program iz predšolske vzgoje ali kdor je končal univerzitetni študijski program razrednega pouka. R.Z. je vzgojiteljica predšolskih otrok (B12) in univerzitetna diplomirana pedagoginja (B13), medtem ko je tožnik univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike (B16) in torej ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta drugega učitelja v prvem razredu. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo prepričljivo izpoved zakonite zastopnice tožene stranke A.O., da sta bila zaradi povečanega vpisa v prvi razred predvidena dva oddelka (1. a in 1. b razred), zato so se odločili tudi za drugega učitelja v prvem razredu. Tudi iz priloge A17, ki jo je še kot ravnatelj pripravil tožnik, je bila predvidena nova zaposlitev za učitelja v prvem razredu, ki bi opravljal 10 ur kot drugi učitelj v 1. b razredu, 10 ur v podaljšanem bivanju ter 4,12 ure kot laborant oziroma 4 ure v jutranjem varstvu, pri čemer bi skupna obremenitev znašala 1,1, torej bi bil ta učitelj polno zaposlen v smislu 120. člena ZOFVI. Potreba po zaposlitvi drugega učitelja v prvem razredu je torej v celoti dokazana, zato toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitosti, arbitrarnosti oziroma namena škoditi tožniku pri odločitvi, da zaposli R.Z.. Tožnik se s pritožbeno navedbo, da bi lahko to zadolžitev opravili delavki B.Z. iz 1.a razreda in L.P. iz 1.b razreda, neutemeljeno zavzema za to, da tožena stranka sploh ne bi smela zaposliti drugega učitelja. Zakon o osnovnih šolah (Uradni list RS, 12/96, s spremembami; ZOsn) namreč v 1. odstavku 38. členu določa, da vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci. V skladu z 2. odstavkom 38. člena ZOsn vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli opravljajo učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni delavci, 3. odstavek 38. člena tega zakona pa določa, da v prvem obdobju osnovne šole poučuje učitelj razrednega pouka. Nadalje 4. odstavek 38. člena ZOsn določa, da v prvem razredu osnovne šole hkrati poučujeta učitelj razrednega pouka in vzgojitelj predšolskih otrok, izjemoma pa lahko tudi dva učitelja razrednega pouka. Drugi učitelj oziroma vzgojitelj predšolskih otrok poučuje polovico ur pouka. Tožena stranka je torej morala zagotoviti drugega učitelja za prvi razred, ki bi opravljal 10 ur tedensko kot učitelj v prvem razredu, preostalo delovno obveznost pa izpolnil v podaljšanem bivanju.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi z drugačnim razporejanjem delovnih ur ostalih učiteljev ni bilo mogoče zagotoviti takšnega števila ur, ki bi omogočale oziroma upravičevale zaposlitev novega delavca. Ker gre za manjšo osnovno šolo, kjer je mogoče delovni proces zagotoviti tudi z ustreznim razporejanjem ur posameznih učiteljev, ni bistvena pritožbena navedba, da je učitelj J.R. presegal dovoljeni obseg ur za 3,4 ure ter da je učiteljica likovne vzgoje Š.K. v primeru večjih skupin učencev (nad 20) sodelovala pri poučevanju predmeta tehnike in tehnologije 2 uri tedensko. Glede slednje je zakonita zastopnica tožene stranke pojasnila, da je bil delovni proces tako organiziran že v času ravnateljevanja tožnika, česar tožnik ni zanikal, ure, ki jih je presegal J.R., pa tudi po stališču pritožbenega sodišča nove zaposlitve ne bi opravičevale. Ker je T.G., ki je koncem avgusta 2009 obvestil toženo stranko, da odhaja na drugo šolo, delal predvsem v podaljšanem bivanju, kar je tožena stranka nadomestila z zaposlitvijo učiteljice v prvem razredu in z ustrezno razporeditvijo ostalih delavcev šole, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo mogoče na tak način v skladu z ZOFVI organizirati delovni proces pri toženi toženi stranki tako, da nova zaposlitev ni bila potrebna oziroma toženi stranki tudi zaradi tega ni bilo treba tožniku ponujati v podpis pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi delal tudi kot učitelj za računalništvo - organizacijo informacijskih dejavnosti, saj pogojev za to delovno mesto ne izpolnjuje. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ni bilo potrebe po angažiranju izvedenca, ki bi pojasnil, ali je tožena stranka organizirala delo v skladu z ZOFVI in ZOsn. V tem kontekstu so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, na katero delo oziroma delovno mesto je razporedila vsakega zaposlenega delavca, oziroma da je (predlog) sistemizacije delovnih mest tožene stranke z dne 18. 9. 2009 (B20) neverodostojen in nepreverljiv interni akt. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikova zaposlitev po poteku mandata ravnatelja, na podlagi 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2005 (A1), ni bila možna, ker tožena stranka zanj po izteku mandata ni imela prostega delovnega mesta.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.