Jedro

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačne materialnopravne zaključke glede obstoja nedopustnega nagiba in posledične ničnosti darilne pogodbe med tožencem in toženko z dne 9. 3. 2022. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil nagib toženca ob sklenitvi te darilne pogodbe nedopusten v smislu drugega in tretjega odstavka 40. člena OZ, saj jo je s toženko sklenil po dejanskem razpadu zakonske zveze z namenom, da škoduje tožnici, jo premoženjsko prikrajša in ji onemogoči uveljavitev njenih pravic na nepremičnini, ki predstavlja njeno posebno premoženje.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi:

"Vknjižba solastninske pravice na ime prvotožene stranke A. A. do 1/2 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2018 na nepremičnino z oznako ID ... 23/7 z začetkom učinkovanja 28. 5. 2018 je neveljavna"

zavrne.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsegu (točke I., II., III., IV. in V. izreka) potrdi, tako da točka III. izreka sedaj glasi:

"Vknjižba solastninske pravice na ime B. B. do 1/2 na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 3. 2022 z začetkom učinkovanja 5. 7. 2022 ter vknjižba služnosti dosmrtnega brezplačnega stanovanja, vknjižena v korist prvotožene stranke A. A. na 1/2 nepremičnine z oznako ID ... 23/7 z začetkom učinkovanja 5. 7. 2022, je neveljavna."

III.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je nepremičnina z oznako ID ... 23/7, na kateri je vknjižena lastninska pravica na tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica) do 1/2, posebno premoženje tožnice do celote (točka I. izreka); da je darilna pogodba, sklenjena dne 9. 3. 2022 med prvo toženo stranko (v nadaljevanju toženec) kot darovalcem in drugo toženo stranko (v nadaljevanju toženka) kot obdarjenko, nična (točka II. izreka); da je vknjižba solastninske pravice na ime toženca do 1/2 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2018 na nepremičnino z oznako ID ... 23/7 z začetkom učinkovanja 28. 5. 2018 in nadaljnja vknjižba solastninske pravice na ime toženke do 1/2 na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 3. 2022 z začetkom učinkovanja 5. 7. 2022 ter vknjižba služnosti dosmrtnega brezplačnega stanovanja, vknjižena v korist ob toženca na 1/2 nepremičnine z oznako ID ... 23/7 z začetkom učinkovanja 5. 7. 2022, neveljavna (točka III. izreka); da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa tako, da se pri nepremičnini z oznako ID ... 23/7 izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist toženke do 1/2, in se vzpostavi predhodno vknjižena lastninska pravica v korist toženca do 1/2 in nato na podlagi te sodbe vpiše lastninska pravica v korist tožnice do deleža 1/1 - do celote (točka IV. izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (točka V. izreka).

2.Toženca s pravočasno pritožbo izpodbijata navedeno sodbo in uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi najprej opozarjata na nepravilno postavljen tožbeni zahtevek ter posledično nepravilen in neizvršljiv izrek v III. in IV. točki. Lastninska pravica na sporni nepremičnini je bila pridobljena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2018, s katero sta tožnica in toženec postala solastnika vsak do ene polovice (1/2). Ker tožnica nikoli ni bila lastnica nepremičnine do celote, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ne more rezultirati v njenem izključnem lastništvu, saj razveljavitev vpisa ne more ustvariti novega stanja, ki predhodno ni obstajalo, ampak bi tožnica morala uveljavljati dajatveni zahtevek za njen vpis do celote (1/1), saj tega ni mogoče doseči z izbrisno tožbo.

2.Nadalje pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da sporna nepremičnina predstavlja posebno premoženje tožnice, in opozarja na neverodostojnost izvedenih dokazov, ker je sodišče prve stopnje odločitev o vlaganjih tožnice v obnovo hiše oprlo na s strani tožnice ustvarjeno tabelo, ki predstavlja le njeno trditveno podlago in ne uradnega bančnega izpiska, prav tako iz nje ni razvidno, da je bil denar dejansko namenjen obnovi. Nasproti temu pritožba izpostavlja račune, naslovljene na toženca, ki naj bi izkazovali njegova lastna vlaganja in plačevanje tekočih življenjskih stroškov družine v znesku 77.501,64 EUR, s čimer je toženec bistveno povečal vrednost nepremičnine. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da kritje tekočih življenjskih stroškov družine s strani toženca ni vplivalo na vlaganje v sporno nepremičnino. Pritožba pritrjuje, da je tožnica pomagala pri nekaterih delih podjetja, vendar njen prispevek ni bil takšen, da bi bistveno prispevala k dobičku podjetja. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je njen prispevek bil ključen za pridobivanje dobička podjetja.

2.Pritožnika izražata dvom v verodostojnost pisnih izjav prič C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G., za katere zatrjujeta, da so po vsebini skoraj identične, podane po vnaprej pripravljenem vzorcu tožnice ter da so določene priče v sorodstvenem razmerju s tožnico, zaradi česar imajo interes za pričanje v njeno korist.

2.Pritožba nadalje graja materialnopravna stališča sodišča prve stopnje glede nagiba za vpis toženca v zemljiško knjigo in pogojev za preklic darila med zakoncema. Pritožnika nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje o prikrajšanju tožnice in poudarjata, da tožnica s prenosom solastništva ni utrpela nobene neugodnosti ali slabšega položaja, saj je nepremičnino nemoteno uporabljala v enakem obsegu, kot prej. Pritožba meni, da darilo med bivšima zakoncema v obravnavani zadevi ni preklicljivo, saj njegova kavza ne temelji izključno v abstraktni čustveni veri v dosmrtno skupno življenje, ampak je bil prenos solastniškega deleža povezan s posvojitvijo tožničinih otrok iz prejšnjega razmerja, do česar je prišlo zaradi upravnih in administrativnih razlogov. Posledično darilni namen po razvezi zakonske zveze ni mogel odpasti na način, ki bi utemeljeval preklic darila.

2.Glede ničnosti darilne pogodbe med tožencem in toženko pritožba vztraja, da je imel toženec razpolagalno upravičenje za prenos svojega deleža na toženko v skladu s 66. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pritožnika zavračata obstoj nedopustnega nagiba ali namena izigravanja tožnice ter zatrjujeta, da je bil nagib za sklenitev pogodbe povsem dopusten in zakonit, saj je toženec želel zgolj zagotoviti dolgoročno premoženjsko preskrbljenost svoje hčerke. Dejstvo, da toženka živi v državi X in nima namena bivati v sporni hiši, po mnenju pritožbe ne dokazuje nedopustnosti motiva. Pritožba zavrača obstoj namena izigrati tožnico in poudarja, da položaj tožnice z zamenjavo solastnika ostaja popolnoma nespremenjen, saj njen solastniški delež do 1/2 ni bil v ničemer okrnjen. Navaja, da je sprožitev postopka delitve povsem običajna zakonita pravica vsakega solastnika, ki nima potrebe po uporabi nepremičnine, zato v ravnanju tožencev ni mogoče videti zlorabe pravic.

2.Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Opravljen preizkus ni pokazal niti po uradni dolžnosti upoštevnih niti pritožbeno pavšalno uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je ustrezno obrazložilo ter na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede ugotovitve neveljavnosti vknjižbe solastninske pravice na ime toženca do 1/2 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2018, kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

7.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo in napačno ocenilo pisne izjave prič (C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G.), za katere pritožnika šele v pritožbenem postopku zatrjujeta, da so neverodostojne, pristranske zaradi sorodstvenih vezi in pripravljene po vnaprejšnjem vzorcu tožnice. Te pritožbene navedbe se pravzaprav nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista ugovarjala vsebini ali obliki predloženih pisnih izjav, prav tako nista predlagala njihovega neposrednega zaslišanja na naroku, zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

8.Nadalje ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o obsegu vlaganj in statusu posebnega premoženja tožnice oprlo na neverodostojni dokaz oziroma s strani tožnice ustvarjeno tabelo, ki ne predstavlja uradnega bančnega izpiska. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznih zaključkov v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede financiranja nakupa in obsežne obnove nepremičnine ugotovilo na podlagi dokazne ocene uradnih listinskih dokazov, ne pa na podlagi pritožbeno izpostavljene tabele. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo navedbam tožnice, da je s svojega računa v državi X na toženčev račun v Sloveniji nakazala tri večje zneske, pri čemer iz uradnega bančnega izpiska računa toženca (priloga B11) izhaja, da je v s strani tožnice zatrjevanem obdobju prejel tri večje prilive v skupni višini 84.000,00 EUR (posamično 45.000,00 EUR, 25.000,00 EUR in 14.000,00 EUR), medtem ko iz računov1 v prilogi B12 izhaja, da so bili plačani po 23. 3. 2020, to je v obdobju po prejemu prvega nakazila. Dejstvo, da je tožnica nepremičnino kupila s svojim posebnim premoženjem pritožbeno niti ni sporno, ampak je sporno le, s katerimi sredstvi so bila opravljena kasnejša vlaganja.

9.Toženec je tekom postopka na prvi stopnji potrdil, da je tožnica v letu 2020 prodala po babici podedovano stanovanje v Y ter prejeto kupnino vložila v sporno nepremičnino in hkrati zatrjeval, da je s kritjem tekočih življenjskih stroškov družine v znesku 77.501,64 EUR bistveno povečal vrednost nepremičnine. Kritje skupnih življenjskih stroškov s strani enega zakonca ne šteje kot vlaganje v posebno premoženje drugega zakonca, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Vlaganja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca bi lahko imela stvarnopravne učinke le v primeru sklenjenega dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina oziroma skupna lastnina2, česar pa toženec niti ni zatrjeval.

10.Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da sta k življenjskim stroškom družine prispevala oba zakonca, čeprav tožnica za svoje delo v družinskemu podjetju (grafično in spletno oblikovanje ter vodenje knjigovodstva) ni bila plačana v denarju. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na delo tožnice v delovanju podjetja in verodostojnost prič v zvezi s tem, zato pravilnosti izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Ker je tožnica dokazala, da izvor sredstev za nakup nepremičnine in njeno obnovo izhaja iz njenega posebnega premoženja, vprašanje obsega in narave njenega dela v družinskem podjetju ne more vplivati na stvarnopravni status te nepremičnine.

11.Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji pogojev za preklic darila med zakoncema, ko zatrjuje, da darilna kavza z razvezo zakonske zveze ni mogla odpasti, ker naj bi bil prenos solastniškega deleža pogojevan z administrativnimi in upravnimi razlogi, povezanimi s posvojitvijo tožničinih otrok iz prejšnjega razmerja. Pritožbeno sodišče v celoti sledi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje iz točke 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil za tožnico odločilen in izključen nagib za vpis toženca kot solastnika v zemljiško knjigo do 1/2 nepremičnine vera v dosmrtno skupno življenje. Ker je bila ta vera osrednja podlaga neodplačnega prenosa, je z razvezo zakonske zveze darilna kavza v celoti odpadla, kar skladno s sodno prakso3 utemeljuje zahtevek za preklic in vrnitev darila.

12.Toženca s pritožbenimi navedbami, da je bil prenos lastninske pravice na toženca opravljen le zaradi upravnih in administrativnih razlogov, ne moreta biti uspešna. Toženca namreč že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje teh domnevnih upravnih in administrativnih razlogov nista v ničemer podrobneje pojasnila ali substancirala, zaradi česar so njune trditve ostale na ravni posplošenih in neizkazanih domnev, ki jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Pritožbena teza, da posvojitev otrok predstavlja nekakšen racionalen oziroma administrativni motiv, ki izključuje čustveno naravo darila, pa je materialnopravno in življenjsko zgrešena. Dejstvo, da je toženec posvojil tožničina otroka iz prejšnjega razmerja, in da sta si zakonca nato ustvarila skupno družino, nikakor ne izpodbija darilnega namena, temveč nasprotno, takšno ravnanje še dodatno potrjuje in utrjuje tožničino vero v trajnost, trdnost in dosmrtnost njunega skupnega življenja. Posvojitev partnerjevih otrok in oblikovanje celovite družinske skupnosti pomeni zelo visoko stopnjo medsebojnega zaupanja in čustvene zavezanosti, zato je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je bil odločilen nagib za tožnico vera v dosmrtno skupno življenje. Ker je prav ta skupnost z razvezo dokončno razpadla, je sodišče prve stopnje materialnopravno povsem pravilno zaključilo, da je nagib darovalke v celoti odpadel, pritožbene navedbe o nepreklicljivosti darila pa so neutemeljene.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še napačne materialnopravne zaključke glede obstoja nedopustnega nagiba in posledične ničnosti darilne pogodbe med tožencem in toženko z dne 9. 3. 2022. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil nagib toženca ob sklenitvi te darilne pogodbe nedopusten v smislu drugega in tretjega odstavka 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj jo je s toženko sklenil po dejanskem razpadu zakonske zveze z namenom, da škoduje tožnici, jo premoženjsko prikrajša in ji onemogoči uveljavitev njenih pravic na nepremičnini, ki predstavlja njeno posebno premoženje.

Pritožbena zatrjevanja, da je imel toženec na podlagi tretjega odstavka 66. člena SPZ polno razpolagalno upravičenje za odsvojitev svojega solastniškega deleža in da je s prenosom želel zgolj zagotoviti premoženjsko preskrbljenost svoje hčerke, so neutemeljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje iz točke 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila darilna pogodba med tožencema sklenjena, ker je toženec želel preprečiti, da bi tožnica uveljavila svojo lastninsko pravico na nepremičnini.

Toženca prav tako ne moreta biti uspešna s pritožbenimi navedbami o daritvi toženca toženki z namenom premoženjske preskrbljenosti vseh svojih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da časovni okvir sklenitve pogodbe med razpadanjem zakonske skupnosti, pred formalno ločitvijo, toženkina seznanjenost s tem, da je tožnica nepremičnino kupila s svojim posebnim premoženjem, njeno bivanje v državi X brez namena priselitve v Slovenijo ter vložitev predloga za civilno delitev solastnine že dne 26. 1. 2023, ne odražajo starševske skrbi toženca, temveč namen izigrati tožnico in jo oškodovati. Ker je bil odločilni nagib tožencev pri sklenitvi darilne pogodbe z dne 9. 3. 2022 oškodovanje tožnice kot toženčeve bivše zakonske partnerice, je takšen posel zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja ter temeljnim moralnim načelom civilnega prava utemeljeno ugotovljen kot ničen.

Posledično je pritožba neutemeljena tudi v delu, v katerem zatrjuje, da položaj tožnice z zamenjavo solastnika ostaja popolnoma nespremenjen, in da njen delež ni bil okrnjen. Čeprav je predlog za delitev solastnine formalno res običajna pravica vsakega solastnika, glede na okoliščine konkretnega primera gre za primer zlorabe pravic. Ker gre za neodplačen pravni posel, sklenjen z nedopustnim nagibom izigrati solastnika, morebitna dobra vera toženke materialnopravne ničnosti darilne pogodbe ne more sanirati, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 40. člena OZ.⁴

Ker je bila darilna pogodba med tožencema sklenjena z nedopustnim nagibom, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je le-ta ničen, vknjižba lastninske pravice toženke na njeni podlagi pa neveljavna, kar utemeljuje izbrisni zahtevek tožnice v razmerju do toženke, pritožbeni očitki v zvezi s tem pa so v celoti neutemeljeni.

Pritožba sodišču prve stopnje nadalje tudi neutemeljeno očita, da sta III. in IV. točka izreka napačni, neizvršljivi in da izbrisna tožba ne more rezultirati v izključnem lastništvu tožnice do celote (1/1), ker takšno stanje predhodno v zemljiški knjigi nikoli ni obstajalo. Zaradi ugotovljene ničnosti darilne pogodbe med tožencem in toženko in izbrisa lastninske pravice toženke se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na ime toženca, nato pa se na podlagi ugotovitvenega ter dajatvenega dela sodbe o posebnem premoženju tožnice vknjiži njena lastninska pravica do celote 1/1. Podlaga za vpis tožničine lastninske pravice do celote (1/1) torej ne izhaja iz instituta vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v razmerju do prvega toženca preko izbrisne tožbe, kot to zmotno prikazuje pritožba, temveč je ta vpis neposredna materialnopravna posledica ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka (točka I. izreka v povezavi z drugim delom točke IV. izreka), s katerim je sodišče pravilno ugotovilo, da celotna nepremičnina predstavlja posebno premoženje tožnice, zaradi česar se na podlagi izpodbijane sodbe vpiše lastninska pravica nanjo v deležu 1/1 - do celote.

Drugi del besedila točke IV. izreka izpodbijane sodbe⁵ torej ni rezultat izbrisne tožbe, kot je prvi del točke IV. izreka. Prehod formalnega solastniškega deleža toženca do ene polovice (1/2) na tožnico (do celote 1/1) tako ne temelji na neveljavnosti vpisa solastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2018, kot meni pritožba, pač pa na ugotovitvi o obstoju posebnega premoženja tožnice in dejstvu, da je z razvezo zakonske zveze v celoti odpadla darilna kavza (<em>causa donandi</em>), na podlagi katere je bil toženec sploh vpisan v zemljiško knjigo ter ugotovitvi ničnosti darilne pogodbe z dne 9. 3. 2022.

Je pa materialnopravno napačna odločitev sodišča prve stopnje v točki III. izreka, kjer je ugodilo zahtevku na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe solastninske pravice prvega toženca do ene polovice (1/2) na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno sledilo nepravilno oblikovanemu tožbenemu zahtevku, saj neveljavnosti same kupoprodajne pogodbe tožnica tekom postopka niti ni zatrjevala. Ker je pravni temelj prvega vpisa (kupoprodajna pogodba z dne 6. 2. 2018) veljaven, vknjižba solastninske pravice toženca na tej podlagi formalno ni neveljavna v smislu instituta izbrisne tožbe, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III izreka spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Vknjižba solastninske pravice na ime prvotožene stranke A. A. do 1/2 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2018 na nepremičnino z oznako ID ... 23/7 z začetkom učinkovanja 28. 5. 2018 je neveljavna" zavrnilo (358. člen ZPP).

Navedeno pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost preostalega dela izpodbijane odločitve, s katero je sodišče prve stopnje celovito in pravilno presodilo premoženjskopravna razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje namreč ni zgolj ugotovilo, da sporna nepremičnina v celoti predstavlja posebno premoženje tožnice ter posledično odredilo vpis njene lastninske pravice do celote (1/1), ampak je pravilno ugotovilo tudi ničnost darilne pogodbe, sklenjene med tožencem in toženko, ter da je tožnica glede na dejanske okoliščine darilo tožencu upravičena preklicati.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in točko III. izreka spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsegu (točke I, II, III, IV in V izreka), kot izhaja iz izreka (353. člen ZPP).

Ker sta toženca s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu odločitve in glede tega niso nastali posebni stroški, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).