Jedro

S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnik izpodbija že pravnomočne odločitve zato, da bi dosegel drugačno stroškovno odločitev, ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 5. 2021, zaradi domneve, da je tožba umaknjena, postopek ustavilo. Odločitev je pravnomočna. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o stroških postopka in tožniku naloženo, da tožencu povrne 555,25 EUR stroškov s pripadki.

2. Tožnik zoper to odločitev vlaga pritožbo. Sodišču očita kršitev po 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da tožbe ni dopolnil in takse ni plačal zato, ker je že v fazi izvršilnega postopka zaradi prejetega plačila umaknil predlog za izvršbo, izvršilno sodišče pa je postopek s sklepom 16. 1. 2020 ustavilo. Tožnik zoper toženca zato nima vložene nobene tožbe, poziv za njeno popravo in plačilo takse pa je bil nepravilen. Sodišče je s sklepom z dne 22. 4. 2021 in s sklepom 3. 9. 2021 odločalo mimo tožnikovega postavljenega zahtevka, kar je v nasprotju z 2. členom ZPP. Postopkovna pravila so bila nepravilno uporabljena že ob izdaji sklepa VL 000/2019 z dne 11. 9. 2020 (razveljavitev klavzule pravnomočnosti) in 11. 11. 2020 (razveljavitev sklepa o izvršbi in odstop zadeve v pravdo), čeprav je bil izvršilni postopek končan. Pravda se je torej začela brez postavljenega zahtevka tožnika. Opozarja na odločbo VS036354, v kateri je VSRS pojasnilo, da po ustavitvi izvršbe ni več zakonske podlage za razveljavitev sklepa o izvršbi. Predlaga, da se sklep z dne 3. 9. 2021 in sklep z dne 22. 4. 2021 razveljavita kot nedovoljena.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Kot bistveno izpostavlja, da s sklepom o ustavitvi izvršbe ni seznanjen in da mu je bil sklep o izvršbi vročen šele 10. 9. 2020 0ziroma 16. 9. 2020. Takrat je izvršilni postopek šele začel teči. Pred tem ga že pojmovno ni bilo mogoče ustaviti. Opozarja tudi na to, da je sklep izvršilnega sodišča z dne 11. 11. 2020 pravnomočen, saj tožnik zoper njega ni vložil pritožbe. Pravdno sodišče je zato moralo sprejeti sporno procesno odločitev o popravi tožbe, pritožba zoper ta sklep pa je prepozna. Tožnik izpodbijane odločitve niti ne graja, ampak dejansko izpodbija sklep o napotitvi na pravdo ter sklep o dopolnitvi tožbe. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, mogoče preizkusiti. V njem je sodišče prve stopnje navedlo razloge, ki so narekovali odločanje o stroških, dovolj pa je obrazložilo tudi višino priznanih stroškov. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

6. Neutemeljen je nadalje očitek o kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o stroških, ki jih je priglasil toženec, še ni bilo pravnomočno odločeno. O tem pravdni stranki tudi nista sklenili poravnave.

7. Ker je sodišče prve stopnje odločalo o stroških na podlagi pravočasno vloženega (in specificiranega) predloga toženca, tudi ni odločalo brez oziroma mimo postavljenega zahtevka.

8. Kot izhaja razlogov izpodbijanega sklepa, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožniku naložilo, da tožencu povrne stroške postopka, posledica (pravnomočnega) sklepa o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe z dne 24. 5. 2021, do katere je prišlo zato, ker tožnik ni doplačal takse in v postavljenem roku ni dopolnil tožbe. Ker mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške (glej 158. člen ZPP), je odločitev, da mora tožnik tožencu povrniti stroške, materialnopravno pravilna.

9. Na tako presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe tožnika o tem, da je bil izvršilni postopek zaradi umika predloga za izvršbo ustavljen (sklep VL 000/2019 z dne 16. 1. 2020); da je izvršilno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo klavzulo pravnomočnosti sklepa o izvršbi (sklep VL 000/2019 z dne 11. 9. 2020) in ko je s sklepom VL 000/2019 z dne 11. 11. 2020 nato sklep o izvršbi z dne 28. 11. 2019 razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Enako velja za navedbe, da je narobe ravnalo tudi pravdno sodišče, ko ga je pozvalo na dopolnitev tožbe in doplačilo takse.

10. Izvršilno sodišče je izvršilni postopek s sklepom z dne 16. 1. 2020 (list. št. 25) sicer res ustavilo, a tožnik spregleda, da sklep o tem nikoli ni postal pravnomočen.1 Spregleda tudi, da je izvršilno sodišče, kljub odločitvi o ustavitvi postopka, v nadaljevanju sprejelo še druge odločitve (ki jih izpostavlja tudi v pritožbi), zoper katere pa sam ni vložil pritožbe. Sklep VL 000/2019 z dne 11. 9. 2020 o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti ter sklep VL 000/2019 z dne 11. 11. 2020, s katerim je bil sklep o izvršbi z dne 28. 11. 2019 razveljavljen in s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku, sta zato s potekom pritožbenega roka postala pravnomočna. O njuni (ne)pravilnosti zato v tej fazi postopka ni več mogoče odločati. Tožnik bi s pravočasno pritožbo lahko izpodbijal tudi (zanj sporen) sklep VI P 000/2021 z dne 22. 4. 2021, s katerim je bil pozvan na dopolnitev tožbe in plačilo takse in sicer skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 24. 5. 2021 o ustavitvi postopka (glej tretji odstavek 363. člena ZPP). Ker je v tem pogledu ostal pasiven, sta tudi ti dve odločitvi pravnomočni. Na pravnomočne odločitve pa niso vezane le stranke, ampak tudi (pritožbeno) sodišče. Povedano drugače: s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija že pravnomočne odločitve zato, da bi dosegel drugačno stroškovno odločitev, tožnik ne more uspeti. Do njihove utemeljenosti se pritožbenemu sodišču zato ni treba opredeljevati.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Glede na vsebino pritožbe je bil odgovor nanjo po presoji pritožbenega sodišča nepotreben, zato tudi toženec do povračila stroškov, ki so mu z nastali, ni upravičen (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP) 1 Tožencu ta sklep nikoli ni bil (pravilno) vročen. Vročitev je bila opravljena na naslov ..., Ljubljana, kjer toženec v času vročanja ni več živel.