Up-151/03 - 7

7. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 296/2002 z dne 17. 1. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 278/99 z dne 11. 9. 2001, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06- 001/99-VN z dne 15. 6. 1999 in s sklepom Upravne enote Ruše št. 321-81/98 z dne 17. 12. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnega organa, da se sedaj pokojni B. B. (pritožnikovi materi) ne prizna lastnost stranke v denacionalizacijskem postopku po upravičencu C. C.. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča aktivne legitimacije ni mogoče izkazovati samo s trditvijo, da je tožnik zakoniti ali oporočni dedič očeta denacionalizacijskega upravičenca. V postopku je bilo ugotovljeno, da so zahtevo za denacionalizacijo po pokojnem C. C. vložili dediči prvega dednega reda, tožniki (med njimi tudi ustavni pritožnik) pa so zatrjevali le svaštvo do pokojnega upravičenca.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je bila njegova mati B. B. hči Č. Č. in da ji je zapustil del premoženja, ta volja zapustnika pa naj bi ne bila realizirana. Dedkovo premoženje naj bi bilo razdeljeno na šest enakih delov, ena izmed dedinj pa naj bi bila tudi pritožnikova mati. Ne strinja se z ugotovitvijo upravnih organov, da premoženje ni bilo podržavljeno Č. Č.

Navaja, da je mati za vodenje denacionalizacijskega postopka pooblastila odvetnika D. D., iz sklepa Upravne enote Ruše pa je izvedel, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo (po istem odvetniku) zahtevek za denacionalizacijo v delu, ki se je nanašal na pritožnikovo mamo, umaknili. Zato odvetniku očita neprofesionalnost. Meni, da nikoli ni bilo natančno ugotovljeno, kaj je predmet denacionalizacijskega postopka. Upravnim organom in sodiščema očita, da niso opravili predlaganega soočenja vseh zainteresiranih in da so upoštevali le ugotovitve Upravne enote Ruše in odvetnika. Vrhovnemu sodišču očita, da je spregledalo zapuščinski spis po pokojnem Č. Č. Zato in ker naj bi spadal v drugi dedni red, naj bi bil "diskvalificiran iz postopka".

Zatrjuje, da so mu bile kršene "pravica do enakosti strank v postopku, do zaslišanja in soočenja strank v postopku, varstvo osebnosti in dostojanstva, javnost sojenja (Upravno sodišče, Oddelek v Mariboru), pravica do povračila škode in pravica do zasebne lastnine in dedovanja". Navaja tudi, da se "počuti diskreditiranega" in da zgublja zaupanje v pravičnost dela upravnih in sodnih organov.

B.

3.Ustavni pritožnik zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljaviti svojo razlago prava, s katero v upravnem sporu ni uspel. Z večino navedb v ustavni pritožbi namreč oporeka le pravilni uporabi materialnega prava in ugotovitvi dejanskega stanja, kar samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Očitek, da je sodna odločba nepravilna in nezakonita pa, tudi če bi bil utemeljen, ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato pritožnik ustavne pritožbe zoper odločitev sodišč tudi z navedbami o neprofesionalnosti dela oziroma ravnanja pooblaščenca ne more utemeljiti.

4.Po vsebini pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Člen 22 Ustave je procesno jamstvo, kršitev procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

5.Pritožnikov očitek, da je Vrhovno sodišče spregledalo zapuščinski spis po pokojnem Č. Č., pa je očitno neutemeljen. Pritožnik namreč prezre, da se izpodbijana odločitev nanaša na postopek denacionalizacije premoženja C. C., torej na postopek denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno C. C. z odločbo Mestne zaplembene komisije št. 469/95 z dne 29. 8. 1945 in ne njegovemu očetu Č. Č., ki je (kot izhaja iz listin, ki jih je pritožnik priložil ustavni pritožbi) umrl že leta 1935. Z izpodbijano odločitvijo pa ni bilo odločeno, kdo je postal lastnik premoženja po smrti Č. Č. Izpodbijana odločitev se tudi ne nanaša na morebitne denacionalizacijske postopke za vrnitev podržavljenega premoženja drugim dedičem Č. Č. Ne gre torej za to, da bi ga upravni organi in sodišči ignorirali in "diskreditirali". Zgolj dejstvo, da odločitev sodišč, izdana v postopku denacionalizacije C. C., ni v korist pritožnika in da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa še ne zadošča za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi tudi kršitev pravice do povračila škode (26. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ni izkazal.

6.Pritožnik Upravnemu sodišču, Oddelku v Mariboru, očita kršitev javnosti sojenja. Tega očitka pa pritožnik v ustavni pritožbi ne utemeljuje. Poleg tega je treba glede tega očitka upoštevati določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri je treba pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča in priložene pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča ni razvidno, da bi pritožnik to kršitev Upravnega sodišča sploh zatrjeval. Pritožnik tega tudi v ustavni pritožbi ne navaja. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v oceno utemeljenosti tega očitka.

Ker z izpodbijanimi odločitvami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan