Jedro

Bistvo pravice do zagovora skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR je v zagotovitvi možnosti delavcu, da sodeluje in vpliva na postopek in rezultat odpovedi PZ. Ker 2. odstavek 83. člena ZDR ne predpisuje postopka glede podaje zagovora delavca, tožnik pa je bil z očitanimi kršitvani ustno seznanjen in je v zvezi s kršitvami podal zagovor, mu ni bila kršena pravica do zagovora, čeprav mu obdolžitev in vabilo na zagovor nista bila podana v pisni obliki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožečih strank za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi V. B., ki jo je podala tožena stranka dne 24.4.2003, nezakonita; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna V. B. od dne 27.5.2003 do 12.7.2003 prijaviti v socialno zavarovanje na osnovi IV. tarifne skupine Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva Slovenije ter obračunati in odvesti predpisane prispevke in davke, mu za isto obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter plačati stroške postopka v znesku

154.330,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Glede stroškov je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno in na zakonit način izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Tožeče stranke, ki so kot dediči vstopili v pravdo po pokojnem tožniku, so se pritožile zoper sodbo iz pritoženega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navajajo, da pokojni tožnik pred odpovedjo pogodbe ni bil pisno obdolžen o kršitvah pogodbenih obveznostih. Na zagovor je bil vabljen zgolj ustno, zaradi česar mu je bila kratena pravica do obrambe. Ne strinjajo se tudi s podano izredno odpovedjo pogodbe, v kateri je bil določen 30 dnevni odpovedni rok. V tem primeru bi kvečjemu šlo za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki ima po določbah ZDR predpisan odpovedni rok. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v sodbi na pritožbene navedbe tožečih strank še odgovarja.

Tožena stranka je tožniku dne 24.4.2003 pisno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb 86., 110. ter 1. in 2. alinee 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Predhodno je o takšni nameri obvestila tudi sindikat. Ugotovila je, da je tožnik z opisanim ravnanjem storil naklepno ali iz hude malomarnosti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja, ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Poleg tega je tožniku določila, da mu bo prenehalo delovno razmerje po izteku 30 dni, šteto od prejema pisne odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, ker je bil tako glede kršitev pogodbenih obveznosti kot datumom zagovora seznanjen zgolj ustno in ne v pisni obliki. V sporu se je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnik na podlagi ustnega vabila dne 10.4.2003 pristopil na zagovor v prisotnosti direktorja in strokovne delavke tožene stranke.

Tožniku so se predočile kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega je bil s strani tožene stranke tudi ustrezno pravno poučen. Iz zapisnika o opravljenem zagovoru je razvidno, da je tožnik razumel očitane kršitve ter priznal, da sta s sodelavko T. dala v avtomat za tople napitke kavo, ki jo je za to posebej kupil, na kar sta si s sodelavko v mesecih od januarja do marca 2003 razdelila pridobljeni izkupiček. Tožnik je priznal, da je prejel denarne zneske v konkretni višini, obžaloval kršitev ter prosil, da mu tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Izpovedal je tudi, da so enake kršitve delali tudi drugi sodelavci. Nato je zapisnik o opravljenem zagovoru podpisal. Iz njegove vsebine ni razvidno, da bi imel kakršnekoli pripombe tako na način, kako je bil vabljen na zagovor kot na predočitev očitanih kršitev.

Po določbi 3. odst. 81. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z zakonom. V skladu z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre samo za obveznost delodajalca, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu zagovor. Z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR namreč ni predpisan poseben postopek, ki bi natančnejše urejeval formalna ravnanja delodajalca glede postopka zagovora in odpovedi pogodbe, saj glede tega smiselno napotuje na uporabo 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR, ki opredeljuje pravico do delavčevega zagovora. Že Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 267/04 z dne

7.10.2004 zavzelo stališče, da je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja delavca ter vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega zakon ne more določiti strogih meril obličnosti uresničevanja takšne pravice. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, kar pomeni, da je seznanjen z vsemi podatki o dejanskih in pravnih razlogih očitanih kršitev.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka res ni izdala tožniku tako pisne obdolžitve glede očitanih kršitev kot vabila na zagovor. Vendar je bil o vsem tem ustno seznanjen, kar je očitno sprejel, pristopil na narok zagovora, na katerem mu je direktor ustno predočil vsebino očitanih kršitev pogodbenih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, ter ga ustrezno pravno poučil. Tožnik je priznal očitke, prosil, da se mu ne odpove pogodbe ter na koncu zapisnik podpisal. V kolikor je menil, da bi moral biti o vseh kršitvah pisno seznanjen tudi z določitvijo primernega roka za pripravo obrambe, bi že pred podanim zagovorom lahko temu ustrezno reagiral oz. podal pripombe, pa tega iz zapisnika ni razvidno. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako ugotovljena dejstva izkazujejo, da v tožnikovem primeru ni bila v ničemer kršena pravica do zagovora.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe pravilno ugotovila razloge odpovedi iz 111. čl. ZDR kot tudi okoliščine in interese med strankama o neizkazanih možnosti za nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja (1. odst. 110. čl. ZDR). Glede na to, da je tožena stranka določila tožniku v odpovedi pogodbe 30 dnevni odpovedni rok, šteto od prejema pisne odpovedi, je bilo to v korist tožnika, saj se mu je s tem samo podaljšalo delovno razmerje. V nasprotnem, če bi bila tožena stranka dosledno upoštevala določbe ZDR, bi lahko določila tožniku prenehanje delovnega razmerja že z dnem izredne odpovedi pogodbe. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da določitev odpovednega roka v izpodbijani izredni odpovedi ne more spremeniti kvalifikacije odpovedi v redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga, kot to zmotno opozarja pritožba. Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljene pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožeče stranke s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).