Jedro

Višina zagrožene kazni od enega do osmih let (zaporna kazen) je že sama po sebi okoliščina, zaradi katere prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče šteti za nerazumno, pač pa terja, da se tožnici postavi zagovornik, ob predpostavki, da je brez lastnih sredstev za njegovo angažiranje. Dejstvo, da zoper tožnico še ni bil izdan sklep o uvedbi preiskave (kar, formalno gledano, pomeni pričetek kazenskega postopka), po mnenju sodišča ni ovira za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Eden izmed pogojev za izdajo tega sklepa o uvedbi preiskave je namreč zaslišanje obdolženca. Na to, kar obdolženec pove v svojem zagovoru pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave, se lahko opre tudi končna sodna odločba. To pa pomeni, da je tudi zagovor pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave pomembna faza v kazenskem postopku ter da morajo biti zato obdolžencu zagotovljene vse procesne pravice, vključno s pravico do zagovornika že ob prvem zaslišanju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 415/2015 z dne 15. 10. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da je tožnica prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila dne 21. 5. 2015 v postopku kazenske preiskave, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kranju pod opr. št. I Kpr 51265/2014. Tožena stranka je njeno prošnjo s sklepom opr. št. Bpp 309/2015 z dne 4. 6. 2015 zavrnila, ta odločitev pa je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Novi Gorici opr. št. III U 145/2015-5 z dne 1. 7. 2015 odpravljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. Postopek se sedaj vodi pod opr. št. Bpp 415/2015. 2. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve pojasnila, da morata biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izpolnjena dva pogoja, in sicer subjektivni in objektivni, to je vsebinski pogoj. Pri presojanju vsebinskega pogoja se upošteva ali zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ali ima prosilec verjetne izglede na uspeh in ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj. Ko prosilec zaprosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, je tako zahtevo treba presoditi s ciljem zagotovitve poštenega postopka in se zato ocenjuje ali je to mogoče doseči le z zagovornikom. Taka ocena je odvisna od vsakega posameznega primera posebej. Preiskava v kazenskem postopku se začne zoper določeno osebo, če obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, namen preiskave pa je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so podlaga za odločitev ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi, kot tudi zberejo dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavni ne bo mogoče ponoviti, kot tudi drugi dokazi, za katere je smotrno, da se izvedejo. Obdolženec ima ves čas preiskovalnega postopka, nato rednega postopka, kot tudi v pritožbenem postopku možnost, da predlaga nove dokaze ali ponovno izvedbo že izvedenih dokazov. Postopek preiskave se vodi v pretežni meri po uradni dolžnosti, s tem, da preiskovalni sodnik ugotavlja tako dejstva in okoliščine, ki so obdolženemu v prid, kot tudi tista, ki govorijo zoper njega. Obdolženec se ni dolžan zagovarjati, kar mu ni mogoče šteti v škodo. V obravnavanem primeru je bila zahtevana preiskava zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1). Okrožni državni tožilec je predlagal, naj se v preiskavi zasliši tožnica kot obdolženka, kot priči pa dva oškodovanca.

3. Tožena stranka je ocenila, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tej odločitvi je upoštevala osebnost tožnice, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika, kot tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je presojala ali je tožnici, glede na njeno izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje, treba zagovoriti obrambo z zagovornikom. Tožnica je osumljena storitve kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ-1, za kar je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora, torej osumljena storitve kaznivega dejanja, za katerega ni predpisana obvezna obramba z zagovornikom. Iz opisa očitanega ji kaznivega dejanja ne izhaja, da bi šlo za zapleteno dejansko stanje ali pravno vprašanje. Iz prošnje tožilke tudi ne izhaja, da bi obstajale posebne osebne okoliščine, zaradi katerih bi ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom potrebovala pravno pomoč. Tožena stranka ne vidi razlogov, da tožnica ne bi znala pojasniti dejanskega stanja, glede na njeno predkaznovanost pa ji kazenski postopki niso tuji. Poleg tega zaenkrat ni mogoče z gotovostjo sklepati, ali se bo postopek sploh nadaljeval z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, oziroma kasneje z vložitvijo obtožnice in sojenjem. Skladno s tem je zato tožena stranka tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

4. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je odločitev v nasprotju z določili ZBPP. Tožena stranka je že ob prvem odločanju ocenjevala, da iz njene prošnje ne izhaja, da bi obstajale posebne okoliščine, zaradi katerih bi potrebovala pomoč zagovornika. Enako to meni tudi v izpodbijani odločbi, le da je ta obsežnejša od prve odločbe, v obrazložitev pa sta prepisani obrazložitvi sodb Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 66/2014 in I U 607/2015. Tožena stranka je ob tem spregledala, da so njene osebne okoliščine drugačne od okoliščin oseb, ki so bile obravnavane v teh dveh zadevah. V prvi zadevi je namreč prosilec za brezplačno pravno pomoč že podal svoj zagovor, v drugi pa je šlo za izkušenega poslovneža, udeleženega v številnih kazenskih postopkih. S takimi izkušnjami se vsekakor ne more primerjati, čeprav skuša tožena stranka prikazati, da ima tudi sama izkušnje zaradi predhodnega kazenskega postopka. Če bi sledili takemu stališču, bi to pomenilo, da nobena oseba, ki je bila kdaj obsojena za kaznivo dejanje, ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pač pa bi se štelo, da je na tak način pridobila izkušnje, da se lahko zagovarja sama. Dejansko pa ji prav izkušnja predhodnega kazenskega postopka kaže, kako pomembno je, da ima obdolženec zagovornika že od začetka postopka in da ta pazi na vse procesne in vsebinske okoliščine, na katere obdolženi ne bi niti pomislil. Tako tožilec kot sodnik sta pravna profesionalca in ne glede na zakonitost postopka se oseba brez obrambe hitro znajde preko meje, ko ni več zagotovljena „enakost orožij“. Sama še nikoli v življenju ni zasliševala prič, zato ne ve, kar je dobro in kaj slabo, da bi jih vprašala.

5. Tožena stranka ji pripisuje izkušenost in sposobnost, da se zastopa v postopku, s čimer se ne strinja. Trenutno je na prestajanju kazni zapora. Je mati treh mladoletnih otrok in zanjo ter otroke je življenjskega pomena, da bi po izteku kazni zaživeli skupaj. Zanjo je torej pomembno, da ne bi bila ponovno obsojena, oziroma da sploh ne pride do novega kazenskega postopka. Poleg tega se ji ne očita bagatelno kaznivo dejanje, pač pa kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. O osebnih okoliščinah, ki govorijo v prid dodelitve brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka sploh ni izrekla in jih ni pretehtala.

6. Absurdna je trditev tožene stranke, da zgolj to, da v preiskavi ni zastopana po odvetniku, za njeno obrambo ne more imeti negativnih posledic. Negativne posledice se bodo zanjo pojavile v tistem trenutku, ko bo izdan sklep o preiskavi, še večje pa, če bo vložena obtožnica. To namreč vpliva na možnost pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora. Zanjo je zato pomembno, katera dejstva se bodo ugotovila že sedaj. Obramba je njena pravica, enako pravica, da se brani z zagovornikom. Nekorektna je navedba v izpodbijani odločbi, da lahko molči, ni pa tožena stranka pojasnila, da ima v postopku možnost, da navaja dejstva v svojo korist in da ji to lahko pojasni le odvetnik. Tožnica zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila dne 21. 5. 2015, in sicer po tem, ko je Okrožno državno tožilstvo v Kranju zahtevalo, da se zoper tožnico opravi preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ-1. Zahteva je bila vložena pri Okrožnem sodišču v Kranju in se vodi pod opr. št. I Kpr 51265/2014. Za to kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let, kar pomeni, da za obravnavo tega kaznivega dejanja ni predpisana obvezna obramba z zagovornikom (70. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

10. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku te zakonske določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11. Vrhovno sodišče RS se je do vprašanja presoje dodelitve brezplačne pravne pomoči obdolženim v kazenskih postopkih opredelilo v sodbah opr. št. X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 in opr. št. X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015. Poudarilo je, da mora biti vsaka razlaga zakonskih določb skladna z Ustavo, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, zlasti za obravnavani primer pomembna Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). To pomeni, da sodišča in drugi organi oblasti uporabljenim zakonskim normam (v obravnavanem primeru je to določba 24. člena ZBPP) ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Tudi Ustavno sodišče je poudarilo, da je pravica do obrambe z zagovornikom ena temeljnih ustavnih pravic, pri čemer je strokovna pomoč, ki jo lahko nudi zagovornik, ena od pravnih jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku za dosego pravice do poštenega sojenja z namenom zagotovitve enakosti strank v kazenskem postopku. Tako stališče pomeni, da je pravica do brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. 12. Vrhovno sodišče RS je v prej navedenih sodbah opozorilo, da obstaja ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja. Ta poudarja, da je ob tem, da se ugotovi, da obdolženec nima dovolj sredstev za zagovornika, treba za odločitev o zagotovitvi zagovornika uporabljati dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve. Na podlagi teh dveh kriterijev temelji tudi razlaga 24. člena ZBPP in to z namenom zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe.

13. V kazenskih zadevah je treba pri presojanju vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec za brezplačno pravno pomoč. Vrhovno sodišče RS se je opredelilo, da ZBPP ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ko mu grozi kazen zapora, očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka te pomoči ne bi utemeljevale in to ne glede na možnosti za uspeh v postopku. Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP izhaja, da je v primerih očitanih kaznivih dejanj, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev, medtem ko kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih (torej v primeru kaznivih dejanj, za katera ni zagrožena prostostna sankcija).

14. Skladno z opisanimi stališči Vrhovnega sodišča RS ter 6. členom EKČP sodišče ugotavlja, da je tožba tožnice utemeljena. Zoper tožnico je namreč vložena zahteva za preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ-1, za kar je zagrožena zaporna kazen od enega do osmih let zapora. Višina zagrožene kazni je torej že sama po sebi okoliščina, zaradi katere njene prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče šteti za nerazumne, pač pa terja, da se tožnici postavi zagovornik, ob predpostavki, da je brez lastnih sredstev za njegovo angažiranje. Dejstvo, da zoper tožnico še ni bil izdan sklep o uvedbi preiskave (kar, formalno gledano, pomeni pričetek kazenskega postopka), po mnenju sodišča ni ovira za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Eden izmed pogojev za izdajo tega sklepa o uvedbi preiskave je namreč zaslišanje obdolženca. Na to, kar obdolženec pove v svojem zagovoru pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave, se lahko opre tudi končna sodna odločba. To pa pomeni, da je tudi zagovor pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave pomembna faza v kazenskem postopku ter da morajo biti zato obdolžencu zagotovljene vse procesne pravice, vključno s pravico do zagovornika že ob prvem zaslišanju.

15. Skladno z vsem navedenim je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64.člena ZUS-1). Četudi je sodišče, v nasprotju z izpodbijano odločbo, presodilo, da tožnica izpolnjuje vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku oceniti še izpolnjevanje subjektivnega pogoja ter, v kolikor bo ugotovila, da izpolnjuje tudi ta pogoj, tožnici dodelitvi brezplačno pravno pomoč in določiti njen obseg.