Jedro

S pozivom z dne 21. 6. 2017, ki ga je toženka oprla na peti odstavek 129. člena ZIL-1, ni pozvala tožnice, da imenuje zastopnika, temveč je pozvala zastopnika, ki je zahtevo vložil, in ga opozorila na posledico (zavrženje zahteve) na podlagi petega odstavka 129. člena ZIL-1. Ker torej toženka ni ravnala, kot ji predpisuje peti odstavek 129. člena ZIL-1, zavrženja kot posledico nesodelovalne dolžnosti tožnice na navedeno pravno podlago ni mogla opreti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada RS za intelektualno lastnino št. 31203-1482/2010-6 z dne 11. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo, ki jo vodi pod št. ... za vpis evropskega patenta št. ... v register patentov. V obrazložitvi je navedla, da je dne 19. 6. 2017 prejela zahtevo, v postopku pa ugotovila, da zanjo pri Evropskem patentnem uradu (v nadaljevanju EPU) ni bila vložena zahteva za varstvo v Republiki Sloveniji. Ker v evropski patentni prijavi ni bilo zahtevano varstvo v Republiki Sloveniji, se za ta evropski patent ne more uporabiti določbe 24.-31. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), torej je zahtevo na podlagi drugega odstavka 3., 6. in 24. člena ZIL-1 ter 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla. Zahtevo pa je zavrgla tudi, ker niti domnevni zastopnik niti vložnik zahteve za vpis evropskega patenta, tudi po pozivu z dne 21. 6. 2017, ni v roku treh mesecev, niti po prošnji za podaljšanje roka, predložil pooblastila zastopnika, na podlagi petega odstavka 129. člena ZIL-1. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen v prvem in v drugem razlogu. Prvi razlog je nepravilen, ker je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj je bila Republika Slovenija navedena kot ena od držav pogodbenic v prijavi evropskega patenta. Nepravilen pa je tudi drugi razlog, saj je toženka drugi razlog utemeljila s petim odstavkom 129. člena ZIL-1, ta pa se uporabi le v primeru, ko toženka tujo osebo neposredno pozove k dopolnitvi njene vloge, tuja oseba pa pomanjkljivosti ne odpravi. V obravnavanem primeru pa toženka tožnici ni neposredno po pošti poslala nikakršnega poziva. Poleg tega je bil nepravilen tudi poziv z dne 21. 6. 2017. Izdan je bil na nepravilni pravni podlagi petega odstavka 129. člena ZIL-1 ter posledično nepravilno obrazložen, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijani sklep je bil torej izdan na podlagi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, zato predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo priznava delno napačno obrazložitev sklepa, ker razlogi, navedeni od prvega do petega odstavka, niso pravilni, saj je iz evropskega patenta razvidno, da je bila Republika Slovenija navedena kot ena od držav članic, v katerih se zahteva varstvo. Pravilen pa je drugi razlog, saj je bila tožnica s pozivom z dne 21. 6. 2017 izrecno opozorjena, da če imetnik evropskega patenta ne bo pravočasno predložil pooblastila zastopniku, bo urad zahtevo za vpis evropskega patenta v register na podlagi petega odstavka 129. člena ZIL-1 zavrgel. Tožnica pa je po pooblaščencu predložila pooblastilo šele 28. 3. 2018, torej več kot 6 mesecev po poteku roka iz poziva z dne 21. 6. 2017, pri čemer je na pooblastilu s štampiljko odtisnjen datum 20. 6. 2017, kot da je bil pooblaščenec pooblaščen že tega dne. V zvezi s tem je pomembno, da je bila zahteva za vpis vložena 19. 6. 2017. Predloženo pooblastilo ne vsebuje navedbe, da pooblastitelj odobrava dejanja, ki jih je zanj storil pooblaščenec kot domnevni zastopnik. Zaradi navedenega pooblastila z dne 20. 6. 2017 ni mogoče upoštevati kot ustreznega za vložitev zahteve z dne 19. 6. 2017. Dejstvo pa je tudi, da je bilo pooblastilo predloženo prepozno. Tožnica tudi ni sama vložila zahteve, ampak je to v njenem primeru storil patentni zastopnik, ki bi se moral izkazati z ustreznim pooblastilom svoje stranke. Pooblastilo zastopnika je nujna sestavina popolne vloge in če se domnevni zastopnik tudi po pozivu toženke ni izkazal s pooblastilom, se šteje, da zastopnik ni bil imenovan in da njegova dejanja niso bila opravljena. Vlogo, ki jo je vložil domnevni zastopnik, se na podlagi četrtega odstavka 128. členom ZIL-1 s sklepom zavrže, pri čemer se sklep vroči domnevnemu zastopniku. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja, da je izpodbijani sklep, ki ga je toženka oprla na peti odstavek 129. člena ZIL-1, napačen. Toženka se ne more opreti na določbo četrtega odstavka 128. člena ZIL-1 v odgovoru na tožbo in za nazaj utemeljiti pravilno pravno podlago za zavrženje zahteve. Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti, to pa pomeni bistveno kršitev določb postopka. Določba 214. člena ZUP določa, kaj vse mora obsegati obrazložitev odločbe, tudi navedbo določb predpisov. Če obrazložitev upravne odločbe take vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost učinkovitega pravnega varstva. Vztraja tudi pri razlogih, da je bil poziv napačen. Stroškovni zahtevek dopolnjuje še za prvo obrazloženo vlogo.

5. Toženka v pripravljalni vlogi navaja, da ne priznava vloge z dne 24. 7. 2018, s katero tožnica odobrava dejanja domnevnega zastopnika, ker je bila predložena, ko je bilo o zadevi že dokončno odločeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je toženka izpodbijani sklep o zavrženju zahteve za vpis evropskega patenta v register patentov utemeljila na dveh pravnih podlagah. Ni sporno med strankama, da zavrženje, ker tožnica ne bi v evropski patentni prijavi zahtevala varstva v Republiki Sloveniji, ni utemeljeno. Namreč toženka v odgovoru na tožbo priznava, da je v zvezi s tem napačno ugotovila dejansko stanje. Sporno pa ostaja, ali je toženka lahko zavrgla zahtevo tudi na podlagi petega odstavka 129. člena ZIL-1 (drugi razlog za zavrženje).

8. Po petem odstavku 129. člena ZIL-1 ravna toženka, če tuja oseba v nasprotju s tem členom (prvi odstavek 129. člena določa, da morajo tuje pravne in fizične osebe, ki nimajo prebivališča ali dejanskega in resnega industrijskega ali gospodarskega podjetja v Republiki Sloveniji uveljavljati pravice iz tega zakona v postopkih pred toženko po zastopniku) v postopku pred uradom ne imenuje zastopnika ali ne sporoči naslova za obveščanje, ki je na območju Republike Slovenije. V tem primeru jo urad izjemoma neposredno po pošti pozove, naj v treh mesecih od vročitve poziva imenuje zastopnika in predloži pooblastilo zastopniku oziroma v skladu s tretjim odstavkom tega člena sporoči naslov za obveščanje. Če tuja oseba pravočasno ne imenuje zastopnika in predloži pooblastila, oziroma ne sporoči pravočasno naslova za obveščanje v skladu s tretjim odstavkom tega člena, urad s sklepom vlogo zavrže, razen če ta zakon določa drugače. Vročitev sklepa se opravi po oglasni deski urada.

9. Ni sporno med strankama, da zahtevi za vpis evropskega patenta v register, ni bilo predloženo pooblastilo tožnice zastopniku, ki je zahtevo vložil, kot to zahteva prvi odstavek 128. člena ZIL-1. V taki procesni situaciji bi bila toženka dolžna ravnati na podlagi citiranega petega odstavka 129. člena ZIL-1 in izjemoma neposredno po pošti pozvati tujo pravno osebo, naj v roku imenuje zastopnika in predloži pooblastilo ali v skladu s tretjim odstavkom sporoči naslov za obveščanje ali pa po četrtem odstavku 128. člena ZIL-1 pozvati zastopnika, da predloži pooblastilo. Vendar toženka, kot izhaja iz upravnega spisa, ni ravnala kot zapovedujeta določbi. S pozivom z dne 21. 6. 2017, ki ga je oprla na peti odstavek 129. člena ZIL-1, ni pozvala tožnice, da imenuje zastopnika, temveč je pozvala zastopnika, ki je zahtevo vložil, in ga opozorila na posledico (zavrženje zahteve) na podlagi petega odstavka 129. člena ZIL-1. Ker torej toženka ni ravnala, kot ji predpisuje peti odstavek 129. člena ZIL-1, zavrženja kot posledico nesodelovalne dolžnosti tožnice na navedeno pravno podlago ni mogla opreti. Opredelitev pravne podlage, ki naj bi bila pravilna glede na toženkino ravnanje v obravnavani procesni situaciji, četrti odstavek 128. člena ZIL-1, ki jo v odgovoru na tožbo toženka navaja, sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more upoštevati. Namreč sodišče soglaša s tožnico, da mora toženka v pozivu, s katerim poziva na odpravo pomanjkljivosti, opozoriti na pravilno pravno podlago, na podlagi katere vlagatelja lahko doleti zavrženje vloge, saj to izhaja iz načela varstva pravic strank (četrti odstavek 7. člena ZUP, ki ga je toženka dolžna subsidiarno uporabljati na podlagi prvega odstavka 6. člena ZIL-1). Na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, predpis, ki ga je za svojo odločitev toženka uporabila, pa je uporabila napačno.

10. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

11. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopke v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroškov v zvezi z dodatno pripravljalno vlogo sodišče ni priznalo, ker tožnici tožbe ni bilo treba dodatno pojasnjevati (3. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.