Jedro

Rok iz četrtega odstavka 53. člena ZVoz je materialni prekluzivni rok, ki ima za posledico izgubo veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se novo vozniško dovoljenje izda le na podlagi ponovno opravljenega vozniškega izpita. To pa pomeni, da navedenega roka ni mogoče podaljšati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenska Bistrica zavrnila zahtevo tožnika za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 9. 6. 2014 podal ustno vlogo, dne 13. 6. 2014 pa pisno vlogo za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja vozniku začetniku. Po določbi četrtega odstavka 53. člena Zakona o voznikih (ZVoz) lahko pristojni organ vozniku začetniku največ enkrat podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja, vendar ne več kot za eno leto. Če predpisanih obveznosti tudi v tem roku ne izpolni, se mu izda novo vozniško dovoljenje le, če ponovno opravi vozniški izpit. V obravnavanem primeru je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik dobil vozniško dovoljenje kot voznik začetnik dne 14. 4. 2011 z veljavnostjo do 21. leta starosti. Voznik začetnik mora za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja opraviti program dodatnega usposabljanja. Tožnik je že dne 5. 6. 2013 podal vlogo za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ji je upravni organ ugodil ter veljavnost dovoljenja podaljšal za eno leto, to je do 5. 6. 2014. Ker tožnik tudi v podaljšanem roku ni opravil predpisanega obveznega usposabljanja voznikov začetnikov, je upravni organ vlogo zavrnil. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo, saj je po določbi četrtega odstavka 53. člena ZVoz možno največ enkrat podaljšati veljavnost vozniškega dovoljenja, vendar ne več kot za eno leto. Navedena določba zakona je prekluzivna in organ teh rokov ne more podaljševati po lastni presoji. Tožniku je veljavnost vozniškega dovoljenja po podaljšanju za eno leto potekla 5. 6. 2014. S tem je tožnik zamudil vse zakonsko določene roke, zato drugačna odločitev ni mogoča. Meni tudi, da je tožnik imel dovolj časa, da bi svojo obveznost izpolnil, zato njegova kratkotrajna bolezen ob izteku roka ne more biti izgovor, da svoje obveznosti ni pravočasno opravil. V upravnih zadevah izdaje vozniških dovoljenj na prvi stopnji odločajo upravne enote, zato je neutemeljen ugovor, da je v zadevi odločal nepristojni organ.

Tožnik v tožbi ugovarja kršitev določb Ustave RS, ZVoz, Zakona o pravilih cestnega prometa, Kazenskega zakonika in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V zadevi ni bilo upoštevano dejansko in življenjsko stanje, saj je bil v času postopka v bolniškem staležu. Vozniško dovoljenje je njegov osebni identifikacijski dokument, je študent, dela preko študentskega servisa in sam skrbi za svoje preživetje, zato mu je vozniško dovoljenje življenjskega pomena. V skladu s 23. členom Ustave mu lahko sodi samo sodnik, kar pa za pooblaščeno osebo, ki je izdala odločbo, ni izkazano. Upravna enota sodi v izvršilno vejo oblasti, zato ne sme spreminjati pravnega statusa oseb. Sam postopek je tudi nerazumen, saj ni bil udeležen v nobeni prometni nesreči niti ni kršil pravil prometa, zato ne more biti razloga za odvzem veljavnega vozniškega dovoljenja. Predlaga, da sodišče ugotovi kršitev upravnega postopka ter mu podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, oba upravna organa sta za svojo odločitev navedla pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi sodišče in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

V skladu z določbo 53. člena ZVoz se vozniško dovoljenje vozniku začetniku izda z veljavnostjo do dopolnjenega 21. leta starosti ter se mu podaljša, ko opravi program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov (tretji odstavek). Vozniku začetniku lahko pristojni organ največ enkrat podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja za obdobje, potrebno za izpolnitev predpisanih obveznosti, vendar ne več kot za eno leto. Če predpisanih obveznosti tudi v tem roku ne izpolni, se mu izda novo vozniško dovoljenje le, če ponovno opravi vozniški izpit. V tem primeru ponovno postane voznik začetnik (četrti odstavek).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik pridobil vozniško dovoljenje za voznika začetnika do dopolnjenega 21. leta starosti, da do tedaj ni opravil programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov, da mu je bil rok za izpolnitev navedene obveznosti podaljšan za eno leto ter je iztekel dne 5. 6. 2014, da tudi v podaljšanem roku ni opravil predpisanega dodatnega usposabljanja.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki med strankama ni sporno, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno uporabil materialni predpis, to je določbo 53. člena ZVoz. Tudi po mnenju sodišča je rok iz četrtega odstavka 53. člena ZVoz materialni prekluzivni rok, ki ima za posledico izgubo veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se novo vozniško dovoljenje izda le na podlagi ponovno opravljenega vozniškega izpita. To pa pomeni, da navedenega roka ni mogoče podaljšati. Iz navedenega razloga tudi ni relevantno, da bi naj bil tožnik v času izteka roka v bolniškem staležu. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ostale tožbene ugovore. O izdaji vozniških dovoljenj oziroma podaljšanju veljavnosti dovoljenj v skladu z določbo prvega odstavka 53. člena odločajo upravne enote, zato ne gre za kršitev 23. člena Ustave RS. Zoper odločitev upravnega organa pa je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto. Pri izdaji vozniškega dovoljenja vozniku začetniku gre za vozniško dovoljenje, ki je časovno omejeno, prav tako pa pogojeno z dodatno obveznostjo, ki se nanaša na opravo programa dodatnega usposabljanja. Zato vozniško dovoljenje preneha veljati že po zakonu z dopolnitvijo predpisane starosti oziroma zaradi neizpolnitve dodatnega pogoja. Z navedenim je bil tožnik seznanjen tako ob izdaji vozniškega dovoljenja kot vozniku začetniku, kakor tudi ob odobritvi podaljšanja roka za opravo programa dodatnega usposabljanja voznikov. Pri tem se sodišče tudi strinja s toženo stranko, da je tožnik imel na voljo dovolj časa za izpolnitev zahtevane obveznosti, saj mu je upravni organ rok podaljšal za najdaljše možno časovno obdobje. Ugovori glede kršitve Ustave RS in Konvencije o človekovih pravicah pa so pavšalni, zato jih sodišče niti ni moglo presoditi.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).