Jedro

Ker iz nobene od sodb pa ni razvidno, (1) da se je opredelila do navedb tožnice, da je šlo za sukcesivne pogodbe in da so bila posojila po teh pogodbah dana delno v gotovini, delno pa s plačevanjem računov za posojilojemalca, in da vtoževane pogodbe predstavljajo le zadnjo ugotovitev o stanju dolga, niti (2) da se je opredelila do listinskih dokazov, predloženih v zvezi s temi trditvami, je bila kršena pravica stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu In 99/00061 z dne 17. 5. 1999, po katerem je toženec dolžan tožnici plačati 79,530.384,20 SIT oziroma 331.874,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 1999 dalje in izvršilne stroške v višini 317.823,60 SIT oziroma 1.326,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 1999 dalje. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s tem, da je na koncu izreka dodalo "in se tožbeni zahtevek zavrne", ter odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ni se strinjalo s stališčem izpodbijane sodbe, da so terjatve zastarane, pritrdilo pa je sodišču prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi izpolnila obveznost po spornih pogodbah. Toženec je res v ugovoru zatrdil, da je del kredita vrnil, vendar tedaj ni vedel, na katere pogodbe se terjatev nanaša, takoj po prejemu pogodb pa je začel trditi, da so pogodbe fiktivne. Ker tožnica ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da je bilo tožencu karkoli nakazano, je zaključilo, da denarja ni prejel. Ker dejstva, da je tožnica tožencu nakazala denar, ni mogoče dokazovati z izvedencem finančne oziroma bančne stroke – ne gre za strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo – je bil dokazni predlog pravilno zavrnjen. Izvedenca bi sodišče postavilo šele, ko bi tožnica dokazala, da je tožencu izročila sredstva in bi izvedenec nato izračunal stanje dolga.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec je pripoznal terjatev glede 5,000.000 SIT. Zaradi smrti odgovorne osebe pri tožničini prednici in z obrazložitvijo, da je kazenski pregon zastaral, se je postavil v vlogo storilca kaznivega dejanja goljufije, ki je na škodo države prejel za več kot 6,000.000 SIT obresti. Na konkretna vprašanja ni odgovarjal, ker bi sam sebi škodil, glede listinskih dokazov pa je odgovoril le, naj tožnica dokaže, da je prejel kredit. Ker sodišče ni izvedlo dokazov v smeri ugotavljanja koristi, ki jo je toženec nezakonito prejel iz kaznivega dejanja, je bil kršen 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršen je bil tudi 8. člen ZPP. Stališče sodišč, da predloženi dokazi ne dokazujejo, da je toženec prejel zneske po kreditnih pogodbah, so v nasprotju z vsebino listin. Sodišče ni zavzelo stališča do nobene pogodbe in prilog, niti do izpovedbe sedanje vodje poslovalnice Cvetke Jamnik. Ni se opredelilo do tega, da sta se med pravdo stranki intenzivno pogovarjali o vrnitvi kredita, o višini in rokih, in bi do poravnave prišlo, če bi toženec izpolnil obveznost iz prej sklenjene poravnave (ki se je nanašala na tožničino terjatev iz naslova dobavljenih telet, ki jih je toženec dopital, nato pa prodal mimo tožnice in denar spravil v žep). Tožnica trdi, da je predložila vse kreditne pogodbe, ki so bile sklenjene s tožencem od leta 1992 dalje, iz njih in spremljajočih listin pa je razvidno, kako so se določeni zneski po kreditnih pogodbah koristili v korist toženca. Iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče verjelo tožencu, da so vse pogodbe (in priloge) fiktivne, ali je štelo, da so vse pogodbe odplačane, in sodišče ne pove, kateri dokument je tisti, ki bi dokazoval prejem koristi iz podpisanih pogodb. Odločitev o zavrnitvi predloga s postavitvijo izvedenca je arbitrarna. Izvedenec finančno – bančne stroke, ki razpolaga s strokovnimi znanji tako glede standardov bančnega in hranilničnega poslovanja, knjiženja odobritve, koriščenja in odplačevanja kreditov, obračunavanja obresti itd., bi že na podlagi predloženih listin lahko odgovoril na vprašanje, kolikšen je bil dolg iz naslova zapadlih in neodplačanih kreditov do toženca na dan 20. 1. 1997, koliko kredita je dobil toženec po vseh treh pogodbah, ki so temelj zahtevka, in kako so bila sredstva porabljena (v korist toženca, koga drugega ali nikogar). Poleg tega bi smel na sedežu tožnice vpogledati v njeno poslovanje in preveriti, kako je potekalo tedanje poslovanje, ter bi lahko potrdil, da je sto kooperantov prejelo kredite na popolnoma enak način kakor toženec, da so se iz odobrenih sredstev pokrivali stroški reje, nakupa gnojil, škropiv, krmil in da nihče ni nikoli trdil, da sredstev ni koristil. V obravnavanem primeru je iz pogodbe razvidno, da je šlo za namensko posojilo, zanj pa je značilno, da se sredstva razporejajo v korist dobaviteljev posojilojemalcev.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revidentkin očitek pomanjkljive obrazložitve izpodbijanih sodb, ker se nista opredelili niti do bistvenih navedb niti do dokazov, predloženih v zvezi z njimi, je utemeljen. Tožnica je navedla, da temelj zahtevka predstavljajo tri posojilne pogodbe, ki sta jih njena pravna prednica in toženec podpisala 20. 1. 1997. Zatrjevala je, da gre za posojilne pogodbe, sklenjene v zvezi s prej zapadlimi in nevrnjenimi kreditnimi pogodbami, ter v potrditev teh navedb predložila prej sklenjene posojilne pogodbe, obračune, sezname subvencioniranih obresti in druge listine in predlagala postavitev izvedenca bančno-finančne stroke, ki naj preveri stanje dolga glede na sukcesivno sklenjene posojilne pogodbe, delna plačila in subvencionirano plačilo obresti. Toženec je trdil, da na podlagi pogodb z dne 20.1.1997 ni ničesar prejel in da iz predloženih listin ne izhaja nič, kar bi potrjevalo tožničine navedbe o povezanosti med temi pogodbami in prej sklenjenimi pogodbami ter v zvezi z njimi predloženimi dokumenti.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da (so pogodbe navidezne, ker) tožnica ni dokazala, da bi toženec dejansko prejel posojilo, iz nobene od sodb pa ni razvidno, (1) da se je opredelila do navedb tožnice, da je šlo za sukcesivne pogodbe in da so bila posojila po teh pogodbah dana delno v gotovini, delno pa s plačevanjem računov za posojilojemalca, in da vtoževane pogodbe predstavljajo le zadnjo ugotovitev o stanju dolga, niti (2) da se je opredelila do listinskih dokazov, predloženih v zvezi s temi trditvami. Tako pomanjkljiva obrazložitev sodb pomeni kršitev pravice do izjave in s tem kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica stranke do izjave ima namreč za posledico obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do njih, če so dopustne in relevantne in če niso očitno neutemeljene, opredeli.(1) Zaradi navedene kršitve je bilo treba reviziji ugoditi ter tako sodbo sodišča druge stopnje kot sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

8. Ker je že ugotovitev kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP narekovala razveljavitev obeh sodb, se revizijskemu sodišču ni bilo treba izreči glede drugih zatrjevanih kršitev postopka.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Podrobneje glede zahtev v zvezi z obrazložitvijo sodnih odločb sodišča prve stopnje in instančnih sodišč prim. sklep II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010 in tam navedeno sodno prakso.