Jedro

Dogovor o višji kupnini od tiste, ki je navedena v pisni pogodbi, ni ničen, čeprav je sklenjen z namenom obiti davčne predpise; posledice takega nedovoljenega dogovora je treba odpraviti na upravnopravnem področju.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo (nasprotni) tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja in izvajanja ustnega dogovora med pravdnima strankama o tem, da je dejanska cena za nakup 2,5-sobnega stanovanja, 90.000,00 DEM. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek, po katerem bi morala (nasprotna) toženka tožnici plačati preostanek tako dogovorjene kupnine v tolarski protivrednosti, v znesku 2.877.542,00 SIT z obrestmi. Odločitev temelji na oceni, da je ustni dogovor o višji ceni od tiste, ki je bila navedena v overjeni pisni pogodbi, zaradi namena kršenja prisilnih davčnih predpisov, ničen, zato sodišče ne glede na realizacijo takega dogovora ne more nuditi pravnega varstva.

Proti sodbi se (nasprotna) tožnica pritožuje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in predlaga, da se razveljavi ter zadeva vrne v novo obravnavo pred drugim senatom. Toženka po nasprotni tožbi pa s pritožbo napada le stroškovni izrek s predlogom, da se ustrezno spremeni v skladu z vsakokratno veljavno Odvetniško tarifo.

V pritožbi proti sodbi pritožnica opozarja, da sta obe stranki soglasno z ustno pogodbo drugače uredili višino in plačilo kupnine izven okvira pisnega sporazuma. Posledic tega dejanja zato ne more trpeti samo ena pogodbena stranka. Ugotoviti je treba pravo vsebino volje strank, da se zavaruje izpolnitev pogodbe tako kot sta stranki opredelili njeno vsebino. Prvostopno tolmačenje 71. člena ZOR je imelo za posledico, da je obličnost pogodbe dobila pomembnejšo vlogo od splošnih načel ZOR o vestnosti in poštenju ter prepovedi zlorabe pravic in enake vrednosti dajatev. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja o obstoju in izvajanju ustnega sporazuma, za kar je pritožnica že ponudila številne dokaze. Pogodba je bila sklenjena v pisni obliki le zaradi prenosa nepremičnine, višina kupnine pa je bila določena zaradi manjšega davka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Med strankama očitno ni sporno, da sta se ustno dogovorili za višji znesek kupnine za stanovanje kot je bila navedena v kupoprodajni pogodbi z dne 27.2.1992, sporna je le višina dogovorjenega zneska. Da je bil tak dogovor sklenjen zaradi plačila nižjega davka, pritožnica v pritožbi izrecno potrjuje. Nedvomno sta torej stranki imeli namen obiti davčne predpise, ki so, kot pravilno navaja že prvo sodišče, prisilnega značaja. Kljub taki kršitvi pa je po že večkrat izraženem in uveljavljenem stališču sodne prakse, treba presoditi, ali gre za tako hud poseg v javni interes, da morajo biti posledice tudi na civilnopravnem področju v obliki ničnosti pravnega posla. V konkretnem primeru je edina nedovoljena posledica ravnanja pravdnih strank ta, da ni bil plačan davek od ustno dogovorjenega dela kupnine. Z ničnostjo dogovora pa ne bo vzpostavljeno stanje, ki ga zasledujejo davčni predpisi, zato je posledico nedovoljenega ravnanja strank treba odpraviti na upravnopravnem področju. Ne glede na povedano bi bila po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev sprejemljiva, če ne bi nasprotna tožnica, ki je sicer kot prodajalka zavezanka za plačilo prometnega davka, te obveznosti pogodbeno prenesla na nasprotno toženko kot kupca (tč. V pogodbe). Na ničnost se namreč ne more sklicevati tista stranka, ki je ničnostne razloge povzročila. V konkretnem primeru bi bila v pogodbi zapisana nižja kupnina glede na predpisano davčno obveznost prodajalca izključno v korist (nasprotni) tožnici, če ne bi bilo z navedenim, (sicer dopustnim) pogodbenim določilom davčno breme preneseno na (nasprotno) toženko kot kupovalko, kar pa govori tudi za utemeljenost v pritožbi izraženega stališča o porazdelitvi posledic nedovljenega ravnanja med obe stranki, zato pa za možnost pravnega varstva tudi nasprotne tožnice.

Izpodbijano sodbo je bilo torej po obrazloženem treba razveljaviti, da bo prvo sodišče v ponovljenem postopku raziskalo odločilne okoliščine o obstoju in vsebini zatrjevanega ustnega dogovora o kupnini za stanovanje, ki ga je nasprotna tožnica prodala nasprotni toženki (1. in 3. odst. 370. člena ZPP) in nato o zadevi ustrezno odločilo. Pritožnica svojega predloga za obravnavanje zadeve pred drugim senatom (371. člen ZPP) ni utemeljila, pritožbeno sodišče pa razlogov za tako odredbo tudi ne najde.

Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev stroškovnega izreka, (3. odst. 166. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče na toženkina pritožbena izvajanja v tej smeri posebej ne odgovarja.