Jedro

Rok, ki ga sodišče na naroku da stranki, da ta odgovori na navedbe nasprotne stranke, je prekluziven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali je bil tožnik v času izbrisa gospodarske družbe G. d.d. še družbenik ali ne. Tožnik namreč trdi, da je izvršba proti njemu kot nekdanjemu družbeniku te družbe nedopustna.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati odločilnega dejstva.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi. Vsebinske navedbe pritožbe bodo v bistvenih prvinah povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po dokazni oceni sodišča prve stopnje tožnik ni uspel dokazati, da ob izbrisu gospodarske družbe ni bil več njen družbenik. Tako je sodišče odločilo na podlagi pravočasne dokazne ponudbe, ki je bila prepičla. Izpovedbo tožnika je ocenilo kot neprepričljivo, to je takšno, ki ostaja „na stopnji domneve“. Dokazna ocena je vsebovana v zadnjem odstavku 13. in v uvodnem odstavku 14. strani sodbe. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi vanjo dvomilo. Prepričljivo pa je tudi stališče, da je glede na naravo zatrjevanega dejstva, treba tega dokazovati z listinami. Drugače bi seveda bilo, če bi tožnik trdil, da iz utemeljenih razlogov, takšnih listin več ni.

Pritožnik v navedbah podaja trditev, da je kopijo delniške knjige oz. izpisek iz le-te (priloga A13) predložil pravočasno. Predložil naj bi jo bil namreč na naroku. To naj bi izhajalo tudi iz zapisnika tega naroka (29.5.2006). Pritožnik se sklicuje na dokazni sklep, v katerem je navedeno, da je sodišče vpogledalo listine z oznakami A1 do A12 in še listini, ki jih je tožeča stranka predložila danes.

Pritožbene trditve o tem, da naj bi tožnik listino A13 predložil že na naroku 29.5.2006 (in tako pravočasno) niso korektne. Zapisnik tega tudi ne potrjuje. Pritožba se opira zgolj na očitno pisno napako v tem zapisniku. Iz celotnega konteksta zapisnika, dalje iz popisa spisa (označba na pripravljalni vlogi z dne 29.6.2006 – list. št. 44) ter iz zapisnika z drugega naroka brez sence dvoma izhaja, da pritožbena trditev o tem procesnem dejstvu ni točna ter predstavlja celo zlorabo procesnih pravic.

Dalje pritožba navaja, da je bila listina z oznako A13 predložena pravočasno tudi zato, ker je predstavljala odgovor na navedbe tožene stranke, ki jih je tožeča stranka prejela šele 2.6.2006. Poleg tega, sodišče tožeče stranke ni opozorilo na prekluzijo, ko ji je dalo 15-dnevni rok za odgovor na prej navedeno pripravljalno vlogo tožene stranke.

Iz 286. člena ZPP (1) izhaja pravilo o prekluziji. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Kasneje navajana dejstva in kasneje predloženi dokazi niso upoštevni. Pravilo o prekluziji izhaja že iz samega zakona. Samo zato, ker na prvem naroku za glavno obravnavo tožeča stranka ni bila seznanjena s trditvami tožene stranke iz njene pripravljalne vloge, je sodišče dalo 15-dnevni rok, v katerem lahko tudi še po prvem naroku tožeča stranka odgovori na te navedbe. Prekluzivnost tako danega roka izhaja iz prej navedenega pravila. To je pravila, v skladu s katerim je načelno treba postaviti trditve in ponuditi dokaze do konca prvega naroka. Sodišče zato tožeče stranke ni bilo dolžno posebej opozarjati, da njene navedbe in ponujeni dokazi, ki jih bo ta podala po izteku 15-dnevnega roka ne bodo upoštevni. Povedano drugače, 15-dnevni sodni rok je bil prekluziven.

Pritožnik dalje trdi, da se je na dokaz skliceval že v svoji prvi pripravljalni vlogi, ki jo je vložil pred izvedbo prvega naroka.

Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je treba listinske dokaze sodišču tudi predložiti in se ne nanje zgolj sklicevati.

Pritožnik dalje meni, da bi v primeru, če je sodišče štelo tak dokazni predlog za pomanjkljiv, moralo tožnika pozvati, naj ga dopolni.

Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Vloga ni bila nepopolna v smislu 108. člena ZPP – torej, da je ne bi bilo mogoče obravnavati, le dokaza ni vsebovala. Sodišče zato tožeče stranke v skladu z 2. odstavkom 108. člena ZPP ni bilo dolžno pozivati, naj vlogo dopolni. Tega pa ni bilo dolžno storiti niti v okviru pravila o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Bistvo pravila o materialnem pravdnem vodstvu je namreč to, da je sodišče tisto, ki pravo pozna in mora zato z njim seznaniti stranke ter jim tako omogočiti, da v skladu s tako zasnovano pravno diagnozo ponudijo ustrezno procesno gradivo. V tem primeru pa ne gre za tak položaj. V tem primeru gre zgolj zato, da je tožnik ravnal malomarno.

Pritožba dalje meni, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z vpogledom v spis izvršilnega sodišča. Trdi, da je bil ta dokaz namreč predlagan vedoč, da se v njem nahaja pogodba o odsvojitvi delnic.

Pritožbeno sodišče brez pomislekov pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, zakaj dokaz z vpogledom v spis ni bil substanciran. Razlogom sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

Pritožba se dalje sklicuje na dokazni sklep sodišča z dne 3.4.2008, iz katerega izhaja, da je bila vpogledana tudi listina A13. Dokazni sklep iz razveljavljenega postopka ni sodišča prve stopnje v ničemer zavezoval, še najmanj pa tako, da bi zaradi tega ravnalo v nasprotju s procesnim pravilom o prekluziji.

Pritožnik se tudi sklicuje na odločbo višjega sodišča z dne 26.5.2005, to je iz postopka, v katerem je tožnik uspel proti družbi P. d.d. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena sodba sodišča v tej pravdi v ničemer ne zavezuje. Ne le to - tudi ne sme ga zavezovati, saj tožena stranka ni bila stranka tistega pravdnega postopka.

Pritožnik dalje meni, da je bilo dejstvo sklenitve pogodbe z dne 30.4.1997 nesporno dejstvo, ki ga v skladu z 214. členom ZPP tožniku sploh ni bilo treba dokazovati. Pri tem se sklicuje na vlogo tožene stranke z dne 18.4.2008, kjer naj bi ta v 10. točki izrecno potrdila, da če je že prišlo do sporne prodaje tožnikovih delnic, se je to zgodilo šele 30.4.1997. Tudi to ne drži. Tožena stranka, ki o tem dejstvu ne more ničesar vedeti, je trditvi nasprotovala. Uporabe pogojnika iz pripravljalne vloge z dne 18.4.2008 pa ni mogoče šteti za priznanje nasprotne trditve.

Pritožnik napada tudi dokazno oceno glede izpovedbe tožnika. Meni, da sodišče ni pojasnilo, zakaj tožniku ni verjelo. V uvodu ožjega dela obrazložitve te sodbe je bilo že pojasnjeno, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje zadostna, da jo je mogoče preizkusiti. To je pritožbeno sodišče tudi storilo in jo potrdilo.

Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo v ničemer ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to vlogo tako za pravdo niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji jih iz tega razloga ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji)