V primeru ko stranke podajo konkretne pripombe zoper izvedensko mnenje, je dolžnost sodišča, da se do takih pripomb ustrezno opredeli in po potrebi dodatno razčisti sporna vprašanja, na katere opozarjajo stranke. Z utemeljitvijo pojasni svoje razloge za odločitev, hkrati pa strankam pokaže, da njihove pripombe niso ostale prezrte.
Nejasnih, predvsem pa izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek (prebralo listine, zaslišalo priče in po potrebi še sodno izvedenko), se opredelilo do nekaterih bistvenih navedb strank ter nato samo presodilo v zadevi in napisalo sodbo. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).
I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v 15 dneh plačati 37.989,60EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 dalje do plačila (I.), ter zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči v 15 dneh plačati 13.025,01EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 dalje do plačila." (II.). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 1.592,85EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.), tožeči pa plačilo stroškov stranskega intervenienta v višini 328,00EUR (IV.).
2.Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točko izreka) in zoper stroškovno odločitev (III. in IV. točko izreka). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu ter posledično spremeni stroškovno odločitev tako, da vse stroške naloži v plačilo toženi stranki. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša stroške za pritožbo in odgovor na pritožbo.
3.Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in zoper stroškovno odločitev, v delu, ki zadeva toženo stranko (III. točka izreka), se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbe ter odgovora na pritožbo.
Dejanski in pravni okvir spora
4.Tožeča stranka zahteva plačilo pogodbene kazni v znesku 51.014,61EUR zaradi zamude z izvedbo del po Pogodbi o izvedbi preureditve poslovnih prostorov v poslovni stavbi na P. - sklop 1, pri kateri se upoštevajo okoljski vidiki, št. C2030-17-298728 z dne 4. 10. 2017 (v nadaljevanju Pogodba). Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:
- tožeča stranka je v postopku javnega naročila izbrala toženo za izvajalko sklopa 1 (izvedbo gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del) za ponudbeno ceno 542.708,61EUR. Pravdni stranki sta dne 4. 10. 2017 sklenili Pogodbo;
- tožena stranka se je zavezala izvesti dela skladno s projektno dokumentacijo PZI št. 2017-03-A;
- s Pogodbo je določen rok za izvedbo del znašal 45 dni od datuma uvedbe v delo;
- da je bila tožena stranka v delo uvedena 6. 10. 2017, končni rok izvedbe del je bil 20. 11. 2017;
- da iz vpisa v gradbenem dnevniku št. 44 z dne 20. 11. 2017 izhaja vpis: Zaključena vsa GOI dela razen oken in Alu zasteklitev;
- da je tožena stranka z deli končala 8. 1. 2018, vendar so bile pri pregledu dela ugotovljene pomanjkljivosti, ki jih je tožena stranka odpravila 16. 1. 2018, ko je bila izvedena primopredaja;
- s Pogodbo je bila dogovorjena pogodbena kazen za zamudo in sicer za vsak koledarski dan zamude naročniku v višini 2‰ od pogodbene cene z DDV, pri čemer pogodbena kazen ne sme preseči 10% pogodbene cene z DDV;
- da je tožena stranka za izvedbo ALU zasteklitve sklenila Pogodbo št. POG056/2017 o izvedbi preureditve poslovnih prostorov v poslovni stavbi na P. - sklop 1 z dne 20. 10. 2017 s podizvajalcem A., d. o. o., v kateri je bil rok dobave elementov za vgradnjo najkasneje do 29. 11. 2017;
- da tožeča stranka zahteva plačilo pogodbene kazni za 47 dni zamude.
5.Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 247. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. OZ prekinja prakso, oblikovano na osnovi ZOR, ki specialnega določila o zastaranju terjatev upravnikov ni vseboval.
6.Tožena stranka se torej lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.
7.Določba 250. člena OZ omogoča razbremenitev dolžnika plačila pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Dolžnik se lahko na podlagi 240. člena OZ razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
8.Tožeča stranka je tako upravičena do pogodbene kazni za tisto zamudo z izpolnitvijo, za katero je vzrok v izključni sferi tožene stranke, in sicer ne glede na to, ali je ta kriva oziroma, ali je ravnala z ustrezno skrbnostjo.
9.Pravdni stranki sta v 13. členu pogodbe določili: da dogovarjata pogodbeno kazen za zamudo pri izvršitvi pogodbenih obveznosti. Iz drugega odstavka 13. člena pogodbe izhaja, da dogovor o pogodbeni kazni odpade, če izvajalec dokaže, da ni zakrivil zamude, ampak je do nje prišlo zaradi ovir, povzročenih po tretjem, in o čemer je bil naročnik takoj seznanjen (naravna katastrofa, prometne ovire in podobno). Če je izvajalec opustil tako obvestilo, dogovor o pogodbeni kazni velja.
Dosedanji tek postopka in nosilni razlogi sodišča prve stopnje
10.Sodišče prve stopnje je dne 1. 7. 2020 izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 17. 11. 2021 pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V posledici tega je sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku najprej ugotovi, ali so zatrjevani razlogi za zamudo res obstajali, ter ali so ti zatrjevani razlogi dejansko tisti razlogi, ki so povzročili zamudo (in kakšno). Nato pa je sodišču naložilo še, da ugotovi, v čigavo odgovornostno sfero sodijo oziroma katere konkretno zatrjevane kršitve izvirajo iz sfere tožene stranke in katere iz sfere tožeče oziroma koga tretjega (250. člen OZ).
11.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zahtevku tožeče stranke delno ugodilo (v znesku 37.989,60EUR), v preostalem delu pa zahtevek zavrnilo. Iz nosilnih razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila do izteka roka za izvedbo del (tj. pravočasno) izvedena vsa gradbeno obrtniška dela, razen oken in ALU zasteklitev. To pomeni, da na zamudo vsa ostala dela, razen montaža oken in ALU zasteklitev, niso vplivala. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka sklenila pogodbo za dobavo in montažo oken s stranskim intervenientom, na podlagi katere je bil dogovorjen dobavni rok kasnejši od roka dokončanja pogodbenih del za 9 dni in še 7 dni za montažo, skupaj 16 dni, kar je odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je, da je bil stranski intervenient dolžan pripraviti delavniške načrte za okna in ALU steklene stene in skupaj s toženo stranko pridobiti potrditev le-teh s strani tožeče stranke, še pred pričetkom izdelave posameznih elementov v proizvodnji. Ugotovilo je, da bi zamuda na strani tožene stranke nastala že na podlagi podpisa pogodbe med toženo stranko in stranskim intervenientom, po kateri bi v primeru, tudi če do sprememb ne bi prišlo, lahko dela končal 6. 12. 2017, torej s 16 dnevno zamudo. Tej zamudi je prištelo še 3 dni zamude po terminskem planu. Z deli je tožena stranka dejansko zaključila 8. 1. 2018, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugotovilo še dodatnih 16 dni zamude. Skupaj je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost tožene stranke za zamudo 35 dni, upoštevalo pa odgovornost tožeče stranke v času od 20. 10. 2017 do 9. 11. 2017 (glede česar je napisalo, da to predstavlja 15 dni). Skladno z določilom Pogodbe je izračunalo pogodbeno kazen za zamudo. Opredelilo se je do ugovora pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni, v zvezi s čimer se je postavilo na stališče, da je spremljanje pravočasnega izpolnjevanja obveznosti izvajalca ena temeljnih nalog gradbenega nadzora, zaradi česar njegova izjava pomeni pravilno pridržanje pravice do pogodbene kazni v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Opredelilo se je, da rok za uveljavljanje plačila pogodbene kazni v OZ ni posebej določen, zato plačilo opravljenih del izvajalcu ne pomeni, da tožeča stranka pogodbene kazni ni uveljavljala oziroma da je ne bi mogla uveljavljati.
Navedbe strank v pritožbenem postopku in odločitev višjega sodišča
Pritožbi sta utemeljeni
Glede dokaznih predlogov ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
1.Tožena stranka zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče njene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, brez vsebinske obrazložitve razlogov. Navedena kršitev ni podana. Sodišče se v sodbi ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke, temveč zgolj do tistih, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni.
2.Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da dejstva v zvezi s predčasnim podpisovanjem pogodbe, kot jih zatrjuje tožena stranka, niso pravno pomembna za odločitev v obravnavani zadevi (tako 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To stališče je zavzelo tudi višje sodišče v sklepu I Cpg 712/2020, zato se do teh ugovorov tožene stranke ni ponovno opredeljevalo.
3.Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje, ki se nanaša na štartno zamudo, nepopolno ugotovljeno. Drži, da je izvedenka navedla, da razloge za štartno zamudo poznata tožena stranka in stranski intervenient in jih iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti. Vendar pa se ta ugotovitev izvedenke ne nanaša na okoliščine v zvezi s katerimi so bile predlagane priče. Te naj bi izpovedale o predčasni sklenitvi pogodbe in o trditvah, da v primeru zamude ne bo težav. Trditev v zvezi z okoliščinami, zakaj podizvajalska pogodba s stranskim intervenientom toliko časa (14 dni po uvedbi v delo) ni bila sklenjena, tožena stranka ni podala, niti jih ne more nadomestiti z izvedbo predlaganih dokazov.
4.Tudi tožeča stranka v pritožbi trdi, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič B. B. in C. C., nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Predlagani priči bi lahko pojasnili, kako je potekal postopek potrjevanja okenskih plisejev in izpovedali o ustreznosti projektne dokumentacije.
5.Postopek potrjevanja notranjih plisejev in detajlov je, za razliko od postopka pred samo sklenitvijo pogodbe, gotovo relevanten z vidika ugotavljanja, iz čigave sfere izhaja odgovornost za zamudo pogodbeno dogovorjenega roka za dokončanje del. Med pravdnima strankama so namreč sporne okoliščine glede pravočasnosti potrjevanja sprememb in delavniških risb s strani tožeče stranke in glede ustreznosti projektne dokumentacije.
Pravno relevantna dejstva v zvezi z okoliščinami, ali je bila dokumentacija ustrezna, in predvsem, ali je tožena stranka pravočasno tožeči predložila v potrditev ustrezne delavniške risbe ter ali je postopek potrjevanja le-teh s strani tožeče stranke potekal predolgo, so ostala nerazrešena. Sodišče je dokazni predlog z zaslišanjem prič zavrnilo z razlogom, da je te podatke ugotovilo z izvedeniškim mnenjem. Vendar pa odgovori na ta vprašanja iz izvedeniškega mnenja ne izhajajo. Iz mnenja je mogoče ugotoviti, da izvedenka ni mogla enolično določiti, kolikšen delež pogodbene kazni odpade na tožečo stranko, ker je v fazi izvajanja del spreminjala PZI dokumentacijo, po njeni oceni je tožena stranka zaradi tega odgovorna za cca 30% podaljšanja pogodbenega roka. Sodišče pa ni ugotavljalo, ali izvira odgovornost za dolg postopek potrjevanja delavniških risb in sprememb res iz sfere tožeče stranke. Ni se namreč opredelilo do relevantnih ugovorov tožeče stranke, da je toženo še pred sklenitvijo podizvajalske pogodbe pozivala, naj ji čim prej posreduje delavniške risbe za stavbno pohištvo, da je odgovorni vodja posredovane detajle oken in steklenih sten zaradi neustreznosti zavrnil še isti dan, kot jih je prejel, da je bila tožena stranka tudi pisno pozvana, da mora nujno dostaviti popravljene delavniške risbe za stavbno pohištvo, ki jih teden dni po tem tožena stranka še vedno ni dostavila.
Nadalje obe pravdni stranki napadata izvedensko mnenje sodne izvedenke gradbene stroke, ker je ta brez ustrezne utemeljitve podala pavšalno oceno prispevka oziroma odgovornosti tožeče stranke za nastalo zamudo ter nasprotujeta izračunu dni zamude z izvedbo del, kot ga je ugotovila izvedenka in kot ga je povzelo sodišče. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da bi pomanjkljivosti izvedenskega mnenja lahko dopolnilo z zaslišanjem sodne izvedenke. V primeru ko stranke podajo konkretne pripombe zoper izvedensko mnenje, je dolžnost sodišča, da se do takih pripomb ustrezno opredeli in po potrebi dodatno razčisti sporna vprašanja, na katere opozarjajo stranke. Z utemeljitvijo pojasni svoje razloge za odločitev, hkrati pa strankam pokaže, da njihove pripombe niso ostale prezrte. Stališče sodišča, na kakšen način se izračuna število dni zamude, za katero odgovarja ena od pravdnih strank, je za stranki pomembno. In z obzirom na to, da se število dni zamude po metodi sodišča in po metodi strank razlikuje, je to očitno pravno pomembna okoliščina, od katere je odvisna odločitev o zahtevku.
Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo dejstev v zvezi z zaključkom, da je odgovornost za zamudo za čas od 20. 10. 2017 do 9. 11. 2017, na tožeči stranki. Zato bo moralo v ponovljenem postopku ugotavljati in se opredeliti tudi do ugovorov tožeče stranke, ki bi lahko izključevali njeno odgovornost. Pri tem pa naj upošteva zgolj relevantne trditve strank, to so tiste, ki se nanašajo na čas po sklenitvi pogodbe in ki so v zvezi z izvedbo del, ki so bila zamujena (tj. samo v zvezi z izvedbo oken in ALU zasteklitev). Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da so bila vsa ostala gradbeno obrtniška dela zaključena pravočasno.
Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ugotovi: 1) ali je bila projektna dokumentacija ustrezna v smislu, da bi omogočala pravočasno sklenitev podizvajalske pogodbe s stranskim intervenientom, 2) ali so bile ustrezne delavniške risbe pravočasno predložene, 3) ali je potekalo potrjevanje predlaganih delavniških risb nesorazmerno dolgo in morebitne druge okoliščine, ki so vplivale na celotno zatrjevano zamudo pogodbeno dogovorjenega roka za dokončanje del.
Nenazadnje višje sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo število dni zamude, za katero naj bi krivda izhajala iz odgovornostne sfere tožeče stranke. Med 20. 10. 2017 in 9. 11. 2017 je namreč 20 in ne zgolj 15 dni, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je sodna izvedenka ugotovila, da skupna zamuda znaša 49 dni, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za 35 dni zamude, tožeča pa za 15 dni, kar skupaj znaša 50 dni, toliko zamude pogodbeno dogovorjenega roka sploh ni bilo.
Glede očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP
Tožena stranka v zvezi z zatrjevano kršitvijo trdi, da sodbe v ugodilnem delu ni mogoče preizkusiti. Trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila okna dobavljena in zmontirana v predvidenem roku glede na potrditev načina izvedbe s strani naročnika, kar dokazuje tudi vpis v gradbeni dnevnik. Dodaja, da pa so bila notranja senčila zmontirana šele 8. 1. 2018, ker je tožeča stranka zahtevala točno določen tip senčil in je bila že ob potrditvi seznanjena, da bo prvi možni dobavni rok za ta senčila v januarju, s čimer se je strinjala. Tožena stranka za potrditev teh trditev ni predlagala nobenega dokaza, poleg tega pa je to dejstvo prvič zatrjevala v pritožbenem postopku, ob tem pa ni pojasnila, zakaj teh dejstev ni mogla zatrjevati že v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče zato teh navedb, ob upoštevanju 337. člena ZPP ni upoštevalo. Poleg tega ne gre zgolj za dobavo in montažo senčil, temveč tudi za montažo steklenih sten, ki je potekala do 28. 12. 2017 in okenskih polic, ki so se montirale do 7. 1. 2018.
Tožeča stranka trdi, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da je krivdo za zamudo pogodbeno dogovorjenih del v času od 20. 10. 2017 do 9. 11. 2017, to je 15 dni, pripisati tožeči stranki. Očita, da sodbe v zavrnilnem delu sploh ni mogoče preizkusiti.
Sodišče mora v obrazložitvi pojasniti na kakšen način je prišlo do odločilnih ugotovitev in kako je te ugotovitve povezalo s pravnimi pravili v pravni sklep. Iz obravnavane sodbe ne izhaja, kako oziroma na podlagi česa je sodišče upoštevalo odgovornost tožeče stranke in zakaj ravno v obdobju od 20. 10. 2017 do 9. 11. 2017. Z ničemer namreč ni pojasnilo, katera dejstva potrjujejo zaključek, da je v tem obdobju vzrok za zamudo izviral iz njene sfere.
Pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih, ki kažejo na to, da odgovornost za zamudo v relevantnem obdobju izhaja iz sfere tožeče stranke, onemogoča preizkus sodbe v II. točki izreka. Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, saj izpodbijane sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nejasnih, predvsem pa izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek (prebralo listine, zaslišalo priče in po potrebi še sodno izvedenko), se opredelilo do nekaterih bistvenih navedb strank ter nato samo presodilo v zadevi in napisalo sodbo. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).
Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku osredotočiti na presojo relevantnih dejstev, to je na presojo ugovorov pravdnih strank strank in na ugotavljanje okoliščin v zvezi z ustreznostjo projektne dokumentacije ter ali je ta ustreznost vplivala na zamudo, na ugotavljanje okoliščin v zvezi s pravočasno predložitvijo (ustreznih) delavniških risb in njihovim potrjevanjem. Na tej podlagi bo moralo ugotoviti cel sklop pravno relevantnih dejstev, ki so vplivala na odločitev o tem, iz čigave odgovornostne sfere izvira vzrok za nastalo zamudo.
Glede na navedeno se pritožbama ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje (355. člen ZPP).
Glede zmotne uporabe materialnega prava
Glede pritožbenih očitkov tožene stranke v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava višje sodišče pojasnjuje, da se je do njih že izčrpno opredelilo v sklepu I Cpg 712/2020. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je bila namera o uveljavljanju pogodbene kazni pravočasno in veljavno dana s strani nadzornega organa. Glede na navedeno in ob upoštevanju sprejete odločitve v tem postopku, se zato višje sodišče ni ponovno podrobneje opredelilo do teh ugovorov.
Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.