Jedro

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo pripravljenost za zdravljenje odvisnosti od mamil ocenilo kot tako tehtno olajševalno okoliščino, da mu je izreklo pogojno obsodbo, saj je prezrlo, da je enako pripravljenost izražal že ob dveh prejšnjih obsodbah za istovrstna kazniva dejanja, ki jih je storil zaradi pridobivanja sredstev za nakup mamil. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter namesto pogojne obsodbe izreklo obtožencu zaporno kazen.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu Ž.R. za kaznivo dejanje pod tč. 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, za kaznivo dejanje pod tč. 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje kazen 3 (tri) mesece zapora, nakar se mu po določbi 2. tč. II. odstavka 47. člena KZ izreče e n o t n a k a z e n 5 (pet) mesecev zapora.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi Ž.R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I tč. 1 KZ v zvezi s členom 16/II KZ in poskusa enakega kaznivega dejanja po členu 212/I tč. 1 KZ v zvezi s členoma 22 in 16/II KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej določeni kazni 9 mesecev in 5 mesecev zapora ter nato določena enotna kazen enega leta zapora in preizkusna doba petih let. Obtožencu je bilo tudi naloženo, da mora plačati enemu od oškodovancev znesek 4.432,00 SIT, sodišče prve stopnje pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo.

Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazni ter predlagala, da sodišče druge stopnje obtožencu izreče kazen zapora brez uporabe določil o pogojni obsodbi.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju in na seji senata sodišča druge stopnje predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljeno se pritožnica ob svojem zavzemanju za izrek zaporne kazni, sklicuje tudi na "vložene kazenske ovadbe na državnem tožilstvu" in na "že vložen obtožni predlog na sodišču", na "dva spisa po preiskavi na tožilstvu" in na "še eno nerešeno ovadbo", saj sodišče pri izreku kazenske sankcije takih podatkov v nobenem primeru ne sme šteti kot obteževalne okoliščine, saj bi s tem kršilo določili 27. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena Zakona o kazenskem postopku (domneva nedolžnosti). Čeprav se državna tožilka ob tem sklicuje na del obrazložitve v izpodbijani sodbi, ki je glede na povedano gotovo neustrezna, pa sodišče prve stopnje s takšnim zapisom vendarle ni kršilo kazenskega zakona, saj je navedlo, da se je kljub navedeni okoliščini (da se obdolženec nahaja še v drugih kazenskih postopkih) odločilo za izrek pogojne obsodbe, ki naj bi po prepričanju sodišča prve stopnje dosegla namen kaznovanja.

Pritrditi je potrebno preostalemu delu pritožbenega izvajanja državne tožilke, da namreč v tej kazenski zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, predvsem glede na obtoženčevo dosedanjo kaznovanost, pa tudi glede na ostale podatke kazenskega spisa. Po zbranih podatkih je bil obtoženec že dvakrat tudi že pravnomočno kaznovan zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Iz kazenskemu spisu priloženih pravnomočnih sodb Okrožnega sodišča v ... I K ... in I K ... je namreč razvidno, da je bil obtoženec kaznovan za storitev dveh posamičnih in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, sestavljenega iz petih dejanj. Pri tem datumski pregled storjenih kaznivih dejanj pokaže, da je obtoženec najprej izvršil tri dejanja na škodo različnih trgovin, pred kaznivimi dejanji, storjenimi na škodo M.P. in D.D., pa si je v dveh primerih na vlomen način prilastil avtoradia, v enem primeru pa je to poskusil storiti. Ob tem ni mogoče prezreti, da je Okrožno sodišče v ...že ob izreku obsodilne sodbe I K ... ugotovilo, da je obtoženec odvisnik, ki je kljub izreku obsodilne sodbe v času preizkusne dobe dne 14.8.1998 storil novo kaznivo dejanje ter mu je zato pogojno obsodbo preklicalo in izreklo 11 mesecev zaporne kazni, pri čemer je sledilo obtoženčevi želji po zdravljenju odvisnosti od mamil ter mu izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki naj bi se izvrševal v zavodu za izvrševanje kazni. Enako kot ob izreku prve obsodilne sodbe, ko je sodišče kljub ugotovljeni osebnostni motenosti in prisotni manipulativnosti dalo z izrekom pogojne obsodbe in dolge preizkusne dobe obtožencu možnost, da potrdi iskrenost svojega zatrjevanja o neponovitvi kaznivih dejanj, je tedaj sodišče tudi ob drugem izreku obsodilne sodbe z izrečenim varnostnim ukrepom poskušalo spraviti obtoženca v realne okvire življenja. Očitno pa se je ta prognoza tudi tedaj izkazala za preveč optimistično, saj ugotovitve izvedenke v tem kazenskem postopku potrjujejo, da je obtoženec še naprej ostal v odnosu do jemanja priporočenih in nepriporočenih zdravil nestalen, istočasno pa nekritičen do uživanja drog. Ob tem se je izvedenka oprla tudi na poročilo Zaporov v ..., kjer je obtoženec prestajal 11-mesečno zaporno kazen in iz katerega izhaja, da je bil sicer vključen v program priprav za zdravljenje, vendar zaradi jemanja opioidov ni mogel biti sprejet na oddelek, kjer poteka zdravljenje v intenzivnem programu. Njegova motivacija za zdravljenje je bila nestalna in v skladu s trenutnim psihičnim stanjem in pritiski okolja (ponudba droge v zaporu). Ob povedanem zato niso utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je potrebno šteti obtoženčevo pripravljenost za zdravljenje kot olajševalno okoliščino, saj je obtoženec doslej že dvakrat zlorabil takšno pričakovanje ter je zato ob tokratnih ponovitvah kaznivih dejanj jasno, da z izrekom pogojne obsodbe ne bo mogel biti dosežen namen kazenskopravnega varstva pri obtožencu. Gornjih ugotovitev v nobenem primeru ne more odtehtati dejstvo, da s tokratnimi kaznivimi dejanji kakšna večja škoda ni nastala in da je obe kaznivi dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Pač pa je bilo potrebno te okoliščine upoštevati ob določitvi posamičnih in izreku enotne kazni.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo na način, razviden iz izreka te sodbe. Pri tem je tudi ugotovilo, da izpodbijana sodba nima napak, na katere mora paziti pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, to je po določilih 383. člena Zakona o kazenskem postopku.

Čeprav je državna tožilka s svojo pritožbo uspela, je sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka.