Jedro

V izvršilnem postopku na nedoločen delež na skupnem premoženju ni mogoče poseči.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I 1, nedopustna na premičnine, ki se nahajajo v stanovanju tožnice, in sicer na barvni TV Samsung, DVD predvajalnik Philips, videorekorder Panasonic, radio Silva, radio s CD-jem in kasetofonom Scott, telefon Nokia, pomivalni stroj Indesit, mikrovalovno pečico Bowmann, klimatsko napravo Gorenje, električno peč, elektronsko tehtnico, prenosno hladilno torbo, prenosni ventilator, kotno sedežno garnituro, klubsko mizico, omaro za TV, malo lestev, kotno brusilko B80, male tulce v kovčku, baterijski vrtalni stroj ter na osebni avtomobil Daewoo Nubira in kolo z motorjem Baotian. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe na kasetofon in Boostor Powerstation kot tudi zahtevek na ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica vseh premičnin v stanovanju. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da so v sodbenem izreku navedene stvari (razen kasetofona in Boostor Powerstation) skupno premoženje tožnice in drugega toženca, da tožničin delež na skupnem premoženju znatno presega polovico (po oceni prvostopenjskega sodišča znaša tožničin delež 90%) in zato v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti prvega odstavka 66. člena ZIZ, ki solastniku odreka pravico vložiti zahtevo za nedopustnost izvršbe, če njegov solastninski delež na premičninah ne presega polovico njihove vrednosti.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje prva toženka po pooblaščencu. Prvostopenjskemu sodišču očita pomanjkljivo dokazno oceno, ki naj bi bila opravljena v nasprotju z zahtevo iz 8. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Razlogi sodbe naj bi bili v nasprotju sami med seboj in z izrekom sodbe. Za pritožnico ni sporno, da so bili predmetni, ki jih je izvršitelj zarubil v izvršilnem postopku in ki so sedaj predmet tega pravdnega postopka, kupljeni v teku trajanja zakonske zveze tožnice in drugega toženca. Zato sprejema kot pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo ti predmeti njuno skupno premoženje. Vendar pa pritožnica vztraja pri svoji trditvi, da sta deleža obeh zakoncev na tem skupnem premoženju enaka, na tožnici pa je bilo dokazno breme, da je njen delež višji. Po oceni sodišča je tožnica dokazala 90% delež, vendar po mnenju pritožbe ta zaključek ni prepričljiv. Vse stvari so bile kupljene pred letom 2005, dokazne listine, s katerimi je tožnica dokazovala višji delež, pa po mnenju pritožbe ne omogočajo dokaznega zaključka, sprejeta v prvostopenjski sodbi. V postopku izvedene dokazne listine namreč ne potrjujejo premoženjskega stanja tožnice in drugega toženca pred letom 2005. Pa tudi v primeru, če bi tožnica imela že prej enake dohodke, je jasno, da niso zadoščali niti za golo preživetje. Tožnica je prejemala nadomestilo za čas čakanja na novo zaposlitev, prosila je za pomoč Rdeči križ in CSD. Nadomestilo, ki ga je prejemala, je ves čas znašalo le 338,00 EUR mesečno, na družinskega člana torej 112,00 EUR, kar jasno pomeni, da je družina imela še kakšne druge dohodke, ti pa so potrditvah pritožbe izvirali iz toženčevega dela na črno, kar je bilo dokazano v pravdi, ki je tekla pod opr. št. P 1 in P 2. Drugi toženec je namreč po ugotovitvah v navedenem spisu občasno delal na črno, saj je po poklicu keramik, ob vložitvi tožbe pa je bil star le 46 let. Poleg tega je delal tudi na različnih kmetijah. Pritožnica vztraja pri trditvi, da sta zato deleža obeh zakoncev na skupnem premoženju enaka in zato tožnica nima pravice zahtevati, naj se izvršba glede premičnin izreče za nedopustno. Zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da v tej pravdi ni bilo zahtevano, naj se ugotovi delež tožnice in drugega toženca na skupnem premoženju. Tožnica je trdila, da je njen delež na skupnem premoženju 90%, prva toženka pa, da sta deleža enaka. Sodišče pa tudi ni imelo podlage za odločitev, da je izvršba nedopustna glede stvari, ki naj bi jih kupil tožničin sin S. za svoje lastne potrebe. Sam ni namreč ne ugovarjal, ne vložil tožbe, da se glede teh stvari izreče izvršba za nedopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankami postopka ni sporno, da spadajo premičnine, ki se nahajajo v stanovanju in so povzete v ugodilni del izreka sodbe, osebni avtomobil Daewoo Nubira in kolo z motorjem Baotian v skupno premoženje tožnice J.I. in drugega toženca D.I.. Prva toženka, ki kot upnica v izvršilnem postopku proti D.I. uveljavlja svojo terjatev na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, bi zato morala na podlagi prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR-UPB1, Ur. l. RS, št. 69/2004) zahtevati, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahtevati izvršbo na ta delež. Ker delež do sedaj še ni bil določen (in ni bil določen niti v obravnavani pravdni zadevi), ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 66. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in spremembe nazadnje Ur. l. RS, št. 51/2010), ki določa, da oseba, katere solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno, za uporabo katerega se zavzema pritožnica s tem, ko trdi, da tožničin delež ne presega polovico in da je zato njen zahtevek za nedopustnost izvršbe neutemeljen. Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti (54. člen ZZZDR). Po uveljavljeni in enotni sodni praksi sodišča je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen, pravni posel, s katerim razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, pa ničen. Institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se torej razlikuje od instituta solastnine, saj lahko vsak solastnik samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa brez soglasja drugega zakonca z njim ne more veljavno razpolagati, in sicer niti glede posamezne stvari, niti glede premoženja kot celote (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 67/2010). Tudi v izvršilnem postopku zato na tak nedoločen delež na skupnem premoženju ni mogoče poseči. Tožnica je torej utemeljeno v izvršilnem postopku uveljavljala tako pravico glede predmeta izvršbe, zaradi katere je izvršba na zarubljene premičnine nedopustna.

Pritožnica je tudi očitno spregledala, da je sodišče tisti del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na premičnine, v zvezi s katerimi je bilo ugotovljeno, da so last tožničinega sina, zavrnilo.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče potem, ko je opravilo tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe v okviru razlogov na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).