Jedro

Sponzorske pogodbe zakon ne ureja, torej se za njeno sklenitev ne zahteva nikakršna oblika (1. odstavek 51. člena OZ). Ker nobena od strank ni trdila, da bi bila pisna pogodba podpisana s strani obeh strank, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta se pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ). S sponzorsko pogodbo se sponzor zaveže sponzorirati določen dogodek (prireditev) ali določen subjekt (športnika, društvo, klub) s sredstvi v naravi (opremo, stvarmi ali storitvami) ali v denarju, sponzoriranec pa se zaveže izvesti določene aktivnosti (reklamiranje sponzorja na tekmah in drugih prireditvah, tekmovalnih dresih, panojih, reklamnih materialih). Sponzorska pogodba bi sicer lahko poleg obveznosti reklamiranja vsebovala tudi druge obveznosti ali aktivnosti sponzoriranca, vendar pa ob pomanjkanju trditvene podlage, da je bila to bistvena sestavina pogodbe, sodišče ni bilo dolžno samo na podlagi izpovedbe direktorja tožeče stranke ugotavljati dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke v višini 8.841.119,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

31.10.2002 in da obstaja terjatev tožene stranke v enaki višini. Nato je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne

3.5.2004, opr. št. Ig 2004/00088 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 544.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Izrecno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, čeprav je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da račun št. 012/2003 z dne 16.1.2003 v višini 10.613.975,00 SIT, ki naj bi bil podlaga za ugotovljeni pobot, nikoli ni obstajal, pač pa je bil s strani tožene stranke sestavljen zgolj za potrebe dokazovanja pobota in knjigovodskega usklajevanja.

Sodišče namreč ni dovolj natančno ugotavljalo, zakaj je tožeča stranka izstavila račun za dobavljeno blago. Pravdni stranki sta se resnično dogovarjali za sponzoriranje, ker pa se o ključni vsebini sponzoriranja nista dogovorili, pogodba ni bila podpisana, kar je v svoji izpovedbi poudaril direktor tožeče stranke J.P.. Sponzorska pogodba bi dobila svoj namen samo, če bi bil sklenjen tudi refinancijski dogovor, zato tudi s strani tožene stranke ni bila nikoli podpisana. P.J. je na vprašanje, zakaj ni bila podpisana sponzorska pogodba in aneks, izpovedal, da je bil pripravljen samo osnutek, ki pa ni bil za podpis in ga ni dobil v podpis. Priča je dopuščala možnost, da je bil poslan osnutek v podpis, vendar pa ni bil primeren, ker naj bi to urejala uprava, ona pa je ocenila, da pogodba ni primerna za podpis. Direktor tožeče stranke J.P. je izpovedal, da je imel usklajevalne dogovore z D.G. in da je bil ta sogovornik za sponzorsko pogodbo. Bistvo je, da je morala tožeča stranka fakturirati naročeno blago; ker pogodba ni bila pravočasno podpisana, sta bila roba in račun izdani. Nadalje je P. izpovedal, da je bil osnutek, ki ga je sam pripravil in podpisal, usklajen in dogovorjen z G., da je sklepanje tovrstnih pogodb zanj običajno in da z njimi zasleduje svoj interes, to je reklamiranje blagovne znamke in refinanciranje. V pisni obliki nepodpisane pogodbe je v eni izmed točk tudi določilo in dogovor, da je vključena oblika refinanciranja preko Tovarne zdravil K. d.d., ker tožeča stranka opravlja posel špedicije in je računala na posel prevoza. S tem se je G. strinjal in v imenu tožene stranke refinanciranje tudi zagotovil. P. je poudaril, da je sicer najprej ustno obliko sponzorske pogodbe, ki jo je sam zapisal pisno in tudi podpisal, imel za veljavno in ravno zato, ker tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova refinanciranja, nikoli ni bila podpisana s strani tožene stranke.

Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka obveznost po sponzorski pogodbi izpolnila in četudi je izpolnila del ustnega dogovora - reklamiranje, ni izpolnila drugega dela - refinanciranja.

Sodišče v sodbi navaja, da je sledilo izpovedbam prič S.P. in dr.

Petra J., ker naj bi bili izpovedbi prepričljivi in skladni, po drugi strani pa je sledilo tudi izpovedbi direktorja tožeče stranke. Tako je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje in napačno zaključilo, da je temelj spornega razmerja sponzorska pogodba. Tožeča stranka namreč trdi, da sponzorska pogodba ni bila realizirana oziroma je bila realizirana samo v majhnem delu reklamiranja. Razlaga sodišča, da nobena od strank ni zatrjevala refinanciranja tožene stranke, pa je v tem delu ravno zaradi izpovedbe P. napačna in nepreverjena. Sodišče bi moralo namreč to navedbo v povezavi z izpovedbo dr. J. preveriti in o tem dejstvu zavzeti svoje stališče, česar pa ni storilo. Tožeča stranka trdi, da je med pravdnima strankama temelj spornega razmerja prodajna in ne sponzorska pogodba. Že sama višina dobavljenega blaga v primerjavi z aktivnostmi reklamiranja tožene stranke, ki je bilo v malem delu realizirano, kaže na nesorazmernost sponzorske pogodbe. Iz tega razloga tožeča stranka tudi ni ugovarjala višini vtoževanega in računu tožene stranke, saj mu je ugovarjala po samem temelju. Tožena stranka je v dokazne namene predlagala zaslišanje priče D.G.. Temu dokazu tožeča stranka ni nasprotovala, tožena stranka pa je svoj dokazni predlog umaknila. Tožeča stranka meni, da bi ga moralo sodišče ravno zaradi izpostavljenega spornega temelja izvesti. Tožeča stranka ne more preveriti utemeljenosti višine pravdnih stroškov, saj sodišče ni navedlo, katere stroške je toženi stranki priznalo in zakaj, pač pa je samo naložilo povračilo skladno s 154. členom ZPP.

Zato je sodba v stroškovnem delu pomanjkljiva. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v obrazložitvi pritožbe pa trdi, da je sodišče v dokazni oceni prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zapisalo, da naj bi bila tudi izpovedba priče J.P. prepričljiva in skladna z izpovedbama prič S.P. in dr. P.J.. Sodišče prve stopnje je to res zapisalo, ta zapis pa se nanaša na zaključke o tem, da sta pravdni stranki sklenili sponzorsko pogodbo in da je bila v bistvenem delu realizirana. J.P. je namreč v svoji izpovedbi uvodoma poudaril, da več ali manj drži vse, kar sta povedali predhodno zaslišani priči, torej S.P. in dr. P.J.. Kolikor pa pritožba meri na to, da izpovedba J.P. ni skladna z izpovedbami njegovih predhodnikov glede realizacije sponzorske pogodbe, katere bistvo naj bi bilo tudi v refinanciranju preko Tovarne zdravil K. d.d., za katero naj bi tožeča stranka, ki se ukvarja z mednarodno špedicijo, opravljala prevoze, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno opozorilo na povezanost trditvenega in dokaznega bremena. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP), stranka pa mora navesti tudi dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožeča stranka je v postopku zatrjevala le, da ni bila generalni opremljevalec tožene stranke, da pogodba o sodelovanju oziroma opremljanju ni bila nikoli podpisana in da tožeča stranka ni nikoli naročila storitev reklamiranja, reklamiranje blagovne znamke UHL SPORT pa je bila samovoljna odločitev tožene stranke; blago je bilo po njenih trditvah toženi stranki dobavljeno po njenem naročilu (vloga z dne 16.9.2004), račun tožene stranke pa je konstrukt tožene stranke (vloga z dne 14.10.2004). Glede na take trditve se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo na vprašanje, kakšno pogodbo sta pravdni stranki sklenili. V zvezi s presojo vsebine pravnega razmerja med strankama naj bo uvodoma ponovljeno tisto, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje: Sponzorske pogodbe zakon ne ureja, torej se za njeno sklenitev ne zahteva nikakršna oblika (1. odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker nobena od strank ni trdila, da bi bila pisna pogodba podpisana s strani obeh strank, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta se pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ). S sponzorsko pogodbo se sponzor zaveže sponzorirati določen dogodek (prireditev) ali določen subjekt (športnika, društvo, klub) s sredstvi v naravi (opremo, stvarmi ali storitvami) ali v denarju, sponzoriranec pa se zaveže izvesti določene aktivnosti (reklamiranje sponzorja na tekmah in drugih prireditvah, tekmovalnih dresih, panojih, reklamnih materialih). Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zatrdila obstoj teh bistvenih sestavin sponzorske pogodbe, to potrdila v nadaljnjih vlogah, obstoj zatrjevanih dejstev pa so potrdile tudi vse zaslišane priče (razen R.Z., ki pa ni sodelovala pri dogovarjanjih). Prav tako so potrdile, da sta svojo obveznost po tej pogodbi izpolnili tako tožeča stranka (dobava opreme) kot tudi tožena (reklamirala sponzorja oziroma ustrezno blagovno znamko).

Direktor tožeče stranke J.P. je res izpovedal, da je s sponzorsko pogodbo zasledoval tudi lastni interes v obliki refinanciranja preko Tovarne zdravil K. d.d. in da tožena stranka ni izpolnila teh svojih obveznosti iz naslova refinanciranja. Sponzorska pogodba bi sicer lahko poleg obveznosti reklamiranja vsebovala tudi druge obveznosti ali aktivnosti sponzoriranca, vendar pa ob pomanjkanju trditvene podlage, da je bila to bistvena sestavina pogodbe, sodišče ni bilo dolžno samo na podlagi izpovedbe direktorja tožeče stranke ugotavljati dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo iz 2. odstavka 7. člena ZPP, ko je to izjemoma dopustno. Enako velja glede ugovora, da pogodba v pretežnem delu (glede refinanciranja) ni bila realizirana, in očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožena stranka umaknila dokaz z zaslišanjem priče D.G., ta dokaz izvesti.

Tudi dokazov namreč sodišče ne izvaja po uradni dolžnosti. Če je tožeča stranka menila, da bo predlagana priča izpovedovala tudi o dejstvih, ki jih je zatrjevala sama, bi lahko po umiku tega dokaznega predloga s strani tožene stranke pričo predlagala sama sklicujoč se na 2. odstavek 286. člena ZPP. Tega pa ni storila. Pritožbeno sodišče tako sodi, da niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podane, na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ), ki po svoji vsebini predstavlja sponzorsko in ne prodajno pogodbo. Ker pisna oblika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe (1. odstavek 51. člena OZ), je odveč obširno pritožbeno poudarjanje, da do podpisa pisne pogodbe ni prišlo, pojasnjeno pa je bilo že tudi, da poudarjanje vzroka za to zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more biti relevantno, saj je ustrezne dejanske navedbe tožeča stranka v bistvu podala šele v pritožbi, kar pa ni dopustno (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi ni utemeljeno poudarjanje, da vrednost dobavljenega blaga tožeče stranke kaže na nesorazmernost sponzorske pogodbe v primerjavi z aktivnostmi reklamiranja tožene stranke. Na eni strani zato, ker te trditve predstavljajo pritožbeno novoto (1. odstavek

337. člena ZPP), na drugi strani pa zato, ker sponzorska pogodba kljub temu, da je dvostransko obvezna, vzajemna in komutativna ne predpostavlja nujno tudi enakovrednosti dajatev obeh strank, saj gre lahko tudi le za delno odplačno pogodbo. Tudi ugovor višini nasprotne terjatve tožene stranke predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa je sodišče višino terjatve tožene stranke ugotovilo na podlagi listin - računa tožene stranke in izpovedb prič - da so se medsebojne terjatve knjigovodsko zapirale.

Glede na ugotovljeno poslovno razmerje med pravdnima strankama pa je tudi neutemeljena trditev pritožbe o fiktivnosti računa tožene stranke oziroma o tem, da sploh nikoli ni obstajal. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo podlago svoje odločitve - 1. odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ni torej utemeljena trditev pritožbe, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je toženi stranki priznalo pravdne stroške. Res pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi te svoje odločitve ni podrobneje navedlo, katere stroške je priznalo toženi stranki in za katera opravila. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu mogoče preizkusiti, saj je stroške toženi stranki odmerilo po njeni opredeljeni zahtevi (stroškovniku), iz katere pa je mogoče natančno ugotoviti, za katera procesna dejanja je toženi stranki priznalo stroške in v kakšni višini. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).