Jedro

Toženka (banka) je res ravnala v nasprotju z dogovorom iz kreditne pogodbe, ko je nakazala kredit pred ureditvijo kreditojemalčevega življenjskega zavarovanja. Vendar pa med takšnim toženkinim ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala tožnici, ni vzročne zveze.

Tožnica bi trditve, da poroštva ne bi prevzela, če bi vedela, da kreditojemalec ni življenjsko zavarovan, lahko uveljavljala le kot podlago zahtevku za razveljavitev (poroštvene) pogodbe zaradi napak volje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v odločitvi v točki II. izreka, v preostalem delu (tč. I izreka sodbe) pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača znesek odškodnine v skupnem znesku 151.979,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.043,90 EUR od 7. 3. 2018 dalje do plačila in ji povrne stroške pravdnega postopka. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.330,81 EUR.

2. Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, hkrati pa razveljavi tč. II izreka sodbe. Glede odločitve pod tč. II izreka sodbe navaja, da ji je sodišče napačno naložilo povrnitev stroškov postopka toženke v znesku 7.330,81 EUR, saj toženka stroškov sploh ni priglasila. Sodišče je stroške toženke obračunalo po stroškovniku tožnice. Strinja se s stališčem prve stopnje, da je toženka ravnala v nasprotju z določbami kreditne pogodbe, ko je kreditojemalcu nakazala kredit, še preden je bilo urejeno njegovo življenjsko zavarovanje, kar je bil v kreditni pogodbi pogoj za črpanje kredita. Napačno pa je stališče sodišča, da tožnici ni nastala škoda zaradi protipravnega ravnanja toženke, ampak je škoda posledica tega, ker ni bilo sklenjeno življenjsko zavarovanje kreditojemalca, zato ni vzročne zveze med ravnanjem banke in škodo. Poudarja, da je bila v pogodbenem razmerju porokinja in da ne njej ne kreditojemalcu toženka ni povedala, da s podpisom zavarovalne ponudbe in plačilom premije zavarovanje ni sklenjeno, ker mora kreditojemalec še na zdravniški pregled. Kreditojemalec je dal nalog za črpanje kredita, ker je menil, da je s ponudbo za zavarovanje in s plačilom premije zavarovalna pogodba sklenjena. Da bo moral kreditojemalec na zdravniški pregled, je bilo navedeno v ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja in v splošnih pogojih zavarovalnice za življenjsko zavarovanje, teh pa kreditojemalec ni prejel, saj jih ni bilo v mapi, kjer je imel shranjene dokumente v zvezi s kreditom. Tožena stranka ni dokazala, da jih je prejel. Prvostopenjsko sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je navedlo, da je A. A., bančna uslužbenka, na naroku povedala, da se skupaj s Ponudbo kreditojemalcem izročijo tudi Splošni pogoji zavarovanja. Tega A. A. ni povedala. Sodišče prve stopnje svojo sodbo nekritično opira na zaslišanje omenjene priče, ki o zavarovanju v konkretni zadevi ni vedela povedati ničesar. Pri podpisovanju dokumentacije in formalnih dogovorih glede zavarovanja ni sodelovala. Omenjena priča je na zaslišanju povedala, da kreditojemalcem povedo za zdravniški pregled, če vzamejo kredit nad 150.000,00 EUR glavnice. Tožnica je bila zato skupaj s kreditojemalcem prepričana, da je zadeva z zavarovanjem kredita končana in kredit zavarovan. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da je omenjena priča potrdila, da je kreditojemalec prejel splošne pogoje. Meni, da je sodišče v razlogih iz 15. in 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe napravilo bistveno kršitev določb postopka, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o tem, kar je priča izjavila, in o tem, kar iz zvočnega prepisa njene izpovedi dejansko izhaja. Tudi ne drži, da je kreditojemalec konkludentno pristal na predčasno izpolnitev kreditne pogodbe s strani tožene stranke, saj je dal nalog za črpanje kredita. Nalog je dal zato, ker je menil, da je vse urejeno, saj mu niti takrat, ko je nalog dal, ni bilo povedano, da zavarovanje še ni sklenjeno. Če bi bil kredit zavarovan, kot je tožnica menila, da je, potem bi se poplačal iz življenjskega zavarovanja, kar pomeni, da ga tožnica ne bi odplačevala ne kot dedinja in ne kot porokinja. Navaja še, da s poroštvom ni prevzela rizika smrti kreditojemalca. Ob pravilni izpolnitvi kreditne pogodbe kredit ne bi bil črpan, ker kreditojemalec (najverjetneje) ne bi uspešno opravil zdravniškega pregleda, kar pomeni, da tožnici ne kot dedinji in ne kot porokinji ničesar ne bi bilo treba vračati banki. Če pa bi bil kreditojemalec zavarovan, bi ob njegovi smrti, po črpanju kredita, znesek preostalega kredita poplačala zavarovalnica in tožnici ne kot dedinji in ne kot porokinji ne bi bilo treba ničesar vračati banki. Ob pravilni izpolnitvi kreditne pogodbe torej tožnici ne bi bilo treba vračati kredita v primeru smrti kreditojemalca. Kreditojemalec in tožnica kot porokinja sta bila pogodbi zvesti stranki. To pa ne velja za toženo stranko. Navaja še, da iz mnenja Združenja bank Slovenije izhaja, da je tožnica kot porokinja utemeljeno pričakovala, da obveznost zanjo v primeru kreditojemalčeve smrti ne bo nastala, saj naj bi bil ta rizik zavarovan. Opozarja še na sodno prakso v zvezi s strožjo odgovornostjo institucij, ki se profesionalno ukvarjajo z določenimi zadevami. Zaključuje, da ne kreditojemalec ne tožnica kot porokinja ob črpanju kredita nista vedela, da slednji ni zavarovan. Da bi to vedela, tožena stranka ni dokazala.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, pritožba zoper stroškovno odločitev pa je utemeljena.

5. V tem sporu uveljavljani odškodninski zahtevek izvira iz pogodbenega razmerja, v katerem je toženka (banka) nastopala kot kreditodajalka, ki se je s pogodbo o dolgoročnem kreditu z dne 20. 1. 2016 zavezala dati kreditojemalcu B. B., ki je bil zunajzakonski partner tožnice, kredit v višini 135.000,00 EUR, kreditojemalec pa se ga je zavezal vrniti v 180 mesečnih anuitetah. V pogodbi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo banka sredstva kredita do višine čiste vrednosti kredita nakazala kreditojemalcu po ureditvi vseh zavarovanj in po predložitvi naloga za črpanje kredita, ki ga bo podpisal kreditojemalec. V kreditni pogodbi so bili kot instrumenti zavarovanja predvideni zavarovanje terjatve z vknjižbo hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa (pogodba o kreditu je bila dne 26. 1. 2016 sklenjena v obliki notarskega zapisa) ter osebno zavarovanje s solidarnim poroštvom tožnice, ki se je zavezala za vračilo kredita jamčiti solidarno v primeru, če kreditojemalec svojih obveznosti ob zapadlosti ne bo izpolnil. Hkrati se je kreditojemalec zavezal za celotni čas trajanja kreditne pogodbe življenjsko zavarovati in zavarovalno polico vinkulirati v korist tožene stranke. Kopijo zavarovalne police življenjskega zavarovanja ter originalno vinkulacijsko potrdilo se je obvezal dostaviti banki do prvega črpanja kredita. Gre za pogodbeno obveznost iz omenjene kreditne pogodbe, ki je kreditojemalec nesporno ni izpolnil in toženki navedenih listin ni predložil. Da je bila kreditojemalčeva obveznost takšna, izhaja iz določil kreditne pogodbe in Ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja, ki jo je podpisal kreditojemalec in v kateri je potrdil, da je seznanjen, da je v skladu z določili splošnih pogojev, s katerimi je seznanjen in so mu bili izročeni, za pričetek veljavnosti zavarovalnega kritja potrebno podati izjavo o dobrem zdravstvenem stanju in/ali opraviti zdravniški pregled, ter da nudi zavarovalnica zavarovalno kritje šele, ko se na podlagi prejete izjave o dobrem zdravstvenem stanju in /ali opravljenega zdravniškega pregleda strinja s sprejemom zavarovalne osebe v kritje, kar zavarovalnica potrdi z izstavljeno zavarovalno polico. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je kreditojemalec štel, da je pogodba o življenjskem zavarovanju sklenjena že s podpisom ponudbe. Kljub temu da kreditojemalec življenjskega zavarovanja ni sklenil in zato toženki ni dostavil zavarovalne police za življenjsko zavarovanje in vinkulacijskega potrdila, mu je toženka 29. 1. 2016 nakazala znesek kredita, čez dobro leto, 28. 3. 2017, pa je kreditojemalec umrl. 6. Temeljno načelo v pogodbenem pravu je načelo pacta sunt servanda – dogovore je potrebno spoštovati. 239. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Poslovna odškodninska odgovornost je urejena v členih 239 – 246 OZ. Določilo 246. člena OZ pa za pogodbeno odškodninsko odgovornost določa smiselno uporabo pravil za nepogodbeno, deliktno odškodninsko odgovornost, kar velja (le) za vprašanja, ki v 239. do 245. členu OZ niso urejena.

7. Tožnica gradi odškodninsko obveznost toženke na trditvah, da je kršila pogodbeno obveznost, ker je sledila nalogu kreditojemalca in mu nakazala dogovorjeni znesek kredita, preden ji je ta predložil zavarovalno polico, vinkulirano v njeno korist. Škoda naj bi ji torej nastala, ker je bil kredit nakazan, čeprav ne bi smel biti, s čimer je nastala kreditojemalčeva obveznost njegove vrnitve.

8. Za nastanek poslovne odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene določene predpostavke: (1) protipravnost ravnanja, ki se kaže v kršitvi pogodbene obveznosti, (2) škoda, ki se odraža v sferi oškodovane osebe, in (3) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, ki jih je dolžna zatrjevati in dokazati tožeča stranka, ter, po mnenju dela teorije še (4) krivda, če poslovno odškodninsko odgovornost štejemo za krivdno, in dejstvo, da vzrok kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, če poslovno odškodninsko odgovornost štejemo za objektivno.1

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka res ravnala v nasprotju z dogovorom iz kreditne pogodbe, ko je nakazala kredit pred ureditvijo kreditojemalčevega življenjskega zavarovanja, in pravilno zaključilo, da med takšnim toženkinim ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala tožnici, ni vzročne zveze. Z izplačilom pogodbeno dogovorjenega zneska je toženka izpolnila svojo glavno pogodbeno obveznost po kreditni pogodbi. Izpolnitev glavne pogodbene obveznosti ni ravnanje, ki je povzročilo škodo tožnici. Z izplačilom zneska kredita pred kreditojemalčevo predložitvijo police za življenjsko zavarovanje, vinkulirane v kreditodajalčevo korist, je toženka kršila pogodbeni dogovor v svojo škodo, ne pa v škodo kreditojemalca. Škoda tožnici je nastala zato, ker kreditojemalec ni izpolnil svoje obveznosti iz 5. odstavka pogodbe in se življenjsko zavaroval ter kritja iz zavarovalne police vinkuliral toženki, ki bi s tem pridobila pravico poplačila kreditojemalčeve obveznosti (tudi) iz njegove police življenjskega zavarovanja in ne bi terjala vrnitve izplačanega zneska. Tožnica, ki je kot edini dedič vstopila v kreditojemalčev položaj (drugi odstavek 125. člena OZ), zato odgovarja za prevzete zapustnikove/kreditojemalčeve obveznosti do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju, ZD). Tudi, če ne bi bila njegova dedinja, pa bi za prevzete obveznosti odgovarjala kot solidarna porokinja. Pri tem bi trditve, da poroštva ne bi prevzela, če bi vedela, da kreditojemalec ni življenjsko zavarovan, lahko uveljavljala le kot podlago zahtevku za razveljavitev (poroštvene) pogodbe zaradi napak volje, takšnega zahtevka pa tožnica ni postavila. Glede na navedeno je odločitev o zavrnitvi njenega odškodninskega zahtevka pravilna, zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Tožnica pa se upravičeno upira odločitvi o plačilu stroškov postopka. Pogoj za odločitev o povrnitvi stroškov postopka je zahtevek stranke. Toženka v tej zadevi stroškov ni zahtevala, sodišče prve stopnje pa je napačno tožničin zahtevek in njeno opredelitev stroškov v stroškovniku štelo kot toženkin stroškovni zahtevek in tožnici naložilo, da toženki povrne njene stroške postopka. Ker so bili toženki prisojeni stroški brez njenega stroškovnega zahtevka, je bilo treba stroškovno odločitev razveljaviti (357. člen ZPP).

11. Tožnica zoper odločitev o glavni stvari s pritožbo ni uspela, uspela je zgolj s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku uspela glede odločitve o glavni stvari, ne pa tudi glede stroškovne odločitve, pa stroškov pritožbenega postopka ni opredeljeno zahtevala.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 178/2014.