Jedro

S tem, ko je zaključilo glavno obravnavo, kljub temu, da je obdolženi izjavil, da je utrujen in da tisti dan več ni sposoben podati zaključne besede, je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do zaključne besede. Vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj je bila sanirana na naslednjem naroku, ko je sodišče ponovno dalo besedo obdolžencu. Ker je obdolženi ves čas postopka aktivno sodeloval in je bil predzadnji narok le dva dni prej, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je obdolženi z izjavo, da se za danes ni pripravil, odpovedal pravici do besede.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljana je J. L. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za prvo dejanje je določilo kazen eno leto zapora, za drugo dejanje pa eno leto in tri mesece zapora ter izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obdolženi je zoper sodbo vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višje sodišče naj bi kršilo njegovo pravico prisostvovati javni pritožbeni seji, ker je opravilo sejo kljub temu, da je z verodostojnim dokazom opravičil svojo odsotnost in se svoji procesni pravici nikoli ni odpovedal. Med postopkom na prvi stopnji naj bi sodišče obdolženca postavilo v neenakovreden položaj in mu onemogočalo obrambo, ko je v nasprotju z navodili izvedencev obravnave opravilo zgodaj zjutraj in po preteku dovoljenega časa ter kljub nezmožnosti obdolženca, da aktivno sodeluje, po spremembi obtožnice pa mu ni dalo primernega časa za pripravo obrambe. Pristranskost in nepoštenost sodišča se po prepričanju obsojenca poleg tega kaže tudi v trajanju posvetovanja senata, dejstvu, da se sodnika porotnika nista seznanila s spisom, da je predsednica senata postopek vodila kot sodnica posameznica, sestavila uradni zaznamek, ki ne ustreza dejanskemu stanju in zavrnila predlog za izvajanje dokazov v njegovo korist. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče odpravi nepravilnosti tekom postopka na prvi in drugi stopnji ter obsojenca oprosti krivde ali podredno razveljavi sodbo sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Predlaga tudi, da se iz zdravstvenih razlogov odloži oziroma zadrži izvrševanje kazenske sankcije do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Očitke, ki so ponovitev pritožbenih navedb, je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče. Slednje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, saj je ravnalo skladno z določbami 378. člena ZKP, ko je obsojenca obvestilo o seji senata, vendar je sejo opravilo kljub njegovi nenavzočnosti. Obsojenec tudi ni izkazal vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodbe. Sicer obsežno zahtevo je mogoče strniti v obsojenčevo videnje dokaznega postopka in opozarjanje na napake, ki so bile po njegovem mnenju narejene. V tem delu vložnik ne more uspeti, saj zahteve ni dopustno vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je tudi predmet navedb v zaključku zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu. V vlogi z dne 5. 11. 2014 obsojeni navaja, da se vrhovno državno tožilstvo ni opredelilo do večine zatrjevanih kršitev ter ponovno predlaga odlog oziroma zadržanje izvrševanja kazenske sankcije do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Obsojenec je v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagal, da se ga vabi na vse obravnave oziroma seje „pritožbenega organa,“ ker želi biti prisoten in aktivno sodelovati. Po določbah ZKP, ki urejajo postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, ni predvidena navzočnost strank na sejah Vrhovnega sodišča, zato obsojenec o seji ni bil obveščen. Vrhovno sodišče pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti ni odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine, saj niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 423. člena ZKP. Zdravstveno stanje obsojenca ni podlaga za tovrstno odločitev Vrhovnega sodišča. B.

6. Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti očita sodišču druge stopnje kršitev pravice do prisotnosti na pritožbeni seji (378. člen ZKP) in kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Navaja, da se nikoli ni odrekel tej procesni pravici in jo je želel izkoristiti. Njegova partnerka je sodišče obvestila, da se obdolženi ne more udeležiti seje, ker je 5. 7. 2014 padel in se poškodoval. Kljub upravičeni odsotnosti, utemeljeni s priloženimi zdravniškimi izvidi, višje sodišče ni preložilo seje.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je višje sodišče prvič razpisalo pritožbeno sejo 28. 1. 2014 ob 8. uri, a jo je preklicalo po prejemu obdolženčevega predloga, v katerem je opozoril na priporočilo izvedencev, da se obravnave ne razpisujejo v zgodnjih jutranjih urah. Višje sodišče je ponovno razpisalo sejo 8. 7. 2014 in o njej obvestilo obdolženca. Dan pred sejo je sodišče prejelo elektronsko pošto obsojenčeve partnerke. Presodilo je, da listine, priložene elektronskemu sporočilu, ne kažejo na to, da se obdolženi ni zmožen udeležiti seje, saj je iz priloženih izvidov razvidno le, da je 5. 7. 2014 ponovno izgubil zavest in ga zaradi padca boli prsni koš in hrbet, medtem ko ni ugotovljenih nobenih svežih poškodb. Glede na podatke v spisu in priloženo dokumentacijo je pritožbeno sodišče zaključilo, da obdolženi ni izkazal opravičljivega razloga za izostanek ter da gre zgolj za poskus preložitve pritožbene seje oziroma zavlačevanje postopka, zato je sejo opravilo. Ob ponovnem zatrjevanju obsojenca, da iz izvidov izhaja zlom rebra, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi višjega sodišča, da je v izvidu kot delovna diagnoza naveden sum na zlom, ki z rentgenskim pregledom ni bil potrjen, ter da niso izkazani upravičeni razlogi za odsotnost obsojenca s pritožbene seje, na katero je bil v redu vabljen. Višje sodišče je ravnalo skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP in ni kršilo obsojenčeve pravice do sodelovanja na seji.

8. Vložnik sodišču prve stopnje očita, da mu je med postopkom onemogočalo izvrševanje pravice do obrambe in ga postavilo v neenakopraven položaj, ker pri razpisu in vodenju obravnav ni upoštevalo omejitev, ki so jih določili izvedenci; ker je odredilo prisilno privedbo in grozilo s priporom kljub njegovim zdravstvenim težavam; in ker je izvedlo obravnavo, čeprav obdolženi ni bil sposoben na njej aktivno sodelovati. Z navedbami o trajanju posvetovanja senata in zapisovanja posvetovalnega zapisnika, o seznanjenosti sodnikov porotnikov s spisom, o zapisovanju zapisnika, izvajanju listinskih dokazov in drugih dejanjih predsednice senata v okviru procesnega vodenja glavne obravnave, obsojenec prikazuje okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da je sodišče dajalo prednost eni stranki in ga neenako obravnavalo, s čimer mu je bila kršena pravica do nepristranskega in poštenega sojenja.

9. Ob presoji pritožbe, v kateri je obsojenec izpostavil iste okoliščine, je pritožbeno sodišče ocenilo, da navedbe niso utemeljene, ter pojasnilo, da je bil od sedemnajstih narokov za glavno obravnavo le en opravljen zjutraj, in le en narok je trajal več kot dva krat po 45 minut, pri čemer zapisnik o glavni obravnavi z dne 15. 11. 2012 ne potrjuje navedb obsojenca, da je bil popolnoma nesposoben sodelovati na obravnavi. Po presoji pritožbenega sodišča postopanje sodišča, kot je izkazano s podatki spisa, ne kaže na pristranskost v škodo obdolženca. Ravnanje sodišča v zvezi s procesnim vodstvom glavne obravnave tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče označiti kot pristransko oziroma takšno, s katerim bi sodišče obdolženca spravilo v položaj neenakopravne stranke.

10. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da ima obsojeni več kroničnih bolezni, ki občasno ali stalno vplivajo na njegovo zdravstveno stanje, vendar nima takšnih motenj, zaradi katerih ne bi bil sposoben sodelovanja na obravnavi. Obdolženi ima med drugim kronično bolečino v križu, pri čemer iz ortopedskega dela izvida izhaja, da obstaja precejšnje razhajanje med objektivnim in subjektivnim. Izvedenci priporočajo, da udeležba na obravnavah ne bi bila v zgodnjih dopoldanskih urah, časovno omejena na največ uro in pol z vsaj 5 minutnim odmorom, obdolžencu naj bi bilo omogočeno, da med obravnavami občasno vstane oziroma da prisostvuje obravnavi izmenično v sedečem in stoječem položaju, lahko tudi z občasno hojo. Kot je razbrati iz prvega izvedenskega mnenja so navedene omejitve priporočene zaradi izognitve morebitnemu poslabšanju zdravstvenega stanja obdolženca.

11. S strani izvedencev določen čas trajanja obravnav je priporočilo sodišču, in ne obveznost, kot razume obdolženec. Takšno omejevanje trajanja narokov je v izrecnem nasprotju z načelom koncentriranosti postopka, pa tudi z običajnim tekom postopkov v drugih kazenskih zadevah. Kljub temu je sodišče priporočila izvedencev med postopkom na prvi stopnji upoštevalo, pri čemer pri obdolžencu tudi po nekoliko daljši obravnavi ni bilo opaziti znakov, ki bi kazali na poslabšanje njegovega stanja. Iz zapisnikov glavnih obravnav je razvidno, da je obdolženec na narokih aktivno sodeloval, postavljal vprašanja pričam in podajal dokazne predloge. Obdolženčevo sklicevanje na zdravstvene težave, sprejemanje sodnih pisanj izključno preko pooblaščenega vročevalca, spreminjanje bivališč ter številni predlogi za preklic razpisanih narokov pa kažejo celo na poskuse zavlačevanja in oviranja nemotenega teka kazenskega postopka.

12. Obdolženi med postopkom na prvi stopnji ni imel pripomb v zvezi z resničnostjo zapisov v posameznih zapisnikih, kar velja tudi glede zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 11. 2012. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (prim. sodbe I Ips 114/2007 z dne 12. 4. 2007, I Ips 7667/2011 z dne 26. 4. 2012, I Ips 369/2005 z dne 13. 4. 2006 in druge) je zapisnik o naroku javna listina, katere vsebina se domneva za resnično. Domneva resničnosti je izpodbojna, a je obsojenec ni uspel izpodbiti s pavšalnimi navedbami, da zapisniki ne odražajo dejanskega dogajanja na naroku in da so bili pripravljeni vnaprej oziroma da sodnica ni upoštevala njegovih pripomb.

13. Skladno s prvim odstavkom 299. člena ZKP vodi glavno obravnavo predsednik senata. Nekatere, v zakonu izrecno določene odločitve lahko sprejeme le senat, pri čemer ni predpisano, da se mora senat pred tem nujno umakniti na posvetovanje. Tako lahko spoznanje iz prvega odstavka 351. člena ZKP, namreč da po končanih izvajanjih strank ni potrebno izvesti drugih dokazov, člani senata „sporočijo“ predsedniku senata tudi med narokom, slednji pa nato naznani, da je glavna obravnava končana (prvi odstavek 351. člena ZKP). Umik senata k posvetovanju in glasovanju je v zakonu posebej predviden le pred izrekom sodbe (drugi odstavek 351. člena ZKP), pri čemer čas posvetovanja seveda ni vnaprej predpisan in zgolj iz trajanja posvetovanja ni mogoče narediti zaključkov glede poštenosti in nepristranskosti sojenja. Čas, potreben za posvetovanje in glasovanje senata, je namreč odvisen od zapletenosti zadeve, razjasnjenosti dejanskega stanja in usklajenosti mnenj članov senata. Tudi očitki vložnika, da sodnika porotnika nista poznala vsebine spisa in sta glasovala „na pamet“, nimajo nobene podlage. Sodniki porotniki, ki imajo možnost, da se s spisom seznanijo tudi zunaj glavne obravnave, se z zadevo seznanijo praviloma preko neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi, saj lahko sodišče sodbo opre le na tako izvedene dokaze. Pravilnost in zakonitost odločitve, ki jo sprejme senat, se preizkuša na podlagi razlogov, s katerimi je sodba utemeljena, in ne na podlagi trajanja posvetovanja senata. Le iz obrazložitve sodbe je moč presoditi, ali je sodišče sprejelo odločitev arbitrarno, ali pa je pozorno, vsestransko in popolno raziskalo dejansko stanje, presodilo in ocenilo vse izvedene dokaze ter na podlagi tako pretresenih dokazov napravilo sklep, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne.

14. Obsojenčeva trditev, da mu sodišče ni omogočilo podaje zaključne besede, prav tako ni utemeljena. Res je na naroku 7. 5. 2013 beseda obdolženca prišla na vrsto ob izteku priporočenega trajanja naroka (zapisnik, list. št. 576), ko je obdolženi izjavil, da bi potreboval čas, da se pripravi na obrambo, ter da fizično in mentalno več ni sposoben spremljati obravnave in podati zaključne besede. Predsednica senata je kljub temu sklenila, da je glavna obravnava končana in da bo razglasitev sodbe 9. 5. 2013 ob 12.30 uri. Na naroku 9. 5. 2013 pa je senat sprejel sklep, da se na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP zaradi dopolnitve dokaznega postopka glavna obravnava začne znova. Po branju listin se je dokazni postopek zaključil. Tožilec in zagovornik sta vztrajala pri besedi, podani na zadnji glavni obravnavi, obdolženi pa je izjavil, da se za danes ni pripravil. 15. V zahtevi za varstvo zakonitosti (in pritožbi) obsojenec navaja, da je bila za narok 9. 5. 2013 predvidena le razglasitev sodbe. Ker se je na to zanesel, s seboj ni prinesel dokumentov in je bil presenečen, ko je bil ponovno pozvan, da poda zaključno besedo. Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbenih navedb zavzelo stališče, da se je obdolženi odpovedal zaključni besedi s tem, ko je izjavil, da se ni pripravil. Zakon ne predvideva posebnega roka za pripravo končne besede. Slednji po presoji višjega sodišča tudi ni bil potreben, saj je bil obdolženi vseskozi prisoten na glavni obravnavi in je na njej ves čas aktivno sodeloval. 16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče na naroku 7. 5. 2013 s tem, ko je zaključilo glavno obravnavo, kljub temu, da je obdolženi izjavil, da je utrujen in da tisti dan več ni sposoben sodelovanja, obravnava pa je do takrat trajala skupaj 110 minut, kršilo obdolženčevo pravico do zaključne besede. Vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj je bila sanirana na naslednjem naroku, ko je sodišče ponovno dalo besedo obdolžencu. Ker je obdolženi ves čas postopka aktivno sodeloval, tudi pri izvajanju dokazov, in je bil predzadnji narok le dva dni prej, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je obdolženi z izjavo, da se za danes ni pripravil, odpovedal pravici do besede. Glede na zakonsko ureditev, da lahko sodišče po zaključku glavne obravnave le-to ponovno odpre, ter da dobijo stranke besedo takoj po zaključku dokaznega postopka, brez posebnega časa za pripravo, sodišče prve stopnje na naroku 9. 5. 2013 ni imelo razloga podvomiti v pravilnost takšne svoje ugotovitve. Obdolženi namreč na tem naroku ni predlagal, da se narok preloži, niti ni navedel razloga, zaradi katerega upravičeno tistega dne ne bi mogel podati zaključne besede. Šele v pritožbi je navedel, da je bil presenečen, ko je ponovno dobil besedo, in takrat s seboj ni imel potrebnih dokumentov, ker se je zanesel na to, da bo na tem naroku zgolj razglašena sodba, kot je napovedala predsednica senata.

17. Nadalje utemeljuje obsojenec zatrjevano kršitev pravice do obrambe z očitkom, da po modifikaciji obtožnice ni imel časa za pripravo obrambe, ker je sodišče glavno obravnavo prekinilo le za 5 minut, in to ob izteku priporočenega trajanja naroka. Očitek vložnika, da ni imel dovolj časa za pripravo obrambe, je neutemeljen, kar je pravilno presodilo že sodišče druge stopnje, ki je ocenilo, da sprememba obtožnice ni bila bistvena. Na podlagi drugega odstavka 344. člena ZKP sodišče namreč ni dolžno prekiniti glavne obravnave za pripravo obrambe, temveč to stori le, če sta obseg in vsebina spremembe obtožnice takšna, da to narekuje zahteva po poštenem sojenju. V obravnavani zadevi je okrožna državna tožilka obtožbo spremenila tako, da je v opisu kaznivega dejanja pod točko 2 besedilo: „za katerega je obdolženi dne 5. 6. 2008 dejal, da bo plačan naslednji dan, račun ni bil nikoli reklamiran, vendar pa tudi po datumu, ko je obdolženi obljubljal plačilo, ta ni bil plačan, pričel se je izmikati,“ nadomestila z besedilom: „ki ga obdolženi ni plačal, je pa obljubljal plačilo, se pričel izmikati in se izgovarjati, da čaka sodišče in objavo v Sodnem registru, začel pa je.“ Sprememba se sicer nanaša na okoliščine, ki konkretizirajo del izvršitvenega ravnanja, vendar očitek po spremembi ni bistveno drugačen. Tožilstvo je zgolj z drugačnimi besedami opisalo to, kar je izhajalo že iz prvotnega besedila obtožnice. Glede na to Vrhovno sodišče pritrjuje stališču višjega sodišča, da je sprememba obtožnice minimalna in da sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe.

18. Obsojenec nadalje navaja, da je sodišče kršilo njegovo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, ker pričama R. in Š. ni naložilo dostave določenih listin, ki bi popolnoma razbremenile obdolženca. Vse do izdaje sodbe ni vedel, da priči te dolžnosti nista izpolnili, sodišče pa ni uporabilo sredstev in vzvodov, ki jih ima na razpolago in s katerimi bi lahko doseglo, da bi priči sodišču dostavili zahtevani dokazni material. Obsojenec v zahtevi ne konkretizira, katerih dokazov sodišče ni pridobilo in izvedlo, temveč uporablja posplošene navedbe, kot so „določenih listin,“ „dokumentacija,“ „za pritožnika razbremenilne listine,“ „zahtevani dokazni material.“ Iz vsebine zahteve (točki 11 in 13) je moč razbrati le, da se obsojenčevi očitki nanašajo na knjigo varovanja in seznam zaposlenih v družbi F. d.o.o. ter fascikle, v katerih je družba O. d.o.o. hranila listine v zvezi z oškodovancema, med katerimi naj bi se nahajali ugovori oziroma zavrnitve spornih računov. Prvega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni sprejelo, kot poskuša prikazati vložnik, temveč ga je na naroku 10. 1. 2013 zavrnilo z obrazložitvijo, da pridobitev knjige varovanja ni potrebna, ker je obdolženi s tem predlogom želel dokazovati, kateri varnostniki so imeli licenco in ali so imeli pravico nositi orožje, kar za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, saj obdolženi ni ugovarjal računom, kot so izpovedale priče. Poleg tega je priča izpovedala, da ne razpolaga več z nobeno dokumentacijo družbe F. Dokaznega predloga v zvezi z dokumentacijo družbe O. d.o.o. pa obdolženi ni v zadostni meri konkretiziral, ker ni navedel, katere listine naj se pridobijo, čeprav bi to kot nekdanji direktor stečajnega dolžnika lahko storil. Sodišče je poleg tega pri stečajnem upravitelju poizvedelo, ali se med dokumentacijo nahajajo zavrnitve računov, in dobilo pisni odgovor, da takšnih dokumentov ni.

19. Odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov je skladna z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v številnih odločbah pojasnilo, da sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev, ter tudi v primeru, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Dokazni predlogi, ki jih podajo stranke, morajo biti dovolj konkretizirani, da jih sodišče lahko izvede. Zahteva sodišča po konkretizaciji dokaznega predloga z natančnejšo opredelitvijo listin, ki naj se pridobijo, zato ni postavila obdolženega v neenakopraven položaj. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je imel obdolženi pravico do vpogleda v vso dokumentacijo stečajnega dolžnika, kjer bi lahko sam poiskal listine, za katere meni, da ga razbremenjujejo. Brez osnove v podatkih spisa pa so navedbe obsojenca, da bi moralo sodišče uporabiti sredstva in vzvode, s katerimi bi priči prisililo k izročitvi listin, saj obdolženi takega predloga med dokaznim postopkom ni podal, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, katera so ta sredstva in vzvodi.

20. Obsojeni v pritožbi ni uveljavljal kršitev v zvezi z odredbo sodišča za prisilno privedbo, niti ni zatrjeval, da ga je sodišče prve stopnje mučilo in izsiljevalo njegove izjave, zato se v zahtevi za varstvo zakonitosti na te kršitve ne more uspešno sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP). Prav tako ne more utemeljevati zatrjevanih kršitev s sklicevanjem na pritožbene navedbe in v njej uveljavljane razloge, ker takšno sklicevanje po ustaljeni sodni praksi (prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 94/2001 z dne 24. 1. 2002, I Ips 308/2001 z dne 5. 12. 2002, I Ips 228/2001 z dne 15. 5. 2003, I Ips 257/2003 z dne 25. 3. 2004 in druge) ne izpolnjuje kriterijev glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče obsojenčevih navedb v tem delu ni preizkušalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

21. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kakršno izhaja iz pravnomočne sodbe, in ne presoja vprašanj, ki se nanašajo na obstoj določenih dejstev ter oceno posameznih izvedenih dokazov. Uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je izrecno izključeno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP. Glede na uvodne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da poštenosti sodnega postopka in arbitrarnosti sodne odločbe ni mogoče uspešno izpodbijati z zatrjevanjem zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč se prva presoja skozi uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in nespoštovanje procesnih pravic obdolženca, druga pa skozi razloge sodbe, s katerimi mora sodišče utemeljiti vsako svojo odločitev.

C.

22. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je delno vložena zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in je zahtevo obsojenega J. L. zavrnilo (425. člen ZKP).

23. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.