Jedro

Tudi v primeru izredne odpovedi PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR so lahko podane okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Postopek po 2. odstavku 83. člena ZDR ni poseben formalni postopek s procesnimi zagotovili in roki, v katerem bi se ugotavlja odgovornost delavca, kot v disciplinskem postopku po prej veljavnih predpisih. Postopek pred odpovedjo PZ zagotavlja le, da se delavec seznani s kršitvami pogodbenih obveznosti, zaradi katerih mu delodajalec odpoveduje PZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka sodbe in odločitev o stroških postopka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da se odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka z dne 18.7.2003 razveljavi. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja še naprej, zato je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto prodajalke ter ji od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje izplačati plače, kot bi jih prejemala na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi do vračila nazaj na delo, pri čemer je do izdaje te sodbe tožena stranka dolžna tožnici izplačati glavnico v znesku 796.844,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in njihove zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje ter za tožečo stranko odvesti tudi vse davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto obračunanih plač, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 121.403,00 SIT in za zamudne obresti od posazmenih zneskov, navedenih v 1. točki izreka od 1. do 18. dne v mesecu, je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe za znesek 33.792,00 SIT s pp postopek ustavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 193.170,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti kot neutemeljen in tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker naj bi tožena stranka v postopku izdaje odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršila postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s tem, ko tožnice ni pisno obtožila hujših kršitev ter s tem, ko ni določila časa in kraja, kjer bi lahko tožnica podala zagovor. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, da bi se lahko pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožnici dejansko ni bila dolžna zagotoviti zagovora. Tožena stranka je že v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.7.2003 navedla razloge za to, da tožnici ni omogočila zagovora, pri čemer je bila poudarjena zlasti narava kršitve s strani delavke. Tožena stranka je tudi v odgovoru na tožbo pojasnila, da je kršitev tožnice, poleg obstoja ponovitvene nevarnosti, predstavljala tako hudo kršitev obveznosti delovnega razmerja, da je bilo za toženo stranko nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico povsem nemogoče. Tožena stranka je v zvezi s tem navedbami tudi ponudila dokaz z zaslišanjem predstavnika tožene stranke priče I. Š., ki bi sodišču lahko natančno pojasnila okoliščine, ki so narekovale odločitev tožene stranke, da tožnici pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne omogoči zagovora. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo tožnico. Kot nepotrebna pa je zavrnilo tako dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem njenega predstavnika, kot dokazni predlog z zaslišanjem priče I. Š.. V obrazložitvi sodbe pa je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da so pri njej obstajale okoliščine, zaradi katerih tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti zagovora tožnici. Tega dejstva pa ni mogoče dokazovati drugače, kot z zaslišanjem oseb, ki so bile neposredno udeležene v postopku odločanja in izvrševanja odločitve tožene stranke o tem, da se tožnici izredno odpove pogodba o zaposlitvi in da se ji ne omogoči zagovora. S tem ko je zavrnilo vse dokazne predloge tožene stranke, postavljene v tem smeri, je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki narekuje razveljavitev sodbe. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča v ugodilnem delu glede denarnega zahtevka, saj sodišče ni upoštevalo njenih navedb, da tožnica pri oblikovanju denarnega dela tožbenega zahtevka ni upoštevala pravilne osnove. Osnova za izračun nadomestila plače bi morala biti osnovna plača, izplačana delavki za zadnji mesec pred prenehanjem delovnega razmerja, kar je bil znesek 101.033,00 SIT neto, izplačan za julij 2003. Sodišče pa se je nepravilno oprlo na izplačilni list za mesec junij 2003. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno vodilo postopek in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravica do ustnega zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je ena od temeljnih pravic vsakega delavca, opredeljena tudi v Konvenciji MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da je potrebno določbo 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih iz tega razloga tolmačiti restrektivno, kot nesporen razlog oziroma okoliščino, zaradi katere se delodajalec oprosti te obveznosti pa je navedlo fizično odsotnost delavca. Meni, da tožena stranka ni zatrjevala okoliščin zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki omogoči zagovor. V zvezi z višino plače pa tožeča stranka poudarja, da je že na obravnavi navedla, da je v mesecu juliju 2003 delala le 15 dni, zato plačilna lista za mesec julij 2003 ni relevantna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v posledici tega pa ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava. Utemeljeno pritožba navaja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožene stranke, to je njenega zakonitega zastopnika in predlagane priče I.Š., ni popolno ugotovilo dejnaskega stanja v zvezi z dejstvom, ali je bila tožena stranka dolžna izvesti postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). V 2. odstavku 83. člena ZDR so namreč dopuščene tudi izjeme, in sicer delodajalec zagovora delavcu ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor oziroma, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. V konkretnem primeru je tožena stranka že v pisni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, zakaj tožnici ni omogočila zagovora po 2. odstavku 83. člena ZDR. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec zagovora delavcu ni dolžan omogočiti le v primeru delavčeve odsotnosti. Po določbi Konvencije MOD št. 158 izhaja obveznost delodajalca, da razloge za odpoved posreduje delavcu jasno in nedvoumno, tako da ima delavec dejansko možnost zagovora. Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo. Izjema po 7. členu Konvencije MOD št. 158 pa ni podana le v primerih, ko je obramba nemogoča, to je takrat, ko delavca ni, temveč tudi v vseh primerih, ko bi bilo od delodajalca z razlogom neupravičeno pričakovati, da mu to omogoči. Konvencija ni podrobneje določila, kateri so tisti razlogi, ki delodajalca opravičujejo, da delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Tudi ZDR tega podrobneje ne določa. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev sprejelo na podlagi presoje, da delodajalec ni dolžan zagotoviti zagovora le v primeru fizične odsotnosti delavca, v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pa mora zagovor v vsakem primeru omogočiti, ker se šele na zagovoru ugotavlja eden od bistvenih elementov, to je odgovornost storilca za očitane mu kršitve. Pritožbeno sodišče se s takimi stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR so namreč možni primeri, v katerih od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo delavcu zagovor omogočil. Ali je podan tak primer pa je potrebno presojati glede na okoliščine primera, pri čemer pa je seveda nujno zaslišati, kot je to predlagala tudi tožena stranka, osebe, ki so bile prisotne pri očitanem dogodku, ki je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in osebo, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Skratka potrebno je ugotoviti z zaslišanjem delodajalca (njegove zakonitega zastopnika), zakaj je štel, da delavcu ne more zagotoviti zagovora. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pomeni postopek po 2. odstavku 83. člena ZDR poseben formalni postopek, v katerem se ugotavlja odgovornost delavca, kot v bivšem disciplinskem postopku. Navedeni postopek namreč le zagotavlja, da delavec ve, zaradi katerih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je delavcu zagotovljeno, da je seznanjen z razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, preden je ta izdana v pisni obliki. Zato ne gre za poseben formalni postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Tako stališče je zavzelo že tudi Vrhovno sodišče v več sodnih odločbah, npr. opr. št. VIII Ips 267/2004, opr. št. VIII Ips 215/2004. Vrhovno sodišče se je posebej opredelilo do pravice do zagovora v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 20/2005, v katerem je navedlo: "Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. In četudi je treba izjeme od te pravice obravnavati ozko, jih je treba obravnavati še posebej, kolikor jih delodajalec izrecno uveljavlja in obrazloži. Če namreč obstajajo okoliščine (če jih delodajalcu uspe dokazati, kar predstavlja, da ima možnost za to), zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu onemogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita." Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovoljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze s strani tožene stranke in nato ponovno odločiti, ali je bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu onemogoči zagovor in v kolikor bo ugotovilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko zagovora ni omogočila, presoditi, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita po vsebini. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe nezakonita, pa bo moralo tudi ugotoviti, kakšno plačo bi tožnica prejemala, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pri tem naj upošteva pritožbene navedbe in tudi dejstvo, da verjetno tožnica celotno sporno obdobje ne bi prejemala enake plače kot v mesecu juniju 2003, saj je iz plačilne listine za navedeni mesec razvidno, da je bilo pri obračunu plače za navedeni mesec upoštevan dopust, prazniki, dela v nedeljo, popoldansko delo, dodatek na promet, dodatek na specializirano trgovino, individualne ocena, kar so vse variabilne postavke. Zaradi navedenega bo moralo sodišče ugotoviti višino plače tudi s pomočjo pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo imeli stranki sklenjeni pred prenehanjem delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, da bo sodišče prve stopnje o njih odločalo skupaj z glavno stvarjo. Iz istega razloga je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških.